Od reke do morja enake pravice

Danes spet komentiramo »reševanje« Palestine. Namesto o konkretnih političnih potezah liberalni voditelji sedaj vedno pogosteje omenjajo neizvedljivo in z obeh strani nezaželeno »rešitev dveh držav« ter nadaljujejo s pošiljanjem orožja genocidni tvorbi Izrael.

Na poziciji podpore rešitvi dveh držav stoji ameriški predsednik Joe Biden, ki si s tem seveda pere roke. Zatrdil je, da bi rešitev dveh držav zagotovila »enako mero svobode in dostojanstva.« Toda kot kažejo izkušnje s palestinsko oblastjo pod vodstvom stranke Fatah, bi palestinska država lahko kvečjemu pomenila samó zakrivanje obstoječih neenakost in diskriminacije – palestinska država bi bila v pogojih izraelske dominacije izraelska kolonija, podobna bantustanom v apartheidski Južni Afriki. Dejstvo je namreč, da bi, čeprav bi bilo mogoče razglasiti nekakšno formalno neodvisno palestinsko državo v mejah iz leta 1967, palestinska država ostala obupno revna in popolnoma podrejena Izraelu. Brez nadzora nad naravnimi sredstvi, kot je voda, infrastrukturo in lastnimi mejami, bi ostala okupirana. Točno taka, kot je zdaj.

Rešitev dveh držav politiki predstavljajo kot nekakšen mehkejši in bolj diplomatičen pristop od neposredne podpore Izraelu. Ampak rešitev dveh držav, po kateri bi bila istočasno izpolnjena ključna  pogoja, ne obstaja. Torej, rešitev, po kateri bi Izrael ohranil pravico, da obdrži integriteto kot etno država, in obenem ne bi kršil mednarodnega prava z likvidacijo Palestincev. Več kot pet milijonov palestinskih beguncev živi v taboriščih na okupiranih ozemljih in v sosednjih državah. Vsi imajo po mednarodnem pravu pravico do vrnitve. Kam bi jih sploh vrnili? Če bi jih stlačili na območji Zahodnega brega in Gaze, bi to pomenilo nadaljevanje ali celo stopnjevanje apartheida. Okupator tega ne bi nikdar dovolil, saj bi sionisti izgubili demografsko prevlado. Četrta Ženevska konvencija in sionizem se med seboj popolnoma izključujeta. 

Tako imenovana rešitev »dveh držav« je sicer v vseh idejnih oblikah bila fokusirana na sioniste. Nastali sta torej dve državi – dve Palestini ali, bolje rečeno, dve nesrečni rezervatni državi, v katerih so Palestinci zaporniki. Medtem se je širjenje nezakonitih naselbin na Zahodnem bregu nadaljevalo pod vsako izraelsko vlado od podpisa oslovskih sporazumov. Palestinski Zahodni breg so izraelske naselbine razkosale na majhne enklave. Skrajno desničarski naseljenci so ob podpori izraelske vojske neprekinjeno gradili naselbine, da bi onemogočili kakršnokoli sklenjeno palestinsko ozemlje.

Zagovorniki rešitve »dveh držav« bi lahko ugovarjali, da je težava v tem, da so desničarske izraelske vlade, zlasti vlade Benjamina Netanjahuja, slabo ravnale in namerno spodkopavale pot do miru. To je seveda res, vendar se je treba tu vprašati: katera izraelska vlada bi bila pripravljena opustiti celoten Zahodni breg? Katera izraelska vlada bi bila pripravljena plačati reparacije in omogočiti razvoj neodvisnega palestinskega gospodarstva na »svoji« meji?

Izrael je kapitalistična država z imperialističnimi interesi, ki jih je razvil po vsej regiji. Obvladovanje celotne Palestine je nujno potrebno za uresničevanje teh interesov. Tega dejstva so se zavedali že ustanovitelji Izraela, od leta 1948 pa določa politiko vseh izraelskih vlad. Edina razlika med liberalnim in desničarskim sionizmom je v tem, da prvi raje da nož na vrat Palestincev potihem ter jih  stiska do nezavesti, drugi pa jih kar zabode. Liberalno krilo izraelskega vladajočega razreda ne nasprotuje zatiranju Palestincev, temveč možnosti, da bi provokacije desnice lahko povzročile nov upor palestinskih množic. In nedavni dogodki so potrdili njihove strahove.

V resnici ni in nikoli ne bo nobene uspešne palestinske države, dokler bo obstajal stekli pes zahodnih interesov na Bližnjem vzhodu, kar Izrael je. Mednarodni pritisk in »mirovni« sporazumi lahko le ohranijo za Palestince že tako neznosen status quo. Edina resna rešitev, ki ne bi pomenila nadaljnjega zatiranja Palestincev, bi bila ena sama sekularna država, v kateri bi vsi, ne glede na etnijo, imeli enake pravice.

Rasistični odgovor na rešitev ene države se glasi, da bi bili Palestinci v primeru enakih pravic nevarni. Ta izraelska projekcija lastnih teženj na Palestince pa zgodovinsko ne velja. Če vzamemo za primer Južno Afriko ali Kenijo, kjer so enake pravice vsaj na papirju zagotovljene vsem prebivalcem, tisti, ki so imeli prevlado v prejšnjem sistemu, začnejo odhajati, ko enkrat niso več v privilegirani politični poziciji. To, da privilegiranim in nadrejenim ne ustreza položaj, v katerem nimajo več pravic kot drugi, ampak le enako, pa vsekakor ni problematično.

Foto: AKG