Odstop zaradi 200.000 razlogov, ne samo evrov

Protesti, ki dinamizirajo Slovenijo vse od novembra lani, so prišli ob pravem času. Vprašanje je namreč, kakšen učinek bi imelo poročilo protikorupcijske komisije na javno mnenje in dejanja politikov, predvsem obeh omenjenih v njem, če se pred njegovo objavo že dobra dva meseca ne bi na ulicah zahtevalo odstopa političnih elit in opozarjalo na njihovo koruptivnost. Slovenski politiki so namreč, morda še bolj kot drugje, mojstri v izmikanjih, zanikanjih, relativizacijah in manipulacijah, sedaj pa skušajo uporabiti vse znanje in izkušnje, ki so jih na teh področjih nabrali v preteklih dveh desetletjih. Kot, da bi hoteli strniti vse njihove neumnosti v zadnjih 20. letih v en kratek in jedrnat seznam ter nam tako olajšati odločitev o našem odnosu do njih.

Ugotovitve protikorupcijske komisije zagotovo ne bi sprožile takšnih protestov, kot smo jim priča v zadnjem času, jih pa vsekakor upravičujejo. Še bolj kot vsebina poročila pa smiselnost protestov dokazujejo odzivi politikov, tako tistih neposredno vpletenih kot tistih, ki so vpleteni zgolj s sodelovanjem s temi prvimi. Odzivi Janše in Jankovića so bili vsekakor pričakovani: sprenevedanje, diskreditacije, napadi, zavajanje. A poročilo je razgalilo tudi nekaj, kar protestniki na ulicah že vedo, volivci pa ne bodo verjetno nikoli. V celoti so namreč na površje priplavale strukturne in konceptualne zgrešenosti, ki povezujeta domnevno največja antagonista, stranki SDS in Pozitivna Slovenija.

SDS-ovski moment v PS
Janša nima v sebi niti toliko demokratičnosti, da bi razumel koliko nedostojnosti in poniževanja se skriva v njegovi odločitvi, da je svoj položaj predsednika vlade vezal na zaupnico kar njegove lastne stranke in ne parlamenta, te vsaj krinke demokratičnosti. Možnost, da bi odstopil sam od sebe, je tako ali tako izven meja politične domišljije. V Pozitivni Sloveniji pa so šli še korak dlje. Izrekli so avtomatično soglasno podporo svojemu vodji, vso bedo te stranke pa je dokazal njen sobotni kongres. Jankovićev predlog o zamrznitvi njegovega predsedstva stranke razgalja SDS-ovski moment znotraj Pozitivne Slovenije. Janković je namreč vedel, da statut stranke zamrznitve predsedstva ne predvideva, a je zanj vseeno prosil, nihče od prisotnih več kot 700 članov pa temu ni nasprotoval. Preprosto ne razumejo, da bi bila edina pravilna in dolgoročno vzdržna možnost za stranko, da člani Jankovića sami pozovejo k odstopu tako z mesta stranke kot z mesta župana Ljubljane, ne pa, da mu v nekajminutnih govorih izkazujejo svojo ljubezen in vdanost ter izvajajo retorične akrobacije, da bi ustvarili vtis nečesa prelomnega.

A poročilo komisije na dan ni izbezalo le gnilobe znotraj dveh največjih strank, temveč tudi ostalih političnih akterjev. Predsednik države Borut Pahor je tudi na začetku tega mandata, podobno kot na začetku predsedovanja vladi s primerom Dimitrij Rupel, pokazal, da je ravno on poosebljenje razlogov za ulične proteste. V odzivu na poročilo komisije je dejal le, da ga skrbi njegov vpliv na zaupanje ljudi v politiko in njen ugled. Kot da je ugled politike ta skrajna točka, ki je ne smemo preseči, in zaničevanje institucije, kot je protikorupcijska komisija, nima širših družbenih implikacij. In če je poročilo v odzivu povezalo SDS in Pozitivno Slovenijo, je povezalo tudi Pahorja in Novo Slovenijo, kar sicer lahko preseneti le tiste, ki se pustijo zavesti rdeči barvi Pahorjeve vetrovke in kape na partizanskih proslavah. Oba Janševa satelita, tako Pahor kot Ljudmila Novak, sta namreč glede naslednjih korakov zavzela isto, z načelnega vidika povsem nemogoče stališče. „Janša mora zdaj razmisliti, ali lahko še naprej vodi vladi v teh razmerah,“ sta dejala. Iz tega sledi, da če je dovolj poslancev neobčutljivih na ugotovitve komisije, lahko Janša vlado vodi mirno naprej in demokratičnim standardom po Pahorju je zadoščeno. Erjavec, Virant in Žerjav pa ne bi smeli o spoštovanju pravne države niti govoriti, kaj šele se nanj sklicevati. Vsi trije so namreč za predsednika vlade sprejeli politika, ki se mu sodi zaradi korupcije.

Odstop že, ampak zakaj?
Zahteve po odstopu Janše in Jankovića z več koncev zadnjih nekaj dni so sicer kot mazilo za ušesa po njunih izjavah po objavi poročila, a ne smemo se pustiti zavesti. Da, odstopita naj, a poročilo protikorupcijske komisije naj bo navedeno kot le zadnje v dolgi vrsti utemeljenih razlogov za to potezo. To še posebej velja v primeru Janše. Da, odstop. Odstop zaradi zanikanja in žalitev izbrisanih, zaradi razgradnje javnega šolstva, politikantskega kadrovanja in uničevanja podjetij, vsiljevanja druge kitice Zdravljice, zaradi revizije zgodovine, odstop zaradi trgovine z orožjem, povezav z neonacisti, Depale vasi, zaradi sojenja v primeru Patria, urjenja ustašev med vojno na Hrvaškem, poveličevanja domobranstva, prepisanih govorov drugih politikov, odstop zaradi podrejanja medijev, varčevalnih ukrepov, nacionalističnega zmanjševanja pokojnin, zaradi izenačevanja komunizma in fašizma, državnega holdinga, strupenega diskurza, razprodaje državnih podjetij, odstop zaradi tvitov.

Odpira pa se tudi vprašanje, kako bo politične rošade prenesla ulica. Bo zmožna vztrajati na svojih stališčih in se ne bo pustila zmesti leporečjem o načelnosti in povrnitvi ugleda politike? Ta bo namreč povrnjen šele takrat, ko bo sama politična moč razpršena na vse prebivalce te države. Do takrat pa mora ulica vztrajati in doseči, da se bodo odstopi zgodili zaradi njenega pritiska in ne zaradi pritiska koalicijskih partnerjev.