Podjetna Evropa

Najprej je prišla napoved. Predsednik Evropske komisije Jean Claude Juncker je v nagovoru Evropskemu parlamentu izrazil prepričanje, da mora Evropska unija odpreti legalne poti za migrante v Evropo. V isti sapi je nadaljeval, da ne smemo pozabiti, da se evropsko prebivalstvo stara, da potrebujemo nov talent in da moramo migracijo “iz problema spremeniti v dobro upravljan vir”. Nato se je zgodilo. Notranji ministri držav članic EU so se včeraj strinjali z osnutkom sporazuma, v katerem med drugim piše, da bo EU vzpostavila tako imenovane procesne centre za migrante zunaj meja Evrope, natančneje v Turčiji in zaenkrat še neimenovanih severnoafriških državah. Ti centri naj bi po besedah njihove največje zagovornice, britanske notranje ministrice Therese May, omogočili učinkovito razločevanje med begunci, ki jih je Evropa hočeš nočeš dolžna vzeti, in ekonomskimi migranti, tistimi zlobnimi zajedavci. Slednje bi lahko brez nadležne pozornosti javnosti hitro deportirali nazaj.

Zgoraj navedeni Junckerjev argument, namreč, da migranti predstavljajo ekonomsko priložnost, je podprla tudi nemška kanclerka Angela Merkel. A kot poudarja Theresa May, to ne velja za vse migrante in v resnici tudi ne za vse begunce. Procesni centri v Turčiji in severnoafriških državah bodo prikladni za tovrstno selekcijo. Omogočili bodo procesiranje vlog beguncev, preden ti pridejo na evropska tla, in izbiranje tistih, ki jih bo Evropa lahko porabila. Saj veste, ti bi imeli boljše možnosti integracije - takšen kriterij je za sprejetje beguncev do pred dvema letoma uporabljala Danska, še vedno pa ga uporablja na primer Avstralija. Ostale pa bi bržkone lahko pustili životariti v Turčiji. Evropa vendar, prosto po Junckerju, v beguncih išče človeški kapital.

Pogoj za akumulacijo kapitala pa je, da kaotičen prihod beguncev organiziramo v dobro urejen trg. Procesni centri bi tako predstavljali primaren trg, kjer bi se odvijale prve javne ponudbe. Begunci bi preko njih, kot prvo javno ponudbo definira spletna stran ljubljanske borze, vstopali na organizirani trg. Vlagatelji bi bile evropske države, ki bi svoje investicije nato prodajale na sekundarnem trgu znotraj meja Evropske unije.

Turčija kot posrednik v tej izmenjavi bo seveda zahtevala svojo provizijo. In ta, sodeč po politični agendi predsednika Erdogana, bržkone ne bo le finančna. Po vsej verjetnosti bo vključevala zagotovilo o političnem miru glede turškega reševanja tako imenovanega kurdskega vprašanja. Beri: proste roke pri politično motiviranem sejanju kaosa po Bližnjem vzhodu. To pa bi domnevnim evropskim investitorjem odprlo nove trge in dostop do novega človeškega kapitala. Kot nas je poučil že Milton Friedman, na prostem trgu, pa naj vključuje politični, človeški ali kak drug kapital, se nobena transakcija ne zgodi, če od nje ne profitirata obe strani.

Na tem mestu bomo argument zaključili in dodali, da je šel nekoliko predaleč ter da niti avtor sam ne verjame vanj. Je pa, upajmo, služil ilustrativnemu prikazu, kako Evropa, z domnevno beguncem naklonjeno Angelo Merkel na čelu, v resnici gleda na begunce. Kot na brezoseben vir kapitala, ki ga je moč ekonomsko izčrpati, stroške pa izvoziti v tretje dežele.