Pravila so zato, da se jih krši

Nedavni dogodki s področja gospodarstva kažejo na intenzifikacijo bitke za dobičke. Ta se je skoncentrirala na relaciji med EU in ZDA. Zlahka dobimo občutek, da je Svetovna trgovinska organizacija s svojo razsodbo glede nedovoljene državne pomoči panevropskemu proizvajalcu letal Airbus pohitela oziroma z njo odgovorila na odločitev Evropske komisije v primeru Apple. Drug simptom profitnih bojev so zastala pogajanja o Čezatlantskem prostotrgovinskem sporazumu. A na gospodarske sodne postopke je treba pogledati tudi z vidika boja velikih proti malim.

Frekvenca razsodb, ki govorijo o nedovoljeni državni pomoči, je v zadnjem času narasla. Zelo marljiva na tem področju je tudi nova komisarka za varstvo konkurence Margarethe Vestager. Njeno trdno stališče v zvezi z ljubkovalno imenovanim Jabukom pa ni bil njen prvi tovrsten postopek. Oktobra 2015 je zaključila s postopkom proti verigi kavarn Starbucks, ki si je za 30 milijonov evrov davčnih olajšav izpogajala na Nizozemskem. Nato se je na njeni delovni mizi znašel postopek proti proizvajalcu avtomobilov Fiat, katerega računovodstvo je bilo v dobrih odnosih s finančnimi upravami tako na Nizozemskem kot v Luksemburgu. Januarja letos je komisija naročila Belgiji, naj od 35 podjetij pobere za 700 milijonov evrov davkov. V prestižnem klubu sta se znašli tudi British Petroleum in proizvajalec piva Stella Artois.

Kljub vsem naštetim lovorikam pa niti slučajno ne gre proslavljati bogve kake zmage nad kapitalom. Evropska komisija ima zgolj eno komisarko za varstvo konkurence, že kratek pogled na seznam mednarodnih korporacij na davčnih počitnicah samo na Irskem jasno pokaže na nesorazmerje v številu. Ob pregledu telekomunikacijskih in farmacevtskih mednarodnih korporacij je lažje našteti tiste, ki na Irskem nimajo sedeža.

Margarethe Vestager delovnega področja najverjetneje ni dobila v najboljšem stanju. Ne moremo mimo dejstva, da je ravno v času, ko je njen nadrejeni, predsednik Evropske komisije Jean Claude Juncker, zasedal mesto premiera Luksemburga, ta mala državica sklepala pogodbe z multinacionalkami o višini davčne stopnje na njihov dobiček. Dogovorjene davčne stopnje so bile za gospodarske subjekte zelo ugodne. Tisti, ki so tajne in nečedne posle razkrili, sedaj prestajajo pogojno zaporno kazen.

Tudi njena predhodnica Neelie Kroes je vse prej kot zgled na tem področju. Kot so pokazala razkritja dokumentov iz davčne oaze na Bahamih, delo za Evropsko komisijo oziroma služenje evropskemu ljudstvu ni bila njena edina okupacija. To še dodatno potrjuje dejstvo, da je po opravljenem mandatu postala svetovalka Bank of America in po spornih praksah znanega prevoznika Uber.

A ugotovitve o nezakoniti državni pomoči ne prinašajo vedno pozitivnih učinkov na potrošnike zaradi ohranjanja ali višanja stopnje konkurenčnosti na posameznem tržišču. Marsikdaj gre za napad velikih, ki jih ogrožajo manjši. Tak primer je nedavna razsodba proti Poljski in njeni progresivni obdavčitvi trgovcev, ki jo je Evropska komisija razveljavila. V podobni luči lahko vidimo tudi razsodbo proti slovenskemu Elanu izpred nekaj let. Proti Elanu in Sloveniji se je pritožil avstrijski proizvajalec smuči Völkl, ker si je želel manj konkurence.

Veliki igralci na trgu imajo pred manjšimi marsikatero prednost, zaradi katerih se zdijo govori evropskih tehnokratov o enakovrednih pogojih na trgu prej pesek v oči kot karkoli drugega. Za začetek si lahko privoščijo drage sodne avanture, ki bi mala ali srednja podjetja zamajale do temeljev. Lahko si privoščijo celo vojsko pravnikov in lobistov, da ukrivijo nanovosprejemajočo se zakonodajo v smer, ki je za njih ugodnejša. Imajo dostop do masovnih medijev in kot smo že ugotovili, lahko politikom ponudijo dobro plačano delovno mesto, ko jim mandat poteče in javnost sprevidi, čigave interese so v času mandata zastopali. Ločitev politike in gospodarstva ni zgolj zgrešena mantra neoliberalne politike, treba si je priznati tudi njeno neizvedljivost.

Preden pa se vrnemo k začetnemu primeru velikanov, ki letajo po nebu, si oglejmo še dva zanimiva primera subvencij. Ko se je nemška avtomobilska industrija znašla v krizi, je država uvedla subvencije za nakup novih avtomobilov. Najmočnejša svetovna avtomobilska industrija ni mogla sama odpraviti svojih težav. Drugi primer prihaja iz domačih, lokalnih logov in je precej manjši. Ob ustanovitvi zavoda Študentska menza v prostorih nekdanje Kiberpipe je Študentska organizacija v Ljubljani študentom subvencionirala znaten del obroka in s tem zagotovila zelo nizko ceno. A obtožbe, da gre pravzaprav za financiranje koncesionarja gostinske dejavnosti, ki je blizu vodstvenemu kadru ŠOU, niso prišle daleč.

Višina nedovoljenih subvencij s strani Evropske unije, Nemčije, Velike Britanije, Francije in Španije, ki jo je ocenila Svetovna trgovinska organizacija, je v primeru Airbus dosegla 22 milijard dolarjev. Pri Boeingu so odločitev komentirali z velikim navdušenjem, pozabili pa so na dejstvo, da podobni postopki tečejo tudi proti njim. Razsodba je pomembna predvsem zato, ker bo Združenim državam Amerike omogočila, da bodo uvedli višje uvozne dajatve na Airbusove proizvode. A ko se spopadajo sloni, najbolj trpi trava. Tako je prava žrtev boja med proizvajalci avionov železnica oziroma okolje. Letalska industrija in prevozniki so si uspeli zagotoviti neobdavčeno gorivo. Poleg drugih uspešnih lobističnih podvigov je letalstvo kljub svoji okoljski nevzdržnosti prevzelo vodilno vlogo vsaj v potniškem transportu na daljše razdalje.

Takih in drugačnih primerov izogibanja pravilom, ki sicer veljajo na opevanem prostem trgu, ni videti konca. Bančnega sektorja se nismo niti dotaknili. A kar se tiče konkurenčnosti, ta najbolj prizadene majhne igralce. Mala in srednja podjetja, ki se med seboj borijo za posle proizvodnje polizdelkov za velike korporacije. Še nasilnejša pa igra postane na trgu delovne sile, saj je njenih ponudnikov ogromno, vedno pa so nadomestljivi tudi z rezervnimi igralci iz armade brezposelnih. Prosti trg je zgolj utvara, za propagando katere skrbijo tisti, ki se njegovim pravilom najbolj izogibajo.