Radikalno podnebno gibanje

3. marca smo lahko po vsem svetu opazovali množične proteste predvsem mladih, ki so protestirali proti uničevanju okolja in za podnebno pravičnost. Protestniki so se na pobudo Mladih za podnebno pravičnost zbrali tudi v Ljubljani in Mariboru, kjer je shod tako kot drugod po svetu potekal pet minut čez prvo kot simbol za zamujanje pri spopadanju s podnebnimi spremembami.

Globalni val podnebnih protestov se je začel leta 2018 in 2019, ko je Greta Thunberg začela stavkati za prihodnost, kar je pomenilo izostajanje od pouka in sedenje pred šolo s plakatom, s katerim je od odločevalcev zahtevala podnebno pravičnost. Sprožila je globalno gibanje mladih, ki so špricali pouk in protestirali za podnebno pravičnost. Marca 2019 je na isti dan protestiralo več kot milijon mladih po vsem svetu. Protesti so bili izrazito liberalni in naivni, saj so od nacionalnih držav in mednarodnih institucij zahtevali zeleni prehod, ne da bi kot izvorni razlog podnebne krize prepoznali kapitalizem in razredne neenakosti. Prav tako so v svoji naivnosti in nerazumevanju od držav zahtevali in pričakovali, da bodo naredile potrebne korake za preprečitev okoljskega zloma.

Za razumevanje ideoloških osnov na novo vzniklega gibanja se je treba ozreti v zgodovino in ugotoviti, kdaj se je moderni okoljski boj sploh pojavil kot ločen od splošnega razrednega boja. Začetki globalnega podnebnega gibanja v formi, kot jo poznamo danes, segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so se predvsem na zahodu odvijali množični protesti proti oboroževanju, zlasti z jedrskim orožjem. V Evropi lahko začetke novodobnega podnebnega gibanja najdemo v burnem letu 1968, ko so v več evropskih državah na ulice šli študentje in delavci ter zahtevali boljše življenje, sicer brez jasne in poenotene predstave, kakšno življenje naj bi to bilo. V letih, ko so bile zahodnoevropske države nazadnje še najbližje revoluciji, so se formirala mnoga gibanja, ki so si prizadevala za ohranitev narave in zmanjšanje človekovega vpliva na okolje. Novonastalo podnebno gibanje je vzniknilo predvsem iz že obstoječih organizacij, ki so si prizadevale za ukinitev jedrskega orožja. Velik vpliv na razvoj okoljskega gibanja je imeli tudi pojav hipijev, ki so promovirali človekov soobstoj z naravo kot enakovreden in vzajemen odnos. Doseganje političnih ciljev so hoteli izvesti z individualnim načinom življenja, s katerim naj bi vsak kot posameznik nasprotoval družbenim normam.

V sedemdesetih so se okrepile dejavnosti gibanj, ki so si prizadevala za osvoboditev živali, kot je Animal Liberation Front. Ta gibanja so uporabljala nasilje kot sredstvo svojega boja in so bila na splošno organizirana v gverili podobne strukture. Uničevali so zasebno lastnino, vdirali v hleve in izpuščali živali na prostost. Sedemdeseta leta so tudi leta urbane gverile, katerih glavni predstavniki v Evropi so nemške Frakcije rdeče armade, italijanske Rdeče brigade in francoska Direktna akcija. Gverilske skupine se vsaj primarno niso zavzemale za zaščito okolja, ampak so uničevanje okolja videle kot nekaj, kar je nujno povezano s kapitalistično ureditvijo. Odprava kapitalizma bi po njihovih prepričanjih odpravila tudi problem uničevanja okolja.

Svoje mesto je okoljsko gibanje imelo tudi v poznih devetdesetih in v začetku 21. stoletja, ko se je organiziralo množično gibanje za pravično globalizacijo. To je bilo obdobje, ko so mednarodne institucije in gospodarska združenja dobili večji vpliv, oblikovala pa se je tako imenovana globalna civilna družba. V Seattlu so leta 1999 protestirali ob zasedanju Svetovne trgovinske organizacije. Eden glavnih ciljev protesta je bilo opozoriti na uničevanje okolja. V tem obdobju so okoljski protesti dobili formo in usmeritev, ki se je z manjšimi spremembami držijo še danes.

Okoljsko gibanje v drugi polovici prejšnjega stoletja in današnje gibanje imata torej vsaj dve podobnosti. Prva je ta, da svoje zahteve naslavljajo na nacionalne in internacionalne institucije, od njih nekaj zahtevajo. Ne ukvarjajo se z grajenjem alternative kapitalizmu, kot so to poskušali storiti na primer komunistične stranke in gibanja po svetu.

Druga podobnost je prelaganje odgovornosti za reševanje podnebne krize na posameznika, ki naj bi s svojim obstojem puščal čim manjši ogljični odtis, nakupoval ekološko pridelano hrano in si prizadeval za odpravo prekomerne potrošnje. Tako danes poslušamo o tem, kako se moramo odreči plastičnim slamicam in hrani, ki vsebuje palmovo olje. Posameznikovo ravnanje mnoge okoljevarstvene organizacije predstavljajo kot enako pomembno sistemskim spremembam. Jasno je, da gre pri tem za vpliv individualizma in splošnega nerazumevanja kapitalistične ureditve.

Današnje podnebno gibanje, ki je vzniknilo po podpisu pariškega sporazuma, si je za cilj zastavilo prepričati odločevalce, da izpolnijo zahteve, kot sta zmanjšanje ogljičnega odtisa in zamejitev podnebnega segrevanja. Kot poglavitno sredstvo za doseganje ciljev gibanje uporablja mirno in množično protestiranje. Po letih uporabe mirnih taktik se je vsaj del modernega podnebnega gibanja začel zavedati, da z mirnim protestiranjem in simboličnimi akcijami ne dosežejo prav dosti. Podnebno gibanje torej vzporedno s protesti, udeležba na katerih se ne more kosati s tisto na njihovem začetku, uporablja kot sredstvo političnega boja direktno akcijo. V zadnjem letu smo lahko videli več medijsko odmevnih primerov blokad, zasedb in drugih oblik direktne akcije.

Aktivisti v Lizboni so na primer prekinili govor ministra za gospodarstvo in blokirali vstop v stavbo, dokler jih ni odpeljala policija. Na Nizozemskem so zasedli študentski kampus in tako naprej. Pred kratkim smo bili v Franciji, Nemčiji in Španiji priča več, sicer precej otročjim poskusom uničevanja umetniških del v muzejih, s čimer so aktivisti želeli opozoriti na podnebne spremembe.

Stvari se spreminjajo tudi pri lokalnem gibanju Mladih za podnebno pravičnost, čeprav počasneje kot v tujini. Še pred dvema letoma bi bila ideja zasedbe Plečnikovega stadiona, ki se je zgodila na protestu 3. marca, nepredstavljiva. Gibanje pa je zaostrilo tudi svoj diskurz, tako sedaj zahteva radikalne družbene spremembe in prepoznava nebrzdani kapitalizem kot izvor tako podnebne kot drugih kriz.

Verjetno najbolj znan nedaven primer, ko je okoljsko gibanje uporabilo direktno akcijo, je bila zasedba nemške vasice Lützerath. Več deset tisoč ljudi je zasedlo vasico, ki so jo zavoljo širitve rudarskih aktivnosti izselili in porušili. Na protestih, ki so spremljali okupacijo vasi, so aktivisti večkrat organizirano nastopili v spopadanju s policijo, kar kaže na njihovo prepoznavanje potrebe po organiziranem in po potrebi tudi nasilnem odporu proti državnim organom. Vendar je država kljub množičnosti in dobri organiziranosti odpor strla in zaščitila interese kapitala.

Predvsem v nemških, pa tudi v svetovnih medijih se je protestnikov prijela nalepka »ekoteroristov«. Ta nalepka seveda ni prava za gibanje, katerega glavno sredstvo doseganja političnih ciljev je dialog z oblastjo in katerega sredstva ne povzročajo množičnega uničenja ali smrti.

Kljub navidezni radikalizaciji podnebnega gibanja v zadnjih letih pa je njegova politika še vedno izrazito liberalna in vezana na državo. Akcije in delovanje ne bi imeli smisla, če ne bi obstajale državne in mednarodne institucije, ki se na deklarativni ravni zavezujejo k boju s podnebno krizo. Podnebno gibanje torej v svoji naivnosti še vedno praktično prosjači države, naj ukrepajo, na posameznika pa prelaga enakovreden delež odgovornosti kot na državo. Vprašanje je, ali bo gibanje svojo naivnost v odnosu do države prepoznalo in temu primerno spremenilo taktike.

 

Foto: Peter Žiberna