Romanje v Jeruzalem

V času pestrega notranjepolitičnega dogajanja je slovenska vlada vseeno našla čas za zunanjepolitične strateške igrice - najsi bodo tvitersko osebnoizpovedne ali pa precej bolj formalnopravne z realnimi političnimi učinki. V slednji kategoriji je tokrat na tapeti bližnjevzhodna regija. Vlada je v preteklem tednu obsodila libanonsko gibanje Hezbolah kot teroristično organizacijo, sledila pa je še napoved, da bo premier Janez Janša obiskal Izrael, kjer se na uradnem obisku mudi prav v tem trenutku. 

Obsodba Hezbolaha je bila po vsej verjetnosti le priprava terena za lepšo dobrodošlico ob prihodu Janše v Izrael. Če si želiš zagotoviti dobro publiciteto v Izraelu, je to eden izmed najboljših pickup linov. Seveda poleg napovedi, da boš za izraelsko prestolnico priznal Jeruzalem, kar pa je premier Janša že pred dvema letoma napovedal v intervjuju za izraelski časopis Israel Hayom, citiramo, »da bi njegova desnosredinska vlada priznala Jeruzalem kot glavno mesto Izraela«. Janša je bil s strani istega medija označen kot »arhitekt slovenske demokracije, ki mu je globoka država skozi čas s pomočjo medijev pokvarila podobo v javnosti«. Na slovensko pripoznanje Hezbolaha kot teroristične organizacije pa se je poleg izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja hvaležno odzval tudi izraelski medij The Times of Israel. 

Več kot očitno naša država nima nikakršnega opravka s Hezbolahom. Tovrstna poteza se karikirano zdi skoraj tako irelevantna, kot če bi vlada za teroristično organizacijo obsodila neko 350-člansko pleme Awa v Braziliji. A vendarle nedavna obsodba nakazuje bistveno bolj celostne in neposredne geopolitične nazore, kot se morda zdi na prvi pogled. Ne glede na razloge pa bi morala biti vsaka tovrstna zunanjepolitična obsodba dobro premišljena in bi morala temeljiti na trdnih tleh.

Vlada je v imenu naše države Hezbolah v celoti obsodila kot teroristično organizacijo, s čimer se je pri tej odločitvi pridružila le peščici ostalih držav, kot so ZDA, Velika Britanija, Nemčija, Nizozemska, Honduras in Argentina, medtem ko je v Evropski uniji že več let ustaljen standard, da se kot teroristično organizacijo ožigosa zgolj vojaško krilo tega gibanja. In če kdo razmišlja o tem, zakaj je prav evropska velesila - Nemčija - ena izmed tistih držav, ki so kot teroristično organizacijo ožigosale celotno gibanje Hezbolah, odgovor najverjetneje tiči v zunanjih pritiskih, ker je Hezbolah v Nemčiji v preteklosti preko različnih kanalov zbral velik del finančnih sredstev in je šlo pri tem za formalnopravni nastavek za omejevanje tovrstnih aktivnosti. 

Premier Janša v povezavi z Bližnjim vzhodom rad spregovori o Hezbolahu. To smo lahko na primer slišali že pred dvema letoma v razpravi o priznanju Palestine, ko je v debato nekako vpletel tudi »teroristični« Hezbolah. Vprašanje, ki se ob tem lahko pojavi, pa je, ali vladni svetovalci in odločevalci poznajo gibanje onkraj njegovega delovanja v osemdesetih letih, njegove aktivnosti v sirski vojni in pogosto pretirano poudarjenega fanatičnega verskega elementa ter povezave z Iranom. Očitno ne. 

Nekaj konteksta za tiste, ki morda niste seznanjeni z Hezbolahom. Gibanje se je v Libanonu začelo vzpostavljati kot šiitsko uporniško gibanje po začetku izraelske okupacije Libanona leta 1982. V času osemdesetih let in v kontekstu takratne državljanske vojne je Hezbolah v glavnini deloval kot oborožena, natančneje gverilska sila. Prav v tem obdobju je Hezbolah tudi ustvaril medijsko podobo v očeh svetovne javnosti. Dogodki, kot so ugrabitev potniškega letala, napad na ameriško ambasado in samomorilski napad na osebje ameriške in francoske vojske leta 1983, so Hezbolah v številnih državah ožigosali kot teroristično organizacijo. Pripisovanje pravkar naštetih napadov pa je nekoliko dvomljivo, saj Hezbolah uradno ni obstajal pred letom 1985.  

Četudi pristanemo na to, da gibanju pripišemo ves nabor očitanih terorističnih napadov - terorističnih po definiciji, da si za svojo ciljno tarčo izbirajo civiliste - to drži le za osemdeseta leta. Takrat bi imela obsodba Hezbolaha kot teroristične organizacije v kontekstu zahodnih liberalnih standardov še nek smisel. A le takrat. V devetdesetih letih, ob koncu libanonske državljanske vojne, se je Hezbolah namreč močno preoblikoval. Začela se je postopna, dolga in izrazita transformacija Hezbolaha. Gibanje je svoj predhodni slogan »islamska revolucija v Libanonu« zamenjalo za »islamski upor v Libanonu« in odprlo novo, recimo temu dvojno igro. Po eni strani se je s svojimi predstavniki aktivno vključilo v libanonsko državno politiko, po drugi pa je Hezbolah začel intenzivno gradnjo »države v državi«. Medtem ko se nenehno izpostavlja le vojaško krilo organizacije, opomnimo, da je gibanje ustanovilo širok nabor lastnih zdravstvenih, socialnih in izobraževalnih institucij. Pri tem lahko omenimo tudi lastno gradbeno podjetje, komunalno podjetje ter televizijske in radijske postaje, med drugim pa je ustanovilo posojilniško podjetje, ki najrevnejšemu delu populacije izdaja kredite z nizko obrestno mero. 

Hezbolah je v zadnjem obdobju v mednarodnem prostoru dvignil nekaj prahu s svojo aktivno vlogo v sirski vojni, v katero se je vključil na strani vladne vojske Bašarja Al Asada. A če bi se spotaknili ob to dejstvo, je bolje, da sploh ne začenjamo o vpletenosti ZDA, Izraela, Saudove Arabije, Združenih arabskih emiratov in Rusije v sirsko vojno. Kar zadeva obsodbe Hezbolaha glede organizacije terorističnih napadov v zadnjih dveh desetletjih, pa so te izrazito negotove. Če beremo kakšno propagandno čtivo, ki opisuje Hezbolahov svetovni imperij terorističnih in kriminalnih aktivnosti, so te obsodbe pogosto slabo argumentirane, v večini pa temeljijo na skrajno površnih sklepih. 

Format oddaje nam žal ne omogoča podrobnejše argumentacije, a kakor koli že, poanta je razvidna: obsodba je precej mlahava ali – drugače rečeno – prazna! Očitno ne govorimo o ekipi džihadistov, temveč o politični stranki, ki je med drugim ustvarila osnovno življenjsko infrastrukturo za najrevnejši del prebivalstva v Libanonu. S tem pa dokazuje zgolj nezmožnost oziroma nesposobnost koruptivne države, v kateri deluje.

Tako preidemo nazaj k vprašanju, zakaj bi se vlada Republike Slovenije tako po nepotrebnem opredeljevala. Kar je pri tej opredelitvi gotovo, je to, da vlada pri odločitvi ni imela opravka z neposrednim zunanjim pritiskom. V trenutni situaciji lahko tovrstno pozicijo razumemo le kot nereflektirano prilizovanje Izraelu in ameriško vodenemu bližnjevzhodnemu krilu. 

Izjava

Po vsej verjetnosti to v veliki meri drži. Toda ali nam dodatna krepitev odnosov z Izraelom lahko pomaga? Malenkostni dvig gospodarskega sodelovanja in morebitni orožarski nakupi nikakor ne morejo pretehtati čuta za pravičnost ter niti z najbolj oportunistične perspektive ne obetajo občutnih doprinosov. Še manj pa lahko upravičujejo poskuse zgodovinskega revizionizma, pri katerih se opravičuje ali celo zanika izraelsko agresijo ali - bog ne daj - primerja slovensko osamosvojitev z izraelsko ekspanzijo. 

Izjava

Janša je na istem zasedanju govoril o tem, da gre pri vprašanju priznanja Palestine - poleg iranskega financiranja - za politizacijo, s katero naj bi se pridobivali glasovi volivcev, ki gojijo nostalgijo do Gibanja neuvrščenih. V določeni meri ima verjetno prav. A v referenci na Gibanje neuvrščenih je morda bolj kot to prisotna travma slovenske zunanje politike. Ta se mora v določeni meri sprijazniti, da nima in ne more imeti resnega vpliva na globalno politiko. Sicer pa je večja mera nerodne politizacije razvidna v sledeči logiki: 

Izjava

Največja parodija pri pravkar slišanem miselnem okviru pa se skriva v tem, da se slovenska vlada zavezuje tistim igralcem, ki s svojo politiko ustvarjajo nove vale migracij in posledično soustvarjajo tako oklicano ideologijo »spopadov svetov«. Ob idejah ameriško moderirane normalizacije, ki naj bi privedla do tako oklicanega miru in stabilnosti na Bližnjem vzhodu, pa opomnimo na ključen pomislek. Gre namreč le za stabilizacijo odnosov med Izraelom in osrednjimi naftnimi kraljestvi. Sodeč po razpletu dogodkov, ki smo jih lahko spremljali od leta 2010 dalje - vštevši Jemen in Sirijo -, tovrstna normalizacija ne obeta svetle prihodnosti. Izražanje podpore tovrstni politiki pa, kot že nakazano, ne zadeva le Bližnjega vzhoda, temveč se vklaplja v celostni zunanji politični nazor Slovenije. Če to držo vzporejamo s prepovedjo postavitve Huawejevega omrežja 5G, gre le za drugo plat istega kovanca. 

A vsekakor ne smemo spregledati, da premier Janša trenutno le odprto naslavlja odnose z Izraelom. Slovenija ima relativno pestro zgodovino diplomatskih in gospodarskih odnosov z Izraelom že od osamosvojitve dalje. Ta tradicija pa se sicer vleče že iz časa Jugoslavije - predvsem od osemdesetih let dalje, ko so prav preko slovenskega dela Službe državne varnosti potekali stiki z izraelskim Mosadom. Jugoslavija je onkraj fasade prekinjenih diplomatskih odnosov po letu 1967 z Izraelom še vedno vzdrževala tajne stike. Sicer skromne, pazila je, da ni širila predhodnih sodelovanj, vendar jih je ne glede na to vzdrževala. Takrat vzpostavljene povezave z SDV pa so se prenesle tudi v obdobje po osamosvojitvi. Od takrat dalje je slovenska politika do vprašanja Palestine vzdrževala potuhnjeno ambivalentno držo, kakor jo že narekujejo ustaljeni zahodni liberalni politični standardi, z Izraelom pa vzdrževala relativno aktivne diplomatske in gospodarske odnose. Trenutna vlada za razliko od predhodnih medlih pristopov k palestinskemu vprašanju ubira bistveno bolj enoznačno držo, kar je dodobra nakazala z nedavnim glasovanjem proti resoluciji Svetovne zdravstvene organizacije, po kateri bi mednarodna skupnost Palestincem na okupiranih območjih Zahodnega brega zagotavljala zdravila in cepiva. 

Izraelska agresija, opresija ali genocid, ki vztraja že od Nakbe leta 1948, se je v drugi polovici prejšnjega stoletja, pa tudi v nedavni zgodovini, vedno znova izkazala kot osrednji razlog za izraelsko politično izolacijo v regiji. Pri Trumpovi moderaciji za normalizacijo odnosov med muslimanskimi naftnimi kraljestvi in Izraelom pa ne gre za nič drugega kot zgolj za to, da se odnose z Izraelom privleče iz omare. Saudova Arabija, Združeni arabski emirati in Izrael si delijo zunanjepolitične interese in v borbi proti iransko koordiniranemu tako oklicanemu šiitskemu polmesecu že dolgo tudi aktivno sodelujejo.