Ruska nalepka

Konec preteklega tedna je britanski časnik The Telegraph objavil novico, v kateri je bralcem ekskluzivno razkril skrite informacije o resnici poskusa državnega udara v Črni gori oktobra lani. Članek se sklicuje na neimenovan vir iz najbolj notranjega kroga britanske vlade in trdi, da obstajajo neovrgljivi dokazi za vpletenost ruskega vrha pri izvedbi tega preprečenega udara. Seveda vir takšne informacije ostaja skrit in kot tak brez možnosti preverbe, a vendar z navidezno avtoriteto oblasti. Ta neimenovani glas izza zavese pa v resnici ponuja že prežvečeno novico z zgolj minimalno spremenjenim koncem. Poleg tega, da naj bi v neuspeli akciji sodelovala ruska državljana, sedaj obstajajo skriti in javnosti še nepoznani dokazi, da naj bi tajna operacija dobila blagoslov v Moskvi. Poleg neimenovanega vladnega vira naj bi o tem imeli dokaze tudi neimenovani viri iz ameriških in britanskih obveščevalnih služb.

Kdo ali kaj, oziroma vsaj kdaj naj bi bila takšna operacija s strani Kremelja odobrena, prav tako ostaja neznanka. Če namreč sledimo viru v članku, ki naj bi nas pripeljal do resnice za to geopolitično zaveso, se nam odpre prazna stran z velikim 404 in napisom, da zahtevana stran ni bila najdena. Če nadaljujemo z branjem tega ekskluzivnega razkritja, se nam razkrije celotna zarota filmsko načrtovanega puča srbskih nacionalistov ob pomoči ruskih tajnih agentov. Naj jo povzamemo v maniri, kakršno ponuja britanski časnik.

Na dan razglasitve rezultata parlamentarnih volitev naj bi se pred stavbo Državnega zbora zarotniki pomešali med protestnike opozicijske koalicije Demokratična fronta. Tam naj bi se na dogovorjeni znak prerinili v stavbo parlamenta, zarotniki preoblečeni v policijske uniforme pa naj bi začeli streljati na protestniško množico. Cilj naloge naj bi bila med drugim usmrtitev nekdanjega predsednika in premiera ter vodje vodilne Demokratične stranke socialistov, Mila Đukanovića. Načrt izpeljave domnevnega udara je znan že dalj časa - medijem ga je kmalu po aretacijah opisal posebni tožilec Milivoje Katnić, ki je zadolžen za preiskavo dogodkov.

Britanski časnik je v tem primeru ustvaril reciklažo. Ta je svojo nadgradnjo dobila v lični infografiki, ki ponazarja že znani potek rekrutacije oseb za izvedbo atentata. Kot dodatni dokaz o vpletenosti ruskega vrha je v članek dodana še fotografija obiska ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova v Srbiji, kjer je mogoče videti tudi obraz Nemanje Ristića. Ta je bil aretiran kot eden od zarotnikov.

Sočasno je taisti tožilec, Milivoje Katnić, v intervjuju plasiral informacijo o dokazih glede vpletenosti “ruskih najvišjih organov” v načrtovanju udara. Več o tem, kako tehtni so dokazi tožilstva, bo znano 15. aprila, ko je načrtovana izdaja uradne obtožnice 25 osebam. Trditve, da naj bi bili ruski državni organi neposredno vpleteni, po do sedaj znanih podatkih temeljijo na ugotovitvah tožilstva, da naj bi poskus udara vodil ruski državljan Edvard Širokov oziroma - s pravim imenom - Edvard Šišmakov. Po besedah Katnića je bil slednji nekoč namestnik vojaškega atašeja na ruskem veleposlaništvu na Poljskem. Državo je zapustil zaradi obtožb vohunstva, nov potni list pa so mu morali izdati v Rusiji. Poleg tega naj bi na njegovo povabilo v Moskvo potoval zarotnik in srbski državljan Saša Sinđelić, kjer naj bi se pogovarjala o preprečitvi vstopa Črne gore v zvezo Nato.

Nimamo dovolj znanja in tudi ne namena, da bi sodili o tem, ali gre pri črnogorskem puču za organizacijo ruskih agentov ob pomoči srbskih nacionalistov ali pa inscenacijo domače oblasti. Kar pa nam celotna zgodba ponudi, je način oziroma konstrukcija medijske reprezentacije. Britanski časnik nam je ponudil že znano, čez to pa povlekel oznako “Rusija”. Novica brez vsebine pa je postala najbolj reproducirana stvar dneva.

Morda velja še omeniti tisto, kar je bilo v omenjeni zgodbi izpuščeno. Orožje, ki naj bi bilo uporabljeno v načrtovanem udaru, je bilo po besedah tožilca uničeno nekje med Srbijo in Albanijo. O obstoju tega orožja sicer pričajo zgolj fotografije na telefonu in pričevanja obtožencev. Prav tako so črnogorski poslanci pretekli teden izglasovali odvzem poslanske imunitete vodjema proruske in anti-nato opozicijske koalicije Demokratična fronta, Andriju Mandiću in Milanu Knezeviću. Poslansko imuniteto so jima vzeli zaradi obtožb o sodelovanju v preprečenem puču. Aretacijo obeh je sicer preprečila odločitev vrhovnega tožilca Ivice Stankovića, da naj se poslanca branita na prostosti. Na razplet bo treba počakati, očitno pa je postalo dejstvo, da se je merjenje moči velesil zaostrilo tudi na Balkanu.