Sijajna Amerika

Dandanes je čuden čas, ko se dogajajo zanimive in nepredvidljive reči. Kot posledica resnično globalne pandemije smo pretekle mesece preživeli ujeti - sprva znotraj meja občin, nato pa znotraj meja svojih republik. EU gor ali dol. Zdi se, da so se ljudje, ki so pogrešali ulice, po sprostitvah določenih ukrepov kar masovno podali na proteste iz takšnih in drugačnih razlogov. Že dolgo nevideni val nezadovoljstva se širi tudi po ZDA, ki bodo enkrat za spremembo očitno odigrale pozitivno vlogo v družbah zunaj svojih meja. Govorimo seveda o demonstracijah, ki sledijo umoru Georgea Floyda, temnopoltega civilista, ki je le zadnja žrtev na dolgem seznamu umorjenih posameznikov, katerih smrt so zagrešili policisti. 

Kar se tiče pozitivne vloge: ne, seveda ne govorimo o ameriških oblasteh. Te ostajajo zveste prekomerni uporabi sile doma in v tujini. Na ulicah ZDA se širi aktivno protirasistično gibanje, ki je tam sicer vedno prisotno, a tokrat presega klasične zamejitve v geografskem smislu - proteste lahko namreč spremljamo v vseh zveznih državah -, pa tudi v političnem smislu - protesti namreč dobivajo močnejši socialni moment in se ne ukvarjajo samo in zgolj s policijskim nasiljem.

Ameriška kultura je globalna kultura. Kar se zgodi v ZDA, ima praviloma vpliv na dogajanje drugod. Veliko vlogo pri tem igra tudi angleščina kot moderna lingua Franca. Zato mediji o tamkajšnjem dogajanju poročajo intenzivneje, kot bi morali. Mogoče tudi zato pišemo ta komentar? 

ZDA so recimo najvplivnejše na področju filma in pop kulture na splošno. Glejte nas, Ameriko, svetleč dragulj kapitalizma, kako smo sijajni. Tudi danes je verjetno prva tuja kultura, s katero pridemo v stik, ameriška, saj ni otroka, ki ne bi poznal vsaj enega Disneyjevega filma. Ameriška kultura ima tako neposreden vpliv na naša življenjska pričakovanja in cilje, hiperproduktivnost, bla bla, nagrabi si keš …

Tokrat temu ni tako. Po umoru Georgea Floyda je v ZDA intenzivneje začelo delovati gibanje Black Lives Matter, ki se zavzema za boj proti rasizmu in se še posebej bori proti policijskemu nasilju, ki ga možje v modrem izvajajo nad vsemi, ki ne ustrezajo sliki popolnega belega, rdečeličnega Američana. Opozarja tudi na sistemsko diskriminacijo drugačnih in na posledice, do katerih pride zaradi nje. Ker pa do sodnih postopkov zoper rasistične policiste ne pride, je v ZDA prišlo do masovnih protestov, ki se že več kot teden dni odvijajo v vseh večjih in tudi manjših ameriških mestih. Sicer jih je nekaj eskaliralo do nasilnih izgredov, pri katerih niso manjkali niti napadi policije na starostnike in novinarje. Vedeti je treba, da je za večino izgredov bolj kot ne kriva policija sama, ki je v mirne protestnike škropila solzivec in streljala gumijaste naboje. 

Gibanje dosega prve majhne zmage. Želji po pravičnejšemu sistemu je ugodil mestni svet Minneapolisa, ki je ukinil aktualno policijsko upravo ter se zavezal k iskanju alternativne rešitve za zagotavljanje varnosti. Tudi v New Yorku je župan delno odvzel financiranje policiji in ga raje namenil socialnim delavcem v getih. Temnopolta skupnost v ZDA kljub močnemu gospodarstvu še vedno v veliki meri živi v hudem pomanjkanju. Kapitalizem na steroidih ima pač ta efekt.

Množični organizatorji protestov pa niso prekaljeni demokrati, ki bi priložnost izkoristili za zadnje sekunde oglaševanja pred volitvami, pač pa gre večinoma za skupine mladih, ki se zavedajo, da ameriški sistem ni trajnosten, in kličejo po spremembi. Demokrati, ki so - tako kot republikanci - pač stranka bogatih, pa protestom javno niso dali resne podpore, saj so za njihov okus malce preveč revolucionarni. Poleg zahtev po koncu sistemskega rasizma so se pojavili klici po socialni državi, manjši vojski in regulaciji trga. Te progresivne ideje so bile nekdaj rezervirane za radikalne skupine na univerzitetnih kampusih, danes pa prehajajo v mainstream, čeprav starca, ki se bosta novembra udarila za mesto predsednika, tega resnično ne odražata. Javno zdravstvo ni enačeno s komunizmom in ta tudi ni več povezan z ultimativnim zlom. Gre za gibanje, ki nima političnega zastopstva na najvišjih instancah, njegov vpliv pa se čuti tudi v Evropi.

V angleškem Bristolu so protestniki podrli kip trgovca s sužnji Edwarda Colstona, prav tako pa so pod kipom Winstona Churchilla opozarjali, da je bil, četudi je morda pripomogel k zmagi v drugi svetovni vojni, rasist, kolonializem in zavojevanje tujih držav pa sta se zdela kot veličasten podvig, ki bo osvobodil domorodce lastne barbarskosti. Britanci so s padcem enega kipa tako izvedeli več o realnosti kolonializma kot v letih izobraževanja v javnih in zasebnih šolah na Otoku. 

V Belgiji pa je pritisk ljudstva dosegel umik kipa kralja Leopolda Drugega, katerega mandat najbolj pomnijo v današnji Demokratični republiki Kongo, kjer je - kot formalni lastnik tega ozemlja - podpiral najbolj brutalne oblike izkoriščanja tamkajšnjega prebivalstva in naravnih dobrin. Protesti so se zvrstili tudi v Franciji, prav tako propadlem imperiju, zgrajenem na rasizmu. Če kdo, je francoska policija še v največji meri prevzela škodljive prakse kolegov iz ZDA pri absolutnem nadzoru nad manjšinami. Parižani tako ne zahtevajo samo pravice za Georgea Floyda, pač pa tudi pravico za Adama Traoreja, eno od številnih žrtev francoske policije, ki je umrl v priporu, saj so ga zadušili.

Seveda pa ima vsako gibanje svoje omejitve. Nekje naleti na podporo, a je ta osredotočena na problem “tam nekje”, ker ga težko preslika v lastno družbo. Primer za to je Slovenija. Sicer je res, da se v Kolpi utopi mnogo prebežnikov, tistim, ki prispejo na slovenski breg, pa ni dana možnost začetka postopka za pridobitev azila. A to so neki “drugi”. Slovenci nismo izpostavljeni pretiranemu policijskemu nasilju in se z gibanjem ne moremo popolnoma identificirati. To ne pomeni, da Slovenija ni rasistična. Slovenski rasizem se primarno meri glede na odnos do Romov ali beguncev, ne nujno temnopoltih, kot velja za ZDA. Segregacija, revščina, visoka brezposelnost, ignoranca oblasti. Se sliši znano?