Trgovanje z odgovornostjo

Minuli teden je bil za slovensko politično sceno popolnoma simptomatičen. Poln sprenevedanja, hecnih izgovorov in pojasnil, prepiranj ter nerazumevanja osnovnih postulatov demokracije. Govorimo seveda o neplačevanju položnic s strani poslanca SDS Branka Mariniča, odzivu stranke Zares in prepiru znotraj stranke upokojencev. Vsak dogodek zase pove precej o razmerah v Sloveniji in postavi pričakovanja volivca v pravi kontekst.

Karel Erjavec, predsednik Demokratske stranke upokojencev, se že vse od volitev 2008 hvali, da je on zaslužen za to, da je DeSUS četrta politična sila v državi s sedmimi poslanci, kmalu pa bi bil on zaslužen tudi za to, da bi jih imela le šest. Kot predsednik stranke je namreč zahteval izločitev poslanca Vilija Rezmana iz njihove poslanske skupine zaradi Rezmanovih kritik pri nedogovorjeni določitvi Henrika Gjerkeša za novega ministra za lokalno samoupravo in regionalni razvoj s strani predsednika stranke. Apetite po maksimalni kontroli svojih poslancev sta mu zmanjšala prav Rezman, ki se za izstop iz poslanske skupine le ni odločil, in njegov kolega Franc Žnidaršič, ki je dejal, da je poslanska skupina pri svojem delu neodvisna.

Morda bi bilo dobro Erjavcu ponoviti 82. člen Ustave Republike Slovenije, ki pravi, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila. Čeprav je tudi to diskutabilno in sicer z vidika demokratične participativnosti. Če poslanec ni vezan na nikakršna navodila, mu je torej popolnoma vseeno za želje volivcev pod pogojem, da je marketinško dovolj spreten, da pozornost volivcev tik pred volitvami preusmeri drugam. Dejstvo pa je, da je precej več energije političnih strank vložene v »glancanje imidža« - temu se danes reče strateško komuniciranje - kot v izdelavo primernih politik.

Če kaj, potem Vili Rezman kvečjemu udejanja poslansko svobodo in če želi Erjavec računati na njegov glas, se bo moral kdaj z njim tudi usesti in poskusiti doseči konsenz. Bolj sočni kot prepiri znotraj DeSUS-a so odzivi posameznikov in strank v primeru Branka Mariniča. Poslanec SDS, kot vemo, nekaj let ni plačeval računov upravnika, izjemna pa je bila njegova reakcija. Najprej bežanje pred kamero, nato pa odgovori tipa: »Kaj jaz vem, kaj je to položnica, jaz sem s kmetov doma«. Lik je poleg tega tudi predsednik parlamentarne komisije po Zakonu o preprečevanju korupcije, zaradi česar so priložnost za napad na SDS videli tako v Socialnih demokratih, kot v Zaresu in LDS. Še posebej zabavna je stranka Zares s svojimi zahtevami po zamenjavi Mariniča s tega položaja, češ da je izgubil zaupanje ljudi.

S tem, ko v Zaresu tako vneto opozarjajo na neprimernost Mariniča kot predsednika komisije za preprečevanje korupcije in hkrati mislijo, da smo pozabili na njihovo reakcijo na poletne zahteve SDS po odstopu Gregorja Golobiča po laži oziroma zatajitvi deleža v podjetju Ultra, ne kažejo drugega kot podcenjevanje volivcev. Treba je izpostaviti tudi to, da je dolg nekaj tisoč evrov zaradi neplačanih položnic sicer nekaj glupega in patetičnega, zatajitev precejšnjega deleža v podjetju, ki se ukvarja ravno z uslugami, ki jih koristi prav Golobičevo ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnološki razvoj, pa je precej bolj resna stvar. Tudi takrat je bilo precej govora o zaupanju, a so Golobiča v stranki enotno podprli.

Reakcija Mariniča na neprijetna vprašanja novinarjev je sicer hecna, Branko pač igra na staro karto zanikanja toliko časa, da nas njegove neumnosti nehajo zabavati. Od takšnih poslancev priznanja in umika s položaja tudi ne pričakujemo. Reakcija Zaresa je dolgoročno pomembnejša, saj kaže na to, da so razlike med desnimi in tako imenovano levimi strankami bolj v sferi manir in splošne razgledanosti kot konkretnih dejanj. Na podlagi česa stranke nabirajo glasove, pa je bolj vprašanje za vse, ki v volilnih ceremonijah sploh sodelujejo. Je še čudno, zakaj je teh nerazumnežev vedno manj?