Turška pot modernosti

Turški oblasti pod vodstvom predsednika Recepa Tayyipa Erdogana je, kakor kaže, uspelo dokončno pokoriti turško vojsko, ki velja za garant sekularnosti v državi. Z referendumom v letu 2010 so spremenili člen v ustavi, ki ni dovoljeval kazenskega pregona članov vojske, udeleženih v državnih udarih. S tem jim je bilo omogočeno na večletne zaporne kazni obsoditi 322 oficirjev in 3 generale, ki so pripravljali državni udar proti Erdoganu v letu 2003. Obsodili so tudi več upokojenih vojakov zaradi sodelovanja pri državnih udarih v letih 1997 in 1980. Z obsodbami je Erdogan sicer pridobil politično moč, vendar se mu obenem napoveduje delna izguba podpore prebivalstva, saj je turški vojski priznana družbena vloga varuha sekularnosti in stabilnosti v državi.

Doba moderne turške republike se je pričela v letu 1922 pod vodstvom Mustafe Kemala Pashe, bolje poznanega kot Atatürk, ki je po zmagi v boju za neodvisnost izpod imperialnih zavezniških sil razpustil sultanat in etabliral republiko z jasnim ciljem sekularne nacionalne države. V navezi z vpeljavo parlamentarne vladavine je izvedel mnoštvo reform pod ideologijo kemalisma, ki so zajemale spremembe na področju javnega življenja, izobraževanja ter vlogo religije v družbi. Ravno predrugačenje vloge slednje je veljalo za predpogoj modernizacije.

Že od samih začetkov v letu 1922 se v Turčiji odvija merjenje moči med progresivnimi in konservativnimi silami. Ob tem je treba poudariti, da Atatürkov kemalisem ni nastrojen proti islamu ali verovanju na splošno, saj je bila ena prvih reform ravno medsebojna izenačitev verstev in svoboda veroizpovedi v privatnem življenju. Smoter reform je bila sekularnost države, torej spopad s političnim islamom oziroma s politizacijo religije, s čimer se veliko držav sooča še danes. Zaradi specifične zapuščine turške zgodovine in tradicionalno obsežne vloge religije je Atatürk kot zadnje varovalo sekularnosti predvideval vojsko, kar je bilo zapisano tudi v ustavi.

V slabem stoletju moderne Turčije je njena vojska izvedla 4 državne udare v letih 1960, 1971, 1980 in 1997. Udari niso bili delo enega samodržca znotraj vojaških sil, temveč odločitev vojaškega sveta, ki je razreševal situacije politične nestabilnosti in preprečeval prekomeren vpliv islamističnih strank. Ravno v zadnjem uspelem državnem udaru v letu 1997 je bil takratni predsednik vlade Neccmetin Erbakan prisiljen uzakoniti zahteve vojaškega sveta. Med zakoni so bili prepoved uporabe naglavnih pokrival na univerzah, osemletno osnovnošolsko izobraževanje in zaprtje verskih šol. Na obtožnih klopeh je leta 1997 sedel tudi trenutni predsednik Erdogan in bil obsojen na 6-mesečno zaporno kazen.

Po vrnitvi na prostost je formiral Stranko za pravičnost in razvoj, s katero je na volitvah leta 2002 dobil dvotretjinsko večino v parlamentu. Po prevzemu oblasti je začel pod taktirko Evropske unije izpeljevati proces demokratizacije družbe in razreševanja 25 let trajajoče vojne s Kurdsko delavsko stranko. Obenem mu je uspelo z ekonomskimi reformami peljati turško gospodarstvo v razcvet in stabilnost.

Glede na konservativno bazo svoje stranke je bil del njegovih reform namenjen tudi povečani moči religije v turškem političnem življenju. Rezultat so bile priprave na neizvedeni vojaški udar v letu 2003. Oddaljevanje korenčka evropskega članstva na nedoločen čas v prihodnost je Erdoganovo ravnanje usmerilo k stremenju k večji moči predsedniškega mesta in avtoritarnim prijemom glede svobode izražanja z zapiranjem kritičnih novinarjev in cenzuro interneta. Z obsodbo 322 oficirjev in 3 generalov si je, kot zaenkrat kaže, uspel podrediti tudi vojsko.

Kljub morebitnemu označevanju Erdoganove politike z avtokracijo skrb glede radikalne islamizacije Turčije ni smiselna. Sporna Erdoganova politika se namreč osredotoča na spreminjanje notranjega terena, medtem ko Turčija na zunanjepolitičnem nivoju nemoteno sodeluje z agendo zahodne sfere - Sirija, članstvo v NATU, ameriške vojaške baze na turškem ozemlju. Obenem radikalni zasuk nazaj ni verjeten zaradi ekonomske vpetosti Turčije v svetovne gospodarske toke. Globalizacija je premagala turški islam. Večanje vplivnosti islama v turški družbi pa je ob koncu dneva le piškotek za ruralno volilno bazo, modelirano po evropskem zgledu. Prav tako se je, upoštevajoč rastočo pomembnost verovanja v zahodnih državah, z odpravo vojske kot varovala sekularnosti Turčija končno uspela približati zahodnemu modelu, kjer so garanti sekularnosti zapisani le na papirju.

V luči trenutnega turškega notranjepolitičnega razvoja se mora predvsem Evropa soočiti z dejstvom, da je Turčija postala regionalna velesila s svojimi interesi in zadostno močjo, da slednjim tudi sledi. Članstvo v Evropski uniji ni več nuja. Obenem se lahko odsotnost kritike Erdoganovega ravnanja s strani evropskih voditeljev smatra za tiho odobravanje. Vodenje turške vojske se je preneslo iz visoko avtonomne in samosvoje vojaške hierarhije v roke politike, kar sovpada z zahodnim modusom operandi.