V objektiv ujet populizem

Prejšnji teden je po spletnih medijih in socialnih omrežjih od Reddita do Twitterja zaokrožila fotografija češke skavtinje, ki se med protestnim kaosom mirno zoperstavlja zlobnemu agresivnemu nacistu. Fotografija je nemudoma dosegla razsežnosti tipa  »herojska skavtinja« ali pa  »pogumno dekle se zoperstavi neonacistu.« Taka obravnava fotografskega novinarstva je sporna iz več vidikov. Najprej ker ustvarja neko vizijo tega, kako naj bi idealno izgledal boj proti radikalni desnici, hkrati pa poenostavljeno izriše oba pola, udeležena v tem boju.

Ampak najprej razložimo, kje in kako je fotografija sploh nastala. Zgodba se začne v Brnu, kjer je prišlo do soočenja med udeleženci nacističnega shoda in protinacističnega protesta. V Brnu vlada že dolgoletna tradicija majskih skrajno desničarskih shodov, že nekaj let jih organizira izvenparlamentarna češka Delavska stranka. Slednja sicer zavrača neonacizem – vsaj formalno – zaradi ustavnih prepovedi, je pa povezana s češkimi neonacističnimi organizacijami. Te se vsako leto tudi zberejo na majskih protestih češke Delavske stranke, kjer pozivajo k ustavitvi multikulturnega eksperimenta in tako dalje.

Razlog za priljubljenost in razširjenost fotografije ne tiči v dejanskih dogodkih, ki so se odvijali v ozadju. Ti so v resnici dokaj nepomembni, tudi za današnji komentar. Fotografija se je razširila s tako neizmerno hitrostjo, ker uteleša določeno idejo tega, kako se je potrebno boriti proti nacizmu, in kdo so naši nasprotniki v tem boju.

Poglejmo si torej fotografijo podrobneje in poiščimo odgovore na vprašanja. Češka skavtinja na fotografiji v nasprotju z njenim antagonistom deluje mirno, ponosno in dostojanstveno. Na njeni polovici so ujeti celo milni mehurčki. Njen nasprotnik je jezen, pobrit in agresiven, na deklico se dere, lahko pa si predstavljamo celo, kako mu med dretjem iz ust šprica slina.

Priljubljenost fotografije, sicer samo ene izmed mnogih podobnih, ki so v zadnjem času navdušile socialne medije, je problematična na več ravneh. Začnimo pri sicer pomembni, ampak za ta prispevek ne osrednji ravni. Fotografija uteleša in idealizira pasiven upor na nacistične izpade. Kot ustrezen odgovor na desničarsko nasilje predlaga skavtsko strpnost in  potrpežljive nasmeške. In milne mehurčke!

Moralna superiornost pozicije mlade skavtinje je vzpostavljena že skozi sama razmerja med nasiljem in nenasiljem, jeznim in mirnim odzivom ali pa še preprosteje, med nacijem in skavtinjo. Fotografija od svojega opazovalca tako nemudoma zahteva, da v njej prepozna tisto pravo stran. Za uspešen boj z desnim radikalizmom je v skladu s sporočili podobnih fotografij torej potrebna le strpnost, hkrati pa je prav ta strpnost tista lastnost nasprotnikov desnice, ki njihovo pozicijo dela legitimno.

A pustimo ob strani poskus mobilizacije s pomočjo milnih mehurčkov. Sama razmerja med protagonistko in antagonistom na fotografiji poleg očitne vzvišene pozicije nenasilja češke skavtinje dosežejo še en učinek. Skozi njih se vzpostavlja ne samo poenostavljena, pač pa definirajoča slika tega, kdo nasprotnika sploh sta. Prek tega se na eni strani v podobi skavtinje izriše center s svojo strpnostjo in zmernostjo. Na drugi strani je v jeznem naciju utelešena radikalna desnica.

Takšno simbolno prikazovanje je lahko reduktivno, ker ne povzame dejanskih okoliščin dogodka, vendar mu kot takemu pri tej specifični fotografiji težko oporekamo. Bolj problematično pa je, da je takšno simbolno prikazovanje populistično. Rečeno drugače, simbolna fotografija, ki sooča skavtinjo in nacija, v svoji simbolnosti v resnici ustvarja skonstruirano podobo tega, kaj nasprotnika predstavljata. Pri tem uporabimo definicijo populizma po francoskem filozofu Jacquesu Rancierju, ki trdi da pri populizmu ne govorimo o določenem političnem stilu, obliki vladanja ali pa ideologiji. Po Rancierju je populizem bolj slikanje podobe ljudstva ali pa različnih podob ljudstva, ki same po sebi ne obstajajo. Če se vrnemo k naši fotografiji, se ta skonstruirana podoba navezuje tako na domnevno enotnost radikalne desnice ali pa preprosto desnice, kot tudi na domnevno enotnost boja proti tej desnici.

Da fotografsko novinarstvo svojo moč izvaja prav iz nekega poenostavljanja in simbolnih vrednosti, ki jih fotograf zazna v določenem političnem dogodku, sicer ni nič novega. Prav tako ni v novinarskih fotografijah nič spornega, dokler seveda ostane tekstovno podkrepljeno razumevanje okoliščin dogajanja. Slednje je zaradi vse manjšega zaupanja pisani besedi v novicah in člankih omejeno. Sama obravnava novinarskih fotografij kot simbolno sporočilnih je precej neizogibna. Zares problematična postane šele, ko se fotografijam začne pripisovati večja objektivna vrednost kot pa novinarskemu pisanemu delu. Dalje, ko torej sama fotografija zaradi svoje domnevne objektivnosti postane bolj legitimen način širjenja informacij kot pisane novice. Ni težko razumeti, zakaj do tega pride – fotografija je vendar najbolj direkten posnetek realnosti. Ker je zajeta skozi objektiv, jo potrošnik novic lažje sprejme kot resnično.

Ko postanejo same fotografije bolj objektiven in pomembnejši vir informacij kot pisane novice, je populizmu omogočena povsem nova platforma. Kljub temu da morda širjenje populizma ni namen niti ljudi, ki take fotografije posnamejo, niti ljudi, ki take vsebine delijo, se prek njih vzpostavljajo skonstruirane podobe različnih političnih polov. V samih fotografijah je populizem težje zaznati kot na primer v desničarskih člankih ali pa v retoriki politikov. Prav zaradi te manjše zaznavnosti in pa navidezne objektivnosti pa je priljubljenost takšnih fotografij najbolj problematična.