Venezuela po volitvah

Prejšnjo nedeljo, 6. decembra, so se v Bolívarski republiki Venezueli odvile parlamentarne volitve, na katerih je nekaj manj kot 20 milijonov volilcev izbiralo poslance, ki bodo od 5. januarja tvorili nov parlament. Od institucionalnega začetka bolivarske revolucije, to je izvolitvijo Huga Chaveza za predsednika pred 17-imi leti, je bilo to 20-to odločanje na nacionalni ravni in šele drugo, na katerem so krajšo potegnili privrženci Chaveza in revolucije, krajše - čavisti. Dolga zgodovina volilnih uspehov levo usmerjenih sil je pred volitvami v svetovnih medijih in njihovih venezuelskih podružnicah služila kot osnova za večmesečne diskreditacije volilnega sistema, Nacionalnega volilnega sveta in socialističnega establišmenta, ki naj bi s trdo roko in ponarejanjem volitev opoziciji preprečeval zmago na volitvah in kar je še pomembneje, temeljni kamen vsake liberalne ureditve -  svobodno podjetniško pobudo.

Po visoki zmagi zavezništva opozicijskih strank z imenom Omizje za demokratično enotnost so očitki o volilnem sistemu in nepoštenih glasovalnih praksah potihnili, sledilo je veselje. Opozicija je namreč na nacionalni ravni ob tričetrtinski volilni udeležbi dobila 55 odstotkov glasov, kar se je preračunalo v 109 poslanskih sedežev, na drugi strani pa je velika bolivarska fronta strank na čelu z Združeno socialistično stranko Venezuele, krajše PSUV, dobila 40 odstotkov glasov in 55 poslancev. Opoziciji so torej do dvotretjinske večine, s katero bi lahko zamenjali ustavne  sodnike in nekatere najvišje uradnike, umanjkali trije sedeži. Te so jim priskrbeli trije poslanski predstavniki staroselskih skupnosti, ki pa jih, paradoksalno, ne volijo le staroselci, pač pa vsi volilci na območjih, kjer živijo tudi staroselci in kjer je tokrat večino imela opozicija.

Volilni debakel bolivarske revolucije, ki je v skoraj dveh desetletjih močno znižala stopnjo revščine, povečala dostop do zdravstvene oskrbe, izobraževanja in stanovanj, je mogoče pripisati nekaterim potezam, ki so v bistvu precej značilne za vse levičarske organizacije, še posebej pa levičarski državni aparat. Glavni problem, ki ga izpostavljajo volilci, je nepoznavanje resničnih težav svoje volilne baze, ki je v dneh pred volitvami, tudi kot del volilne strategije opozicije, več ur čakala v vrstah za nakup nekaterih osnovnih dobrin. Poleg tega v venezuelski družbi prevladuje splošni vtis o zbirokratiziranosti in koruptivnosti najvišjih ešalonov venezuelske civilno-vojaške oblasti, katerih člani se ob visokoletečih razglasih o prestrukturiranju in menjavah svaljkajo z ene pozicije na drugo. Glavne tarče teh očitkov so Chavezov naslednik in dedič plamenice revolucije predsednik Nicolas Maduro, podpedsednik PSUV Diosdado Cabello ter obrambni minister Vladimir Padrino López.

Vendar pa za najpomembnejše težave, s katerimi se soočajo Venezuleci, vsaj neposredno ni krivo politično vodstvo. Kot pravi Maduro, se namreč Venezuela vseskozi sooča z ekonomsko vojno, tako od znotraj kot od zunaj. Kljub temu, da je neprestano govorjenje o ekonomski vojni morda politično nekoliko zgrešeno, saj čavisti očitno vedno znova izgubljajo pomembne bitke, pa na tem vendar nekaj je. Še posebej pred volitvami so namreč domači kapitalisti police s subvencioniranimi osnovnimi prehrambenimi in higienskimi izdelki puščali prazne, obup v vrstah čakajočih volivcev se je večal, vse skupaj pa so spremljali smehljajoči obrazi opozicijskih politikov, ki so obljubljali nič drugega kot spremembo. Poleg tega zapletena monetarna politika, ki uvoznikom nudi nizke menjalne tečaje, spodbuja razrast črnega trga, na katerem se poceni uvožene dobrine prodajajo po večkratni ceni ali pa celo tihotapijo v sosednjo Kolumbijo. Financiranje progresivnih socialnih politik onemogoča tudi rekordno nizka cena nafte, ki je za Venezuelo glavni izvozni artikel. Vendar pa več o ekonomskem položaju Venezuele kdaj drugič. Bolj pomembno je, kakšna je prihodnost čavizma oziroma izgradnje bolivarskega socializma.

Razglasitvi volilnega rezultata je sledilo takojšnje Madurovo priznanje volilnega poraza, ki je najbrž preprečilo, da bi napetosti med privrženci čavistov in desnice prerasli v spopade. Medtem ko je vidni poslanec desnice Henry Ramos Allup slavil z gestikuliranjem rezanja vratov, je Maduro napovedal temeljito samokritiko in poglobitev bolivarske revolucije. Pri tem mu je pomagala tudi desnica, ki je v seriji izjav razkrila svoje načrte, ki pred tem razen obljub o spremembi niso bili kaj prida definirani. Njeni vidni predstavniki so pijani od zmage namreč omenili izkop pokojnega Chaveza iz grobnice, spremembe zakonov o delu in pravičnih cenah ter ukinitev parlametnarnega televizijskega programa ANTV, ki je v času Chaveza prvi po več desetletjih nominalne demokracije ljudstvo obveščal o dogajanju v hramu demokracije. Maduro se je posebej žolčno odzval na izkop Chaveza, ki se ga po njegovih besedah ne bodo dotikali, poleg tega pa je pokopan v soseski z imenom 23. januar, ki je trdnjava levičarskih skupin, ki tega najbrž ne bodo dopustile. Tudi na napovedano ukinitev televizijskega programa se je Maduro odzval bliskovito in medijsko hišo že naslednji dan iz državne lasti predal v last tam zaposlenih, kar bo onemogočilo poseganje v njihovo uredniško politiko. In kar je morda najpomembnejše, Maduro je od vseh ministrov zahteval, da mu ponudijo odstop, kar mu daje možnost za njihovo zamenjavo in napovedal, da se bo vojska iz različnih civilnih uradniških položajev umaknila nazaj v kasarne. Glede na to, da je ravno vojska dojeta kot najbolj koruptiven del oblasti, je to najbrž odgovor na očitke o koruptivnosti.

Vendar pa bi se bilo pri razmišljanju o Venezueli in bolivarski revoluciji popolnoma napačno osredotočiti na ta top-down pristop, saj ključna podpora in pritisk prihajata od spodaj. Že dan po volilnem porazu so bile na primer organizirane ulične skupščine s po več tisoč ljudmi. Ene od njih se je v Caracasu nenapovedano udeležil tudi Maduro, ki so mu pristoni v obraz zmetali vse pripombe o okostenelosti oblasti, ki da nima stika z bazo. Poleg tega ima največja stranka PSUV po celi državi tako imenovane rdeče točke, kjer ljudje na trgih pod rdečim šotorom spremljajo politične televizijske programe in se strastno prerekajo o politiki. Ena od teh točk je tudi pred venezuelskim parlamentom, kjer se je po volitvah vsak dan zbiralo več sto ljudi, ki so prisluhnili govorom svojih rojakov in ob neki priložnosti tudi podpresedniku Jorgeju Arreazi, ki se je pomešal med njih in bil prav tako deležen tovariške kritike svojih državljanov z vsem žuganjem in kričanjem, ki temu pritiče.

Prihodnost bolivarske revolucije je torej v državljanih, ki na zadnjih volitvah niso toliko glasovali za desnico kot so predvsem poslali budilni klic svoji vladi, ki je desnici preveč popuščala. Vse je namreč presenetilo, da je glas, ki je bil večinoma mišljen kot protest proti vladi, prispeval k tako veliki zmagi desnice. Ta bo zdaj s svojo močjo in precej očitnim guštom za maščevanje in liberalne ekonomske politike najbrž sprožila radikalizacijo, ki pa ne bo prišla od zgoraj, pač pa od spodaj. Udeleženci številnih ad hoc skupščin in več kot tisoč lokalnih direktno-demokratičnih komun so namreč že napovedali, da pridobitev bolivarske revolucije ne bodo predali. In ljudem, ki so leta 2002 z množično prisotnostjo na ulicah po vsej državi preprečili državni udar proti predsedniku Hugu Chavezu, gre pač verjeti. Bolivarska revolucija ima namreč dolgo zgodovino gverilskega boja, organiziranja v soseskah in na kampusih. In tako kot se ni začela z zmago na volitvah, se tudi ne bo zaključila z enim volilnim porazom.