Vitka Levica

Joj, kam smo mi zabredli. Jaz sem res mislil, da lahko s stranko spremenimo družbo. Lej zdej, plače nismo zvišal, če človek hoče stanovanje v Ljubljani, mora skoraj ledvico prodat, penzije pa očitno tudi ne bomo dočakal. Še takrat ko smo mi v vladi, za orožje trošimo več in več. A nismo rekli, da se zavzemamo za izstop iz Nata?

"Za skupinski izstop smo se odločile in odločili, ker v tej malomeščanski liberalni stranki ne vidimo več prihodnosti. Notranja kritika je v kali zatrta, potencial za notranje demokratične procese je propadel, socialistična izhodišča so utajena, naših imen, časa in življenj pa ne nameravamo več razprodajati za bankrotiran politični projekt. Formalno se vodstvo Levice razglaša za socialistično, usmeritev stranke pa naj bi bil demokratični socializem, čeprav se je mnogokrat izkazalo, da demokratičnosti niso zmožni sprejeti niti znotraj same stranke. Toda to, kar ostaja za nami, je stranka, ki je bližje Socialnim demokratom kot pa nekdanjim idealom Levice."

S temi besedami je 23 članov stranke Levica pospremilo svoj kolektivni izstop iz stranke. Odhajajoči člani, vsi pripadniki propadlega levega krila stranke, so v 17 straní dolgi izstopni izjavi na dolgo in široko razdelali dokaze, da je stranka postala zagovornica kompromisarskega kompradorstva in se oddaljila od svojega predvolilnega programa ter usmeritve. 

Levica bo delala za delavke in delavce

No, tole se pa ni preveč dobro postaralo. Zdaj so to ugotovili tudi nekateri člani najmanjše parlamentarne stranke, ki so v pismu razdelali osem področij, na katerih je stranka popolnoma pogrnila. Povzemimo. Najprej navajajo pokojninsko reformo, ki jo pripravlja ministrstvo za delo Luke Mesca. Osnutek reforme, tako kot ji to narekuje Evropska komisija, katere zahteve morajo zaradi sodelovanja v liberalni vladi pohlevno poslušati, predvideva dvig upokojitvene starosti ali podaljšanje referenčnega obdobja za odmero dohodnine. Minister Mesec je tudi minimalno plačo le minimalno uskladil z inflacijo. 

Kakopak je Levici uspelo razočarati tudi študente, saj je bila zaradi usklajevanja z inflacijo postavka študentskega dela zvišana za pičlih 29 centov. Mesec ni izpolnil niti lastne obljube o dvigu subvencije za študentske bone na štiri evre in pol. Kljub cepetanju minister ukrepu zamrznitve usklajevanja socialnih transferjev ni zares javno nasprotoval. Denar za polno uskladitev je vlada našla, potem ko je parlament zajela nevihta kozmičnega dežja. 

Levica in ministrstvo za solidarno prihodnost se še sama ne moreta odločiti, izgradnjo koliko stanovanj bodo obljubili. Spomnimo, kako je premier Robert Golob popravil Meščeve ambiciozne obljube. 

Joj, koliko stanovanj je v planu

S 30 tisoč stanovanj so hitro padli na 20 tisoč, po zadnjih obljubah, ki so dve leti pred koncem mandata neuresničljive, jih bodo do konca mandata zgradili le pet tisoč. Jasno je, da izgradnje stanovanj ne narekuje ali načrtuje Levica. Pipico, ki očitno ostaja zaprta, varuje finančni minister Klemen Boštjančič iz Gibanja Svoboda. 

Stranka v vladi velikih sprememb ni dosegla niti pri Zakonu o dolgotrajni oskrbi, ki je, kljub temu da ga je na novo spisalo ministrstvo za solidarno prihodnost, v veliki meri ostal isti zakon, ki ga je sprejela Janševa vlada. Zatajili niso le vodje ministrstev, ki si jih je Levica priborila, temveč tudi strankini poslanci in strankino vodstvo tiho kima, ko Svoboda sprejema odločitve o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju in povečanju oboroževanja. Toliko o skupnem jeziku.

Vse tri stranke so našle skupni jezik

Izstopna izjava jasno kaže glavna odstopanja med strankinim programom in njenim delovanjem v liberalni vladi Roberta Goloba. A odstopanja, ki so jih predstavili zdaj že nekdanji člani, niti približno niso nič novega. Nasprotno, stranka je v svoji prejšnji obliki odstopanja od lastne socialistične usmeritve jasno začela kazati najpozneje leta 2016. Posvajanje idej liberalnih strank, medtem ko je bila stranka v parlamentarni opoziciji, so zakoličili z vstopom v Koalicijo ustavnega loka.

Levica je svojo usodo zatem zabila še z utvaro, da lahko v sodelovanju z liberalci doseže premike na boljše, in vstopila v Golobovo koalicijo. Stranka si je takrat izpogajala tri ministrstva, za katera je jasno naslednje: Ministrstvo za delo je delavcem z zgoraj opisanimi odločitvami zarilo nož v hrbet. Ministrstvo za kulturo pod novo koordinatorico stranke Asto Vrečko ne more osnovati medijskega zakona, ki bi vključeval tretji medijski sektor. Namesto tega kima kadriranju po kulturnih ustanovah, a še to ne s svojimi ljudmi, temveč z družinskimi člani Svobodinih ljudi. Nazadnje je tu še ministrstvo za solidarno prihodnost, katerega naloge in načrti niso ter očitno ne bodo nikdar jasni. 

Kljub temu da je Levica mnoge volivce med vladnim delovanjem razočarala, je bila njena pot znana že dolgo. Ali člani, ki so zdaj izstopili, tega niso vedeli? Dvomimo. Načrti o demokratičnem socializmu ostajajo le še v programu stranke, sčasoma pa bodo zbledeli tudi tam. Verjamemo, da so se člani tega zavedali, a kljub temu ohranjali upanje, da lahko stranko s prevzemom še rešijo. Za glasnika tega upanja se je na lanskem kongresu predstavljal poslanec Miha Kordiš, ki pa v stranki zdaj ostaja. Potem ko se je nanj spravila poslanska skupina, je dejal, da še zmeraj verjame v Levico kot ekosocialistično stranko. To nam več pove o potencialih levega krila pod Kordišem kot o socialističnih potencialih Levice, ki so jih pokončali že pred oblikovanjem krila. 

Foto: Delo avtorice