Vojna s predvolilno kampanjo

Čez dva dni se začenja uradna volilna kampanja pred aprilskimi državnozborskimi volitvami. Tako pravi zakon o volitvah. Nanj se stranke sicer kratko malo požvižgajo. Predsedniki in predsednice strank se nam že lep čas prijazno smehljajo z jumbo plakatov in nas prepričujejo, zakaj so prav oni najprimernejša izbira 24. aprila. Predsednik vlade Janez Janša pa si je v slogu »Go big or go home« fototermin skupaj s češkim in poljskim premierjem rezerviral kar v obleganem Kijevu. 

Z vlakom so se odpeljali na obisk k ukrajinskemu Šarcu, ruskemu plačancu in komiku brez političnih izkušenj Volodimirju Zelenskemu. Tako o njem na spletnem portalu glavnega trobila največje vladne stranke. Janša je dobil slike, narod pa ob tej posebni priložnosti podaljšane Odmeve. V njih je Janša v 40-minutnem pogovoru izčrpno pojasnil ključno vlogo fototermina v Kijevu. Lahko smo prepričani, da bo premier poskrbel, da slovenska javnost teh fotografij ne bo pozabila vsaj do volitev, po možnosti pa naslednjih 30 let.

Medtem ko premier vojno v Ukrajini izkorišča za predvolilne namene, pa vodstvo vse manj javne RTV predvolilno kampanjo izkorišča za vojno z neodvisnim novinarstvom. Sporočili so, da v času predvolilne kampanje na sporedu ne bo Tarče, Tednika in Studia City. Slednjega sicer za vsak slučaj na sporedu ne bo še dva tedna po volitvah. 

Studio City je oddaja, ki je vladajoči kliki trn v peti že dlje časa. V zadnji programski načrt so sprva želeli vnesti njegovo prestavitev na drugi televizijski program, prav tako pa so mu želeli zmanjšati frekvenco predvajanja, a so ugotovili, da argumenti o nizki gledanosti preprosto ne zdržijo. Nenazadnje je bil direktor Televizije Slovenija v izpostavljanju svojih dosežkov na seji programskega sveta prejšnji teden skoraj primoran pohvaliti Studio City zaradi povečane gledanosti. Čas in prostor te oddaje sta v letnem programskem načrtu ostala nespremenjena. Vsaj na papirju je tako eno uro v tednu na voljo program, ki se ne ozira na vladne želje in ni zlorabljen za strankarsko propagando. Ni presenečenje, da predstavniki SDS v taki oddaji ne želijo sodelovati. Oddaja sicer kljub zagotovljenemu terminu pogosto ni na sporedu. Večkrat jo nadomestijo državne proslave v režiji novopečenega vršilca dolžnosti odgovornega urednika MMC in prvega vladnega pesnika Igorja Pirkoviča. 

Zloraba predvolilne kampanje za ukinitev oddaje tako ni presenetljiva. Je le še nadaljevanje in stopnjevanje modusa operandi vodstva RTV. V mesecu pred volitvami ima za volivce vsaka medijska vsebina, ki kritično preizprašuje politiko in družbo, še večjo vlogo. Predvolilna soočenja, ki bodo te oddaje nadomestila, so sicer res nuja vsake demokratične države in nenadomestljiv sestavni del procesov neposrednega demokratičnega odločanja, a to ne opravičuje tako intenzivnega posega v redno programsko shemo. Kampanja je sama po sebi skoraj prenasičena s soočenji, ki pogosto spominjajo na kvize in resničnostne šove, zato bi odpovedane oddaje lahko predstavljale streznitev tako volivcev kot politikov. 

Tudi Tarča je oddaja, ki premierju in njegovim podanikom ni povšeči, česar se ne trudijo niti skriti. Največji sprožilec tega burnega odnosa je predstavljalo javno obelodanjenje načina nabavljanja zaščitne opreme in poslovanja, ki ga je spremljalo, čemur smo bili priča ob začetku epidemije. Od takrat ne mine oddaja brez premierjevih tvitov in retvitov ter diskreditacij in žaljivk iz kleti. Kadar ni drugega, zaležejo tudi seksistične pripombe, pa tudi če samo o videzu voditeljice. Namesto utemeljenih kritik oddaje, ki si jih ta v določeni meri zasluži, pozornost preusmerjajo z nizkotnimi osebnimi napadi in s ciljem samocenzure novinarjev. Taki napadi zahtevajo manj miselnega procesa. Popolnoma razumljivo je, da se želi vlada oddaje odkrižati v tednih, ko so oči javnosti še bolj kot ponavadi usmerjene v politično dogajanje. Časa do volitev ni več dovolj, da bi sporni posli ter korupcijske zgodbe utonili v spominu povprečnega slovenskega volivca. Ne sme obstajati niti najmanjša možnost, da bi se vladne stranke z zunajparlamentarnimi sateliti spotaknile na poti do četrte Janševe vlade. Predvsem pa ovir ne sme biti v mediju, ki so si ga vodstveno popolnoma podredili. Ne vidijo sicer, da so si ravno s takim načinom delovanja sami že zdavnaj zaprli pot do zastavljenega cilja. Javno televizijo želijo spremeniti v še enega izmed mnogih satelitov medijskega omrežja SDS. Novinarstvo pa ne bi imelo vloge nadzora nad politiki, temveč bi opravljalo vlogo vladnega zvočnika.

Presenečenje tako res ni tisto, kar bi ob vseh teh potezah lahko občutili. Kljub temu da premier vojno z mediji bije že vsaj od nastopa vlade in jo je z objavo basni o kuhani žabi javno napovedal, se je očitno odločil, da jo je v predvolilnem času nujno zaostriti. Česar ni dosegel v programskem načrtu in z zamenjavo urednikov, je opravil sedaj. Neljube oddaje, ki so kljub novi metli na RTV preživele, je pometel z izgovorom o predvolilni kampanji. Vodstvo televizije sicer opozarja, da gre le za začasen ukrep in da oddaj ne ukinjajo, a ko bodo naslednjič na sporedu, bodo glasovnice že oddane in preštete. Nobeno neprijetno vprašanje, neumen odgovor ali – kot v primeru nekdanje pravosodne ministrice – tišina tega ne bodo spremenili.

Programski načrt je de facto mrtva črka na papirju. Protesti in pritožbe ob osnutkih, ki so na videz dosegli svoj cilj, da je RTV kot institucija ohranila vsaj minimalno dostojnost, so bili zaman. Vlada ne potrebuje programskega načrta, da arbitrarno spreminja programsko shemo javnega medija. Tako kot ni potrebovala parlamenta in zakonov, da bi sprejemala ukrepe v času epidemije. Takrat je bilo ustavno sodišče edina zavora za nesorazmerne in neutemeljene ukrepe. Kdo jih bo ustavil tukaj? Gotovo ne predsednik programskega sveta Peter Gregorčič, ki se bolj kot s programom javne televizije ukvarja z brezsramnim hvaljenjem dela vladne koalicije na komercialnih provladnih medijih. Niti to ne bo brezzoba funkcija varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev. Program je tako obsojen predvsem na programski svet, ki ga je pod krinko civilne družbe ugrabila politika. Edina druga možnost so zaposleni na RTV, ki formalno nimajo veliko pooblastil in se lahko zanesejo predvsem na gverilski upor. Vodstvo je do sedaj vse proteste v veliki meri in brez večjih težav ignoriralo.

Avtoritarna oblast se vsega loteva na enak način. Če je nihče ne ustavi prvič, je ne bo niti drugič in vsakič naslednjič. Ko ugotovijo, da imajo prosto pot, je približevanje idealom neliberalne demokracije neizbežno. Njihova skušnjava po javnem mediju je toliko večja, ko nekoliko severovzhodno od nas vidijo, kako učinkovito orožje je lahko v predvolilni tekmi. Svoboda medijev, predvsem tistih, katerih osnovno poslanstvo naj bi bil javni interes, je osnovni pogoj za svobodne in demokratične volitve. V nasprotnem primeru se demokracija lahko ujame v spiralo, v kateri je možnost izhoda z vsakimi volitvami manjša.