Za prezir gre

Napovedani vladni ukrepi za klestenje proračunskih izdatkov, ki jim je PR mednarodnega kapitala nadel ime „varčevalni", češ, varčevanje je pa ja dobro, so široko uporabni. Ne v smislu učinkov, ki naj bi jih povzročili, ampak pri poučevanju na področju širokega spektra družboslovnih ved, tako ekonomije kot sociologije in celo obramboslovja. Vladni juriš na javni sektor, tako rekoč na skupno, ni nič drugega kot šolski primer blitzkriega. Tega izraza ne uporabljamo zaradi afinitete, ki jo do nacističnih vojaških taktik čutijo nekateri člani podmladka največje vladajoče stranke, temveč zato, ker najbolje ponazarja način, na katerega skuša vlada uresničiti svoje napovedi. Da je vlada brez uskladitve s sindikati predlog rebalansa proračuna poslala v obravnavo v državni zbor, je zgolj eden od primerov uporabe te taktike.

Ukrepi, ki bodo prizadeli ne zgolj zaposlene v javnem sektorju z nižanjem plač, kot se te dni rado sili v središče pozornosti, temveč javni servis kot tak, prebivalce Slovenije čudijo do točke, ko ni nikomur nič jasno. Kako bo slovensko gospodarstvo, torej privatni sektor, izplavalo iz globalne finančne krize s povečevanjem števila učencev na učitelja, s povečevanjem delovnega normativa za čistilke v šolah, s prepovedjo sklepanja pogodb v bolnišnicah in drugih zavodih, ni znano, verjamemo, niti stalnim podpornikom sedanjega premiera.

Vlada zaenkrat za izhod iz krize torej vse stavi na krčenje javnih izdatkov, ukrepi na prihodkovni strani so namreč po njenih besedah še v fazi načrtovanja. A Andrej Vizjak, minister za delo, družino in socialne zadeve, je lanskega julija na novinarski konferenci iz udobnega opozicijskega stola opozarjal, citiramo: „Le okrevajoče gospodarstvo lahko popelje Slovenijo iz te nezavidljive javnofinančne stiske, zato moramo po eni strani razbremeniti gospodarstvo in po drugi strani spodbuditi investicije", konec citata. To je bilo pred volitvami. Sedaj vlada izhod iz krize išče v večjih delovnih normativih za čistilke v šolah.

Napovedani ukrepi so za skupnost tako agresivni, da se marsikdo sprašuje, kako lahko vlada o njih sploh razmišlja in ali se zaveda, kam nas bo to pripeljalo. Seveda se in ravno tu je bistvo tega konflikta, ki ni samo med sindikati javnega sektorja in vlado, temveč med dvema družbenima konceptoma, ideologijama, če želite. Vse bolj postaja jasno, da namen vladnih ukrepov ni omogočiti dvig gospodarske rasti, temveč globoko in trajno predrugačenje družbe in njenih sistemov. Kaj je torej končna vizija sedaj vladajoče ekipe? Beseda vizija sicer implicira prihodnost, vendar se moramo za razumevanje namenov vlade ozreti v preteklost. Britanska konzervativna predsednica vlade Margaret Thatcher, katere ekonomsko politiko je zgodovinska izkušnja postavila v vitrine Muzeja človeških zablod, je tako v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zagovarjala stališče, da družba kot taka ne obstaja in da so se britanski državljani preveč navadili na pomoč države ter da bi morali posamezniki poskrbeti sami zase. Gre za idejo tako imenovane vitke države. Po tolikih letih so vrata omenjenega Muzeja danes široko odprta, vitrine so razbite, z razstavljenih politik se briše prah.

Minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, Žiga Turk, odkrito zagovarja elitizacijo visokega šolstva. Študentov bo manj, bodo pa v povprečju boljši, pravi Turk. Do manjšega števila študentov se da sicer priti na več načinov, uvedba šolnin je le eden, rezanje proračunov za visokošolske ustanove drugi. Zakaj bi se komurkoli zdelo razumno omejevati dostop do izobrazbe? Odgovora ne bomo našli v naboru ekonomskih ali političnih teorij, čeprav se nekatere iz njega deloma napajajo. Za prezir gre. Prezir do skupnega. To je slišno in vidno v vsakem nastopu Janeza Janše, Žige Turka, Gregorja Viranta in ostalih. Neoliberalna ekonomsko-politična paradigma kljub globalni krizi, ki jo je povzročila, skoraj neovirano lomasti po svetu, tudi Evropi. Privatizacijo javnega sektorja se zopet ponuja kot čarobno paličico in ne slepimo se, vladni ukrepi so le prvi korak v tej smeri.

Zavest o skupnem je tudi v Sloveniji še vedno živa, kar predstavlja družbenim resetatorjem še zadnjo oviro na poti do cilja, torej dokončnega poraza „našega" in prevlade „mojega". Zato ne čudi označevanje javnega sektorja za leglo brezdelnežev in parazitov ter stereotipiziranje javnega uslužbenca kot lenega birokrata. Hujskanje ene skupine proti drugi, v tem primeru zaposlenih v privatnem sektorju proti tistim v javnem, je tradicionalni mehanizem političnih elit za obvladovanje družbe in nemoteno izvajanje zastavljenih politik. Brezposelni tako ne iščejo službe, ker je nadomestilo za brezposelnost previsoko, študenti pa se na fakultete vpisujejo, kot je dejal minister Turk, v glavnem zaradi statusa.

Gre torej za bitko dveh izključujočih se družbenih konceptov. Kateri je primernejši? Pomagajmo si z aktualnimi podatki. Vlada povečuje delovni normativ za čistilke, hkrati pa je podaljšala prisotnost slovenske vojske v Afganistanu, kar stane med 5 in 6 milijonov evrov letno. Manjša se nadomestilo za brezposelnost, medtem ko znašajo letni stroški vojaške ladje Triglav 1,3 milijona evrov. Ko k temu dodamo še letni strošek servisiranja 30ih oklepnikov Patria v višini 950.000 evrov in izjavo ministra za notranje zadeve Vinka Gorenaka, ki je na pritožbe policistov, da zaslužijo nekateri zgolj 700 evrov, odgovoril, da je to res, a samo, če delajo le 8 ur na dan od ponedeljka do petka, je jasno, kateri miselnosti moramo reči odločen ne.