Zakaj ne verjamem več apokaliptičnim filmom

Pred dobrim letom dni so se začeli kazati prvi elementi realnosti, ki smo jo nato globalno živeli v preostanku prejšnjega in začetku letošnjega leta. Dobivali smo prva poročila o situaciji v Italiji in se ob njih muzali, da bo morda za par tednov celo zaprta meja s sosednjo državo. Ah, otroška naivnost! Od takrat dnevno poslušamo o novih težavah, povezanih s pandemijo, nujnosti omejevalnih ukrepov, številkah obolelih in umrlih, novih različicah virusa in tej ali oni korupciji. Dovolite nam zato, da si skupaj vzamemo trenutek vsebinskega predaha in poskušamo ugotoviti, ali se je v preteklem letu zgodilo tudi kaj dobrega. 

“Nikoli ne zapravi dobre krize,” je po ljudskem izročilu na vrhuncu druge svetovne vojne izjavil Churchill, in čeprav ne mislimo slediti brezčutnemu, vzvišenemu cinizmu britanske aristokracije in se zavedamo vsega trpljenja, bodisi telesnega bodisi duševnega, ki ga je povzročila pandemija, pa nam lanska izkušnja vseeno ponuja priložnost za refleksijo in tudi nekatere pozitivne zaključke, ki si zaslužijo analize in izpostave.

Prva sprememba, ki ste jo na lastni koži gotovo začutili tudi poslušalci, je občutna digitalizacija družbenega dogajanja. Zdi se, da je epidemija porušila nekakšen zid ali jez, ki je celo kopico interakcij zadrževal v analognem svetu. Skupina dejavnosti, ki so jih prej v digitalni sferi opravljale pretežno mlajše generacije, se je morala prilagoditi in digitalizirati. Čeprav je to za vse nas prineslo goro preglavic in odkrivanja povsem nove družine birokratskih nesmislov, ki jih v svoji goreči vnemi versko zagovarjajo različni programerji in razvijalci, pa je trend lahko izrazito pozitiven. 

Glavna težava pri implementaciji novih tehnologij, ki, če si to želite priznati ali ne, lajšajo naše življenje, je namreč pogosto pri premagovanju inercije ustaljenih sistemov – družbeno-političnih, ne računalniških –, ki se zaradi takšnega ali drugačnega razloga ne želijo prilagoditi. Odličen primer za to je ravno trg spletne komunikacijske tehnologije, ki ga je kriza rešila monopolne inercije. Trg, ki ga je z nakupom Skypa in integracijo sistema Teams v operacijski sistem Windows prej dodobra obvladoval in uspaval Microsoft. Ravno to je ena izmed redkih pozitivnih učinkov večjih kriz. Imajo namreč sposobnost, da porušijo inercijo ustaljenih sistemov in povzročijo družbeni napredek.

Nikjer ni bilo te, tako digitalne kot sistemske, spremembe čutiti bolj kot v svetu zaposlitve in dela. Kar naenkrat smo skupaj ugotovili, da lahko večji delež služb opravljamo od doma, na daljavo. Še več kot to, ugotovili smo, da za to, razen manjših tehnoloških adaptacij, ni bilo treba storiti praktično ničesar. V nekaj mesecih smo kolektivno, pod pritiskom nuje in izgube “oh, tako pomembne” letne bilance podjetja, nadoknadili 20 let zaostanka pri digitalizaciji delovnih mest in modernizacije gospodarstva. Kje je bil torej prej problem? V tehnologiji? Zaposlenih in naravi trga dela? Ne, pač pa v načinu organizacije, oziroma nepripravljenosti delodajalcev, da brez kratkoročnega pozitivnega učinka na finančno sliko podjetja skrbijo za kvalitetnejše delovno okolje za svoje zaposlene. 

Nič tehnološkega se ni tako drastično spremenilo v začetku leta 2020, vsa tehnologija je bila na voljo že prej. Težko je verjeti, da bi delavstvo nasprotovalo odpravi vožnje na nepotrebne sestanke ali zmanjšanju števila ur v pisarnah. Tudi narava zaposlitev in struktura trga dela se ni tako drastično spremenila, da bi pojasnila radikalne spremembe. Edina sprememba, ki jo je kriza povzročila, je sprememba v pogajalskem izhodišču in situaciji podjetij in delodajalcev, ki so, prisiljeni v spremembe, kar naenkrat odkrili svojo izgubljeno inovativnost pri zagotavljanju alternativnih delovnih okolij.  

Če so si mnogi zaposleni ob vseh tegobah pandemije in gospodarski nestabilnosti lahko vsaj nekoliko oddahnili na področju delovnih praks in delovnega okolja, pa to gotovo ne drži za delavce v zdravstvu, ki so v polni meri izkusili breme reševanja kolektivnega družbenega problema. Hipoma je javno zdravje in stabilnost javnega zdravstvenega sistema postalo ne le samoumevno, ampak ključnega pomena. Pandemija je pri mnogih ponovno zbudila zavedanje, da sta dobrobit in zdravje sosedov ključna za lastno zdravstveno varnost. Stabilen javni zdravstveni sistem je, povsem egoistično in samoohranitveno, postal pomemben vsem.

Napredek smo, bolj po nesreči kot namenoma, to je treba priznati, dosegli tudi v boju proti podnebnim spremembam. Že celo leto lahko v mestih, kadar si seveda upamo ven, dihamo čistejši zrak, spremljamo spremembe državnih energetskih načrtov in ustavitve širjenj letališč, gledamo živali, ki se vračajo v svoje naravne habitate ob momentalni odsotnosti človeka, in podobne, bolj ali manj vsebinske in trajne učinke upočasnitve globalne potrošnje. A ponovno se poraja vprašanje: katere od teh sprememb je bilo tako težko vpeljati, da tega nismo storili že prej? Je bilo res tako težko opustiti nekatere škodljive navade? Je res nujno, da se za vsako malenkost peljemo na sestanke z avtom? Težko bi našli pozitiven učinek pandemije na okolje, ki ni bil z minimalnim angažmajem in kolektivnim človeškim trudom dosegljiv že prej. 

Nobena od teh sprememb seveda v izolaciji, sama po sebi, ni nujno pozitivna. Spremembe v delovnem okolju bi lahko šle na škodo dosežkov sindikalnega gibanja prejšnjega stoletja in vodile v prekarnost. Naučeno o pomembnosti učinkovitega zdravstvenega sistema bi lahko hitro pozabili in podnebnih sprememb tudi nismo ustavili. A pandemija nam je pokazala, da ne gre za tehnološke ali materialne težave, marveč za vprašanje družbene in politične ureditve ter naše pripravljenosti, da težave rešimo. Hkrati pa nam je pokazala še nekaj veliko pomembnejšega, prav na področju politične volje do pozitivnih sprememb.

Kljub vsem koruptivnim nečednostim, kljub socialni distanci, kljub mestoma nesmiselnim ukrepom, kljub izgubi socialnim stiskam in ob glasnih krikih cinikov v moji bližini namreč ne moremo priti do drugačnega zaključka kot do tega, da smo po preteklem letu lahko nekoliko bolj optimistični o naši prihodnosti.

Ne glede na vse teoretike zarot in zanikovalce učinkovitosti mask in cepiv se je velika večina ljudi namreč obnašala izjemno solidarno. Tisti, ki trdijo nasprotno, ignorirajo vse žrtve, ki smo jih kolektivno, predvsem pa prostovoljno, rade volje sprejeli v letu 2020. Nismo se družili, nismo po nepotrebnem hodili na obiske, nismo hodili na nam tako ljuba potovanja, poskrbeli smo za ranljive, se odpovedovali svojim pravicam, da bi lahko zajezili širjenje okužbe in tako dalje. Vsi vladni ukrepi in prizadevanja stroke so delovali izključno in zgolj zato, ker se jih je večina ljudi v državi solidarnostno držalo. Prevečkrat se v razpravi o učinkovitosti in delovanju ukrepov pozablja na tiho večino, ki je ukrepe brez negodovanja in upiranja sprejela in z mislijo na dobrobit sočloveka spoštovala.

Seveda so bili nekateri ukrepi morda nesmiselni, nepotrebni, celo škodljivi, in stvar stroke in politike je, da se naredi analiza tega, kar smo morali v zadnjih mesecih pretrpeti. A ne smemo pri celotni zgodbi pozabiti dejstva, da je preteklo leto podčrtala že dolgo nevidena stopnja medčloveške solidarnosti in družbenega žrtvovanja. Če storimo korak nazaj in celostno pogledamo zgodbo razvoja pandemije, najdemo ogromno dokazov za povrnitev pregovorne vere v človeštvo. Od medgeneracijske solidarnosti mladih, ki so delček svoje mladosti podarili v zameno za varnost svojih starih staršev, do požrtvovalnih zdravstvenih delavcev ter do učiteljev in staršev, ki so skrbeli za to, da so otroci lahko čim bolj normalno napredovali. Nenazadnje nam mora upanje v prihodnost nazaj vliti tudi navdušenje otrok ob vrnitvi v šolo, pri čemer o pregovorni naveličanosti in letargični prisili do šolanja ni niti duha ne sluha.

Kljub vsem težavam, socialnim stiskam in trpljenju, ki si seveda zaslužijo vso pozornost in sredstva, ki jih kot družba premoremo, nas lahko preteklo leto vseeno navdaja z nekim hecnim optimizmom o naši prihodnosti. Seveda še vedno obstaja možnost, da se vsak trenutek medsebojno jedrsko uničimo, a dejstvo, da se med hladno vojno nismo, se danes zdi manjše naključje kot pred letom dni. Težko se je znebiti občutka, da v dejanskih krizah in težavah človeštvo še vedno stopi skupaj in si pomaga. 

Pandemija ni izumila dela od doma in ni pomagala ohraniti okolja. Virus ni tisti, ki nas je prisilil v nošenje mask, razkuževanje rok in omejevanje nam ljubih dejavnosti - kar se virusa tiče, so to precej neprijetni ukrepi. Nismo si zaradi bolezni pomagali, iskali računalnikov za prikrajšane otroke in nenazadnje prenašali ukrepov. Vse to in vse pozitivne spremembe, o katerih smo govorili prej, smo naredili solidarno in kolektivno ljudje. Pandemija ni in ne more rešiti problemov človeštva, Slovenije ali vaše vasi, nam je pa upravičeno lahko dala nekaj upanja, da bomo to sposobni sami.