Transnational Social Strike
Ravnokar se bo zaključila Transnacionalna platforma za družbeno stavko, ki se je začela pred dvema dnevoma. Ponovno srečanje aktivistov iz različnih držav je tokrat potekalo v Tovarni Rog, kjer so naslavljali predvsem skupne elemente neoliberalne in proti begunske Evrope. Skozi artikulacijo dotičnih mehanizmov na posameznih primerih se je poskušalo misliti nastalo in še nastajajočo reorganizacijo evropskega prostora ter povezati različna socialna gibanja tako onkraj neoliberalne Evrope kot tudi onkraj vzpenjajočih se bolj ali manj ksenofobnih in patriarhalnih narodnjaštev. V ta namen so se v soboto odvile štiri delavnice, dve dopoldne ter dve popoldne.
Dopoldanska delavnica z naslovom Svoboda gibanja in pravica do bivanja je potekla v prostorih kolektiva Živko Skvotec. Po krajši zamudi se je trideset ali štirideset glava skupina aktivistov iz različnih držav zbrala in sledile so različno dolge predstavitve lokalnih in nacionalno specifičnih razmer, v katerih delujejo člani na konferenci zbranih organizacij. Moč je bilo slišati kako poteka delo nevladnih organizacij in različnih kolektivov aktivnih na področju migracij v Makedoniji, Srbiji, Madžarski, Italiji in Švedski.
Osnovni zastavek delavnice je bilo spoznanje, da je dogajanje zadnjih dveh let skupaj z Balkansko begunsko potjo totalno pretreslo polje boja za socialno pravičnost. Če skopo povzamemo prispevke o razmerah v posameznih državah, so udeleženci iz Italije in Švedske opozorili na izkoriščevalsko zakonodajo, ki prosilcem za azil nalaga brezplačno opravljanje del po naročilu države ali pa neenake pravice na trgu dela, kot je na primer neupravičenost do minimalne plače v državi. Za razliko od severnih držav pa južne po pravilu sprejemajo izredno zakonodajo, ki zadeva omejevanje pravice do gibanja, spomnimo se le madžarskega zakona, ki je prosilce za azil zaprl v ograjena kontejnerska naselja ob srbski meji.
Zaradi omejenosti s časom bomo tu odvrteli zgolj dva posnetka o razmerah med Makedonijo in Srbijo in madžarskemu sojenju proti skupini beguncev znani kot Röszke 11 zaradi obtožb terorizma. Skupina je obtožencev je bila namreč zbrana na osnovi posnetkov protesta na meji s Srbijo.
Makedonija ima dva tranzitna centra, ki že zmerom delujeta, Gevgelija in Tabanovci. Srbija ima za podobne namene zadrževanje beguncev 18 manjših ali večjih taborišč. Pred nekaj več kot desetimi dnevi so srbske oblasti porušile improvizirane barke v bližini glavne avtobusne postaje v Beogradu. Ob rušitvi naj bi policija od tam pregnala kakšnih 400 beguncev, ukrepe prisilnih zapiranj v taborišča pa je po besedah udeleženke že napovedala tudi srbska država. Prav tako iz Srbije potekajo nelegalne in arbitrarne deportacije v Makedonijo. Več Aleksandra Davidovska iz organizacije Legis.
V juniju pa se obeta tudi nadaljevanje v sojenju primera Röszke 11. Septembra lani je namreč madžarsko tožilstvo izdalo obtožnico desetim ljudem zaradi nelegalnega prestopa meje in sodelovanja v izgredu, Ahmed Hamed pa je bil tožen zaradi terorizma. Hameda, ki ga bremenijo posnetki metanja kamenja in uporabe megafona, je doletela 10-letna zaporna kazen, na katero se je tudi pritožil. Več Judit iz organizacije Migszol.
Po dvourni zamudi zaradi organizacijskih težav in brezplodnega čakanja na predstavnike slovenskih logističnih sindikatov, se je nekaj minut pred dvanajsto v Socialnem centru začela tudi delavnica o delavskih bojih v logistiki. Zbralo se je nekaj čez 20 predstavnikov kolektivov iz Poljske, Italije, Nemčije, Združenega kraljestva, Avstrije, Švedske, Hrvaške in Slovenije. Delavnico je otvoril Georgio iz Italije z razmislekom o vlogi logistike:
Nato se je večji del pogovora vrtel okoli aktivnosti, ki jih izvajajo posamezne organizacije in položaja delavskega boja na področju logistike v njihovih državah - od upora pristaniških delavcev v Švedskem pristanišču Gottenburg, preko bolj ali manj uspešnih stavk delavcev v poljskem in nemškem Amazonu ter britanskem dostavljalcu hrane Deliveroo, pa do dogajanja v domačih Luki Koper in Pošti Slovenije. Udeleženci so se dotaknili tudi vprašanja avtomatizacije, ki je v podjetjih, kakršno je Amazon še posebej pereče.
Proti koncu pa se je pogovor usmeril nazaj na pomen logistike v gospodarstvu in družbi, iz katerega izhaja tudi pomen delavskih bojev v logistiki. Logistični sistem je namreč tisti, ki omogoča relativno nemoteno dobavo dobrin tudi v primeru stavk v posameznih podjetjih in tisti, ki povečuje mobilnost kapitala. Kot je ubesedil Alessio iz Velike Britanije:
Popoldanski del se je nadaljeval s skupnim naslavljanjem prekarnega dela in migracij ter vprašanja spolne neenakosti.
Na delavnici z naslovom Po Mednarodni stavki žensk - boj proti patriarhatu, kapitalizmu in prekarizaciji so se zbrali feministični kolektivi iz Evrope, ki so na stavki sodelovali, in pa prosilke za azil iz Afganistana in Irana. Delavnice so se udeležili feministični kolektivi iz Švedske, Nemčije, Italije in Slovenije. Govora je bilo tako o specifični migrantski izkušnji posameznic kot tudi o bolj ali manj razsežni mobilizaciji kolektivov ob Mednarodni stavki žensk. Slednja se je odvila 8. marca letos, o njej pa smo pisali v Kultivatorju Kruha in vrtnic.
Kot najbolj pereč problem položaja žensk v družbi se je izkazalo vprašanje položaja migrantk. Afganistanska migrantka je izpostavila predvsem razlike v družbenih pričakovanjih do žensk v Afganistanu in v državi prihoda. Njeno pričevanje povzame prevajalec:
Migrantke so prav tako izpostavile problem zdravstvenega zavarovanja za prosilce za azil. Ženske to pomanjkanje zavarovanja dela spravlja v še slabši položaj, še posebej v času nosečnosti in poroda.
Feministični kolektiv iz Bologne, ki se je udeležil delavnice, se ukvarja tudi s položajem ženskih migrantk v italijanski družbi. Stavke in protesta v Bologni, ki ju je kolektiv organiziral ob 8. marcu, se je udeležilo tudi veliko migrantk. To se je članom kolektiva zdelo izredno pomembno, saj nakazuje na razvoj feminističnega boja, ki sega onkraj specifičnih vprašanj in združuje v boju proti kapitalizmu.
Na občasno pokroviteljstvo udeležencev delavnice je opozorila afganistanska migrantka.
Svoje izkušnje s stavko je delila tudi članica kolektiva iz Švedske. Poudarila je, da so se z največjimi težavami pri organizaciji stavke spopadali predvsem pri združevanju različnih, navidez ločenih problematik. Za kolektiv je bil največji izziv združiti glasove migrantk, različnih sindikatov in širše javnosti. Kot pozitivno so izpostavili predvsem mobilizacijo študentk, in pa sodelovanje z južnoameriško organizacijo Feminismo Comunitario.
V evalvaciji Mednarodne stavke žensk so udeleženci delavnice prišli do zaključka, da je bila najbolj pomembna predvsem na simbolni ravni. Hkrati je uvedla novo obliko stavke, ki ni vezana samo na stavko na delovnem mestu, ampak sega tudi v druga področja družbe. Poleg tega je Mednarodna stavka žensk pokazala, da je na področju feminističnega boja potrebna in mogoča transnacionalna organizacija.
V drugem bloku TSS srečanja je potekala tudi delavnica o migrantskem in prekernem delu, v sklopu katere sta sodelovali tudi predstavniki Sindikata prekarcev in sindikata Mladi plus. Centralna točka pogovora je bilo povezovanje posamičnih bojev v smislu vzpostavljanja skupnega diskurza, ki se artikulira v lokalnem kontekstu in se hkrati dotika Evropske dimenzije. V tem kontekstu so se prepoznale zakonodajne in organizacijske paralele med migrantskim, sezonskim, študentskim in malim delom v nadaljnji povezavi s problematiko samozaposlenih, ter ostalih kategorij prekarnih delavcev. Poleg tega je bil eden izmed ključnih problemov lociran v nezavedanju delavca za svojo prekernost in nepoznavanju zakonodaje, ki ureja njegovo delovno razmerje. S tem naj bi se dodatno ustvarjali pogoji za prekarno delo, ter olajševalo eksploatacijo in izsiljevanje s strani delodajalcev in agencij za posredovanje pri zaposlitvah - kar zgolj poglablja neoliberalne mehanizme in režime individualizacije, fragmentacije in invizibilizacije.
Za eno izmed ključnih vprašanj se je, torej, izpostavila problematika delavskih pravic in njena zmožnost ali nezmožnost vzeti v obzir tudi vprašanja migrantskega dela.
Poleg pomembnosti štrajka kot oblike transnacionalne politične komunikacije med delavci različnih profilov se je opozorilo tudi na nove trende skupnih transformacij: minimalni dohodek, minimalna plača, ter možnosti, ki bi jih ponujalo Evropsko dovoljenje za bivanje, oziroma Evropsko socialno varstvo.
O transnacionalnosti feminizma, beguncev, prekercev, in logističnih delavcev so poročali Lana, Jošt, Matej, Saša in Tit
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj