Kako preganja nič?

V splošnem lahko rečemo »nič« ali celo »minus«. Ničesar ni, ni dela, ni službe, izobraževanje je slabo … nič. Ko greš tja, ni ničesar zagotovega. Ne za turiste, ampak ljudi, ki tam živijo … Če si reven človek, ne moreš narediti nič. Ni načina, ni poti. Če pa imaš denar, lahko najdeš pot ven, da nekaj storiš.

S temi besedami je eden od govorcev na javni razpravi Misliti Magreb: Maroko opisal razmere, ki jih je pustil za sabo, ko je odšel iz Maroka. Razprava na temo življenjskih, gospodarskih in političnih razmer v Maroku je potekala v začetku oktobra v organizaciji civilne iniciative Infokolpa in Kulturnega društva Gmajna v Atriju ZRC Sazu. V uvodnem nagovoru je Katja Utroša kot ena od organizatoric izpostavila, da je namen dogodka odpreti javni prostor za razumevanje aktualnih razmer na področju migracij in ponuditi prostor za javni govor ljudem, ki so iz družbe sistemsko izključeni. 

Maroški državljani v Sloveniji predstavljajo drugo največjo skupino oseb v azilnem postopku, in sicer za Afganistanci ter pred Pakistanci. V letošnjem letu je bilo do konca septembra izraženih dobrih 43 tisoč namer za zaprositev za azil, od tega jih skoraj sedem tisoč predstavljajo državljani Maroka. Velika večina jih Slovenijo zapusti v nekaj dneh ali tednih z namenom, da bodo v večjih evropskih državah prišli do dela na črno in po preteku zakonskih rokov pridobili možnost ureditve statusa bivanja. Nekateri prosilci za azil bežijo zaradi političnega preganjanja, vendar so zaradi dejstva, da slovensko notranje ministrstvo obravnava Maroko kot »varno državo«, možnosti za pozitivno obravnavo azilne prošnje majhne.

Razprava je potekala v okviru razumevanja notranjepolitičnih razmer v Maroku in okoliščin maroških migrantov v Evropi. Četudi Maroko velja za relativno uspešno gospodarstvo v Severni Afriki in eno bolj zaželenih turističnih destinacij, te blaginje njegovi prebivalci ne občutijo. Privatizacija javnih storitev je povzročila stanje, v katerem normalno življenje za večino ostaja nedostopno. Govorci so zaradi prekarnosti položaja prosilcev za azil v oddaji anonimizirani.

Javno lastnino v Maroku privatizirajo, to doseže vse. Kar zadeva šole, izobraževalni sistem, je vse privatizirano. Imamo zelo dober izobraževalni sistem – če plačaš. Če želiš imeti dobro izobrazbo, moraš plačati. Nekateri lahko plačajo za svoje sinove, za otroke, da jih izobrazijo. To so ljudje pri vrhu, en odstotek prebivalstva, ki nadzoruje in si lasti državo. Imajo posestva, zasebne bolnišnice, ki delujejo dobro, a je treba za oskrbo plačati. Iz teh razlogov smo morali oditi od tam.

V razmerah razpada maroških javnih ustanov so podkupnine postale pravilo. Tako morajo državljani za zdravniško oskrbo pogosto plačevati pod mizo.

Če potrebuješ pregled v bolnišnici zaradi zdravstvene težave, moraš vedno plačati pod mizo, najprej podkupiti varnostnika, potem medicinsko sestro, nekaj malega za vsakogar, šele nato prideš do zdravnika. Večinoma moraš podkupiti tudi zdravnika – tako je v javni bolnišnici. Zdravniki študirajo sedem let, njihova plača pa je približno 700 evrov.

Eden od govorcev je v prometni nesreči zaman ure čakal na reševalno vozilo. Na koncu, ko je prišel pred vrata bolnišnice, pa tam ni bilo nikogar, ki bi ga oskrbel. 

Leta 2016 sem imel prometno nesrečo z motorjem. Padel sem. Rešilca sem čakal več ur. Potem je pome prišel prijatelj in me odpeljal v bolnišnico s svojim avtomobilom. Ko sem prispel v bolnišnico, je varnostnik rekel, da tu ni zdravnikov in medicinskih sester ter da mi nihče ne more pomagati.

Razkroj strukture javnih služb je najbolj očitno razkril septembrski potres. Na prizadetih območjih naj bi ljudje tri dni čakali na reševalne službe, v vmesnem času pa so bili pri reševanju sosedov izpod ruševin prepuščeni samim sebi.

Razmere po potresu v Maroku smo lahko vsi spremljali v medijih. Takrat ni tri dni nihče naredil nič. Ljudje so umirali pod ruševinami svojih domov. Nikogar ni bilo, ki bi poskrbel zanje.

Podkupnine niso omejene na zdravniški sektor. Korupcija preveva maroško javno upravo. Od poznavanja pravih ljudi in njihovega podkupovanja je odvisno, ali lahko kdo odpre lokal in podjetje, ali mu uspe dobiti zaposlitev v javni službi. Večina prebivalcev medtem ostaja obsojena na garanje, ki ne omogoča preživetja.

Če bi rad kaj počel – odprl podjetje, našel službo –, moraš biti v dobrih odnosih s tistimi nad seboj, na ministrstvih ali v podjetjih, ki ti lahko pomagajo. Če želiš na primer odpreti restavracijo, ni dovolj le, da od države pridobiš ustrezne dokumente, temveč moraš imeti dobre odnose z nekaterimi ljudmi in jim plačati pod mizo. Vse življenje sem gledal očeta in mamo, kako delata cele dneve in slabo spita. Za kaj? Za nič, za hrano, pa tudi te včasih zmanjka.

Životarjenje in garanje za mizerno plačo 200 evrov ali manj velja tudi za tiste, ki so pridobili fakultetno izobrazbo. Čeprav Maroko predstavlja tretjo največjo državo po številu izdanih delovnih viz v Evropski uniji, ta za mnoge ne pride v poštev, saj so postopki dolgotrajni in težaški. Številni se zato odločijo, da bodo za svoje preživetje poskrbeli kot iregularni migranti. 

Izjava.

V prvem delu oddaje, ki je nastala na podlagi razprave Misliti Magreb: Maroko, smo predstavili nekaj osebnih izkušenj in razlogov za migracijo v Evropo, ki so jih delili Maročani. Govorili so tudi o razlogih, zaradi katerih je socialna struktura Maroka razpadla do te mere, da množice državljanov sili v odhod.

Maroko je po politični ureditvi parlamentarna monarhija. Kralj Mohamed VI. ohranja močan vpliv na oblikovanje vlade v državi, še močnejši pa je njegov nadzor v gospodarstvu. Po ameriški reviji Forbes je vrednost bogastva Mohameda VI. okoli 5,7 milijarde evrov in velja za enega najbogatejših monarhov na svetu. Maroška vlada je konec 90-ih let izvedla privatizacijo po načelu delitve državenga premoženja med ozek krog kraljeve družine in njenih privržencev. Kraljevi holdingi obsegajo dejavnosti od bančništva in prodaje nepremičnin do kmetijstva in rudarstva. Maroko ima namreč dve tretjini svetovnih zalog fosfatne rude, ki se uporablja za proizvodnjo gnojil, katerih cena je po vojni v Ukrajini skokovito narasla. 

Kopanje in prodaja fosfatnih zalog je sicer pod nadzorom državnega holdinga OCP Group, vendar bogastvo iz prodaje črpanja naravnih virov ostaja v rokah maroške elite. Del rudarjenja fosfatne rude poteka tudi na območjih okupirane Zahodne Sahare, maroška vlada pa prodajo fosfatov pogosto omejuje z diplomatskim pogojem, da države priznajo suvereno oblast Maroka nad okupiranim ozemljem in ne vzdržujejo stikov z uporniško Fronto Polisario.

Korupcija prihaja od kralja. On nadzoruje vse. Maroko je po delih prodal zasebnim podjetjem, ki so prišla od zunaj. Če se vrnemo v zgodovino – Maroko je kolonizirala Francija, potem Španija. Maroko je sicer neodvisen, vendar tu še vedno delujejo francoska podjetja, ki nadzorujejo velike dele maroške družbe in gospodarstva. Iz Maroka so naredila veliko kapitalistično tovarno, iz katere črpajo dobiček. Dobiček poberejo v zasebnem sektorju, ki se tako krepi, medtem ko javni sektor propada.

Visoka stopnja dobička maroške in mednarodne elite je v Maroku mogoča zgolj v razmerah nizkih plač in nizkega standarda varstva delavskih pravic. Represija in zapor sta tako običajna načina utišanja tistih, ki se uprejo oblasti in zahtevajo spremembe.

Izjava.

Pomemben vzrok družbenih konfliktov v Maroku ostaja tudi francoska kolonialna dediščina. V času francoske okupacije je bil Maroko razdeljen na tako imenovani uporabni in neuporabni del. Francoska oblast je v razvoj investirala le na območjih gospodarsko »uporabnega« Maroka, ki ga predstavljajo obalna mesta, kot sta Casablanca in Rabat, ter rodovitna območja v notranjosti države. Hribovite dele z uporniškimi ljudstvi Amazighov pa so določili kot »neuporabne«. Maroške oblasti te delitve med razvitim urbanim in zapostavljenim ruralnim delom države navkljub poskusom socialnih programov niso uspele preseči. Temeljne storitve, kot so prometna infrastrktura, elektrika, voda ali izobrazba, ostajajo za območja hribovitega jugovzhodnega Maroka nedostopne, posledično pa so tveganja revščine toliko višja.

Zaradi velike razslojenosti in odliva prebivalstva so maroške oblasti sprejele ukrepe za izboljšanje življenjskih razmer v državi. To so storili z odpiranjem države tujim investicijam, vendar so, kot je pojasnil govorec na razpravi Abdelhakim Asnabla, ti ukrepi koristili predvsem domačim in tujim oligarhom. 

V zadnjem času je maroška vlada, da bi rešila problem neenakega razvoja, začela program tujih investicij. Kapitalizem se je zgodovinsko razvil v Evropi, v Nemčiji ob razvoju industrije v Spodnji Saški, v Franciji pa v Parizu ali pristaniščih, kot je Marseille. Te dežele so se razvile s kapitalizmom. Šele potem se je kapitalistični model prenesel v Afriko in s sabo je prinesel velike katastrofe. Maroška vlada danes kaže bolj liberalen obraz, podpira investicije in poskuša Maroko spremeniti v središče razvoja nove tehnologije. Vendar bi rekel, da ti programi ne delujejo, ne prinašajo prave koristi. Podjetja sicer odpirajo številne tovarne, vendar presežna vrednost konča v Evropi ali pa v rokah maroške oligarhije.

Maroški državljani zapuščajo svojo državo tudi zaradi razkroja družbenih vezi, ki posameznikom niso več zmožne zagotavljati zadostne možnosti preživetja. Vir tega razkroja je visoka stopnja korupcije in privatizacija naravnih virov in javnih storitev. Obstoječi azilni sistem v Evropski uniji je po svoji zasnovi namenjen predvsem zaščiti razseljenih oseb zaradi vojn ter posameznih borcev za demokracijo in politično svobodo, ki so preganjani v svoji državi. Znotraj liberalnega okvirja instituta mednarodne zaščite ni prostora za tiste, ki svoje države zapuščajo zaradi ekonomskega opustošenja, je opozorila govorka na razpravi Saša Hajzler.

Na tem dogodku smo zato, da lahko govorimo o politiki, in vi ste govorili politično. Če odgovorimo na vprašanje o vlogi ženevske konvencije – lahko rečemo, da nam je jasno, da nikoli ne bo ženevske konvencije, ki bi upoštevala posledice razredne vojne.

Migrantsko delo in nakazila domov predstavljajo za Maročane pomemben del sredstev za preživetje. V letu 2022 je bilo takšnih nakazil iz tujine v Maroko v skupni vrednosti več kot 10 milijard evrov. Maroški državljani za evropsko gospodarstvo predstavljajo enega od zunanjih virov za zadostitev potreb po delovni sili – ne glede na to, ali so v Evropo prišli legalno ali ne. V primeru neregularnega bivanja je stopnja izkoriščanja delavca še toliko veliko večja, saj osebi brez statusa ne pripadajo enake pravice kot ostalim delavcem-državljanom, prav tako pa mu nad glavo visi grožnja deportacije v primeru upora. 

Za legalne migrante položaj ni veliko boljši. Nazoren je primer maroških delavk v španskih nasadih jagod, ki pridejo na delo čez mejo na podlagi spolno določenih viz in vsako leto vstopijo v skrajno izkoriščevalske pogoje dela v pokrajini Almeria. Španija namreč načrtno daje prednost pri odobritvi delovnih viz ženskam z otroci, saj za njih velja večja možnost, da se bodo vrnile v Maroko po koncu sezone. Zaradi te politične izključenosti in skrajnega ekonomskega izkoriščanja je nujno, da se znotraj migrantske skupnosti oblikujejo politične organizacije, ki bodo lahko reševale opisane probleme. Več govorec na razpravi, Andrej Kurnik.

Pomembno je razumeti, kaj moramo storiti, da bi v prihodnje krepili dojemanje migrantov kot subjektov. To pomeni, da migranti dosežejo kolektivno identiteto in pridobijo svoje organizacije, katerih glas se upošteva. Današnji problem - in ta diskurz reproducira tudi del akademskih strokovnjakov - je, da migrante dojemamo zgolj kot objekt, ki ga preiskujemo. Potrebna je migrantska skupščina, tako na kontinentalni kot globalni ravni, ki je zmožna artikulirati razmere, zagotoviti solidarnost med ljudmi in se upreti razmeram, v katerih bi se sicer zelo verjetno znašli ujeti v prihodnosti. Znašli bi se na črnem trgu dela in v razmerah hipereksploatacije. Zelo verjetno ne bi imeli tistega, kar Evropejci razumejo kot normalno življenje. Vendar če obstaja politična organizacija, skupščina, bo lažje - in sčasoma se bodo razmere spremenile. Tako v prihodnosti ne bo več takšnega trga dela, kot ga poznamo. Trg dela vedno ustvarja segmente dela na črno, nezakonitega dela. To je zgodovina kapitala.

Kvaliteta življenja posameznikov je močno odvisna od socialnih struktur, v katere je ta vpet. Propad teh struktur, od zaprtega zdravstvenega doma do koruptivne upravne enote, sili ljudi v emigracijo. Kot je dejal eden od govorcev: »Ko sem videl, da so moji učitelji zapustili službe v šolah in odšli v Evropo, sem se odpravil tudi jaz.« Poročilo zaključujemo z besedami govorca o pomenu domačega kraja in razmerah, ko tam ni mogoče več preživeti.

Kaj je domači kraj? Kaj je dom? Dom je kraj, kjer se lahko najdem, kjer sem lahko razumljen in razumem, kaj je okoli mene. To je dom, nekaj, kar iščem, in tako obstajamo vsi. To je tudi problem, ki ga trpimo kot migranti. Za dom živimo in zato smo tudi prišli. Zavedamo se velikih razlik. Imamo veliko težav, a vendar vztrajamo. Želim razumeti različna stališča in poglede drugih in doseči, da tudi okolje razume mene oziroma me razumejo vsi ljudje, ki nas obkrožajo. In upam, da ste danes dojeli naše sporočilo.

Okrogla miza je potekala v okviru projekta bode+.

Vir fotografije: infokolpa, facebook