Berlin brez Jamajke

Ko je Angela Merkel pred slabima dvema mesecema ponovila uspeh svojega mentorja Helmuta Kohla in zmagala še na četrtih zaporednih nemških zveznih volitvah, je bilo jasno, da bodo koalicijska pogajanja težka. Za sestavo koalicije bodo potrebne tri stranke, kar se v nemški povojni zgodovini še ni zgodilo. Kljub temu je veljalo splošno prepričanje, da je nova vlada pod vodstvom kanclerke le vprašanje časa. V pogajanja so stopili konzervativna koalicija strank CDU in CSU pod vodstvom Angele Merkel, liberalna Stranka svobodnih demokratov in Stranka zelenih. A po večkrat podaljšanem roku, do katerega naj bi koalicijski partnerji dosegli dogovor, so v liberalni Stranki svobodnih demokratov, krajše FDP, v nedeljo sporočili, da se umikajo s pogajanj.

V zadnjih štirih letih je bila v Nemčiji na oblasti velika koalicija med konzervativnima strankama Krščansko demokratsko unijo CDU in njeno sestrsko stranko, bavarsko Krščansko socialno unijo CSU, ter socialdemokratsko stranko SDP. Slednji so že pred volitvami napovedali, da se ne bodo še enkrat podali v koalicijo z Angelo Merkel. Ta pa je zavrnila možnost pogovorov s protimigrantsko Alternativo za Nemčijo ali progresivno Levico. Zato se je za najbolj verjetno pokazala ‘jamajška koalicija’, tako imenovana zaradi barv strank v koaliciji, ki ustrezajo barvam jamajške zastave. Poleg dvojca CDU in CSU še Zeleni in liberalni FDP. Razloge za propad koalicijskih pogovorov pojasnjuje Jorg Michael Dostal, ki poučuje na univerzi v Seulu:

Izjava

Zeleni so pri pogajanjih pokazali dobršno mero popustljivosti. Med drugim so odstopili od svojega nasprotovanja kvotam za sprejemanje migrantov in so pristali na številko 200 tisoč na leto, ki jo je predlagala CSU. Kljub temu pa so bila nasprotovanja med Zelenimi in liberalno FDP prevelika. Antagonizem med tema dvema strankama pojasnjuje Charles Lees z univerze Bath:

Izjava

Da namerava vodja liberalcev Christian Lindner zapustiti pogajanja, se je začelo ugibati že prejšnji teden, zaradi česar se številni danes sprašujejo o resnosti FDP, da bi vstopili v koalicijo:

Izjava

Odločitev FDP, da se ne pridruži koaliciji, je bila relativno presenetljiva, saj ima stranka dolgo tradicijo sodelovanja v konzervativnih vladah. Večji novinec so Zeleni, ki so do sedaj v vladi sodelovali zgolj z socialdemokrati. Razloge za taktiko liberalcev pojasnjuje Dostal:

Izjava

Uspeh liberalne stranke FDP, da se ponovno prebije v Bundestag, je v precejšnji meri zasluga njenega voditelja Christiana Lindnerja. FDP je izgubil svojo zanesljivo volilno bazo med poslovnimi krogi, zato Lindner poskuša privabiti predvsem nezadovoljne volivce CDU, ki ne želijo glasovati za Alterativo za Nemčijo, kar pa diktira bolj konfrontlani politični stil. Kot ugotavlja Charles Lees, Lindnerju bolj kot koalicija v objemu Angele Merkel ustreza opozicijska vloga:

Izjava

Lindner z odhodom s koalicijskih pogajanj tvega, da se mu bo naprtila krivda za propad koalicijskih pogajanj in predčasne volitve, če do njih pride:

Izjava

V najbolj težavnem položaju se je tako znašla socialdemokratska stranka SDP, ki je včeraj ponovno potrdila svojo namero, da ostane v opoziciji. Zakaj so socialdemokrati tako nenaklonjeni novi veliki koaliciji, pojasnjuje Lees:

Izjava

Po odstopu liberalcev od pogajanj matematika sedežev dovoljuje dve možnosti: manjšinsko vlado konzervativno-zelene koalicije ali predčasne volitve. Kanclerka Angela Merkel je v intervjujih v ponedeljek nakazala, da je bolj kot manjšinski vladi naklonjena predčasnim volitvam. Ovira pri tem je nemška ustava, ki predvideva precej zapleten postopek za razpis novih volitev. Parlament trenutno Merkel ne more izvoliti nezaupnice, saj od volitev naprej opravlja vlogo vršilke funkcije in ni kanclerka s polnimi pooblastili. Predsednik mora sedaj imenovati kandidata ali kandidatko za kanclerski položaj. Če je to glasovanje neuspešno, sledi druga faza glasovanja, kjer lahko kandidata predlagajo stranke same. Če to ni uspešno, lahko predsednik podeli mandat za sestavo manjšinske vlade ali razpusti parlament, čemur sledijo nove volitve.

Nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier, ki prihaja iz socialdemokratske stranke, je po propadu koalicijskih pogovorov stranke pozval, da se še enkrat usedejo za skupno mizo. Kakšne možnosti ima ta poziv in kakšne so najbolj verjetne poti iz političnega gordijskega vozla, pojasni Dostal:

Izjava

V ozadju neuspešnih pogajanj v Berlinu pa se kaže tudi dejstvo, da Nemčije ni obšla širša kriza ustaljenih političnih struktur, ki je značilna za mnoge druge dele Evrope. To se manifestira tudi v vedno bolj regionalnem profilu strank. Zgolj CDU ima močan položaj po celotni državi. Socialdemokrati so se umaknili predvsem v sever nekdanje zahodne Nemčije in večja mesta. Liberalna FDP je močna v nekdanji zahodni Nemčiji, Alternativa za Nemčijo pa na vzhodu. Politiko pa je v zadnjih dveh letih močno pretreslo predvsem vprašanje beguncev. Pojasnjuje Dostal:

Izjava

Kot pojasnjuje Lees, je pojav manjših, manj centrističnih strank v veliki meri tudi posledica velikih koalicij v zadnjem desetletju:

Izjava

Offsajd zaključuje Lees, ki opozarja, da kljub za nemško politiko precej dramatičnemu razvoju dogodkov v Berlinu ustavna ureditev Nemčije pomeni, da trenutni politični zaplet ne pomeni globoke politične nestabilnosti:

Izjava