Deportirajmo solidarno
“Moria je surovo opozorilo. Moramo najti vzdržne rešitve glede migracij in vsi se moramo izkazati.” - Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen.
Evropska komisija se je izkazala nemudoma. Uničujoč požar taborišča Moria na grškem Lezbosu je komisija izkoristila za predstavitev predloga novega pakta Evropske unije o migracijah in azilu. Pakt, ki vsebuje kar 11 dokumentov, mora prestati še proceduro v Evropskem parlamentu in Evropskem svetu. Pakt naj bi poskrbel za večjo učinkovitost postopkov in bolj jasne odgovornosti, s tem pa poskrbel za obnovitev zaupanja med državami članicami ter - seveda šele na zadnjem mestu - zagotovil večjo jasnost postopkov prosilcem za azil. Vendar bo to, kot kažejo glavni predlogi sprememb v migracijskem paktu, predvsem večja jasnost deportacije. Po uradni dikciji: pravila bodo izboljšala povezavo med azilom in vračanjem migrantov.
Margaritis Šinas, podpredsednik komisije in komisar, zadolžen za “promocijo našega evropskega načina življenja”, je pakt predstavil skozi tri dimenzije: sodelovanje s tretjimi državami, nadzor na zunanjih mejah Unije in nov sistem “solidarnosti”. Prvi aspekt predvideva nove sporazume, podobne tistemu s Turčijo, da migrantom sploh ne bi bilo treba - ali sploh ne bi mogli - do Evrope.
V drugi dimenziji bi Evropska komisija uvedla obvezen postopek kontrol na zunanjih mejah Unije.
Nov sistem solidarnosti med državami članicami - ne solidarnosti do prosilcev za azil - predvideva odmik od dublinske uredbe, saj uvaja koncept “prožne solidarnosti”.
Prav sprememba koncepta solidarnosti je izzvala največji odziv med tistimi, ki vsaj na deklarativni ravni nasprotujejo kakršnikoli obliki solidarnosti. Voditelji višegrajskih držav so že izrazili svoje nasprotovanje paktu in vztrajajo, da bi morala Unija vse napore usmeriti v to, da se migrantom prepreči vsakršen prestop zunanjih evropskih meja, ter da se migrantske centre postavi v državah zunaj Evropske unije. Notranji minister Aleš Hojs naj bi že junija v pogovorih s komisarko za notranje zadeve Ylvo Johannson izrazil nasprotovanje obveznemu premeščanju migrantov. Toda čeprav bi “solidarnost” tudi po novem paktu ostala obvezna, je vprašanje, ali predlagani sistem komisije sploh lahko imenujemo kot solidarnosten. Namesto da bi države članice iz bolj obremenjenih držav, kot sta Italija in Grčija, sprejele prosilce za azil, bodo lahko izbrale prevzem skrbi za deportacijo migrantov v njihove države izvora. Po tej obliki “solidarnosti” bodo države morale poskrbeti za deportacijo migrantov, katerih prošnja za azil je bila že zavrnjena. Če za deportacijo ne bodo poskrbele v osmih mesecih, jih bodo morale sprejeti na svoj teritorij. Po drugi različici, ki zadeva migrante s sredozemske poti, ki so rešeni na morju, bodo lahko, namesto da bi pomagale migrantom ali skrbele za njihovo deportacijo, države članice “solidarnostne” tako, da bodo več prispevale k zmogljivostim nadzora na zunanjih mejah Unije.
Po mnenju Lene Karamanidu, raziskovalke migracij z Univerze Glasgow-Kaledonija, tak koncept “solidarnosti” že sedaj popolnoma ustreza antimigrantskim silam Evrope.
To, da hoče biti pakt že sedaj kompromis z antimigrantskimi retorji, je napaka že v izhodišču. Zakaj, Bernd Kasparek s Centra za globalne migracijske študije Univerze v Göttingenu.
Po mnenju Bernda Kaspareka nov sistem solidarnosti pomeni radikalen obrat v evropski azilni politiki. Če smo se do sedaj vsaj pretvarjali, da gre pri solidarnosti za skrb za človekove pravice prosilcev za azil, sedaj solidarnost pomeni zgolj še to, da sodelujemo pri upravljanju z migranti.
Tudi če sprejmemo predpostavko komisije, da je treba postopke deportacij pospešiti - in so zato postopki del solidarnosti z drugimi državami - še zmeraj ostane vprašanje učinkovitosti. Kdor v eni državi na primer ni mogel dobiti določenega statusa pravne zaščite, jo bo morda v drugi lahko. Razlike v azilni zakonodaji držav članic so namreč še zmeraj relativno velike.
Pri drugi dimenziji, okrepljenem nadzoru na zunanjih mejah, pakt predvideva vzpostavitev obveznega nadzora migrantov, še preden ti sploh vstopijo v državo, kjer bi zaprosili za azil. Karamanidu o postopkovnih problemih predloga.
Iz analiz Kaspareka, ki se podrobno ukvarja z migrantskimi žarišči na grških otokih, pa izhaja celo, da bi se sistem grških ocenjevanj primernosti za azil po novem razširil na vse zunanje meje.
Ni še jasno, kam bi taka praksa vodila, vendar Kasparek ne izključuje možnosti, da bi na primer v Veliki Kladuši na severozahodu Bosne in Hercegovine nastal velik center, v katerem bi potekali postopki nadzora - še preden bi migranti sploh skušali priti na Hrvaško in v Slovenijo.
V Veliki Kladuši je več tisoč migrantov že sedaj, saj jih tja vztrajno ilegalno vračata predvsem Slovenija in Hrvaška. Za preprečitev ilegalnih pushbackov pakt predvideva obvezno vzpostavitev nadzornih mehanizmov v vseh državah članicah. Več Ylva Johannson, komisarka za notranje zadeve.
Toda kot poudarja Karamanidu, je vzpostavitev nadzornih mehanizmov povsem neopredeljena. Institucije, ki nadzor izvajajo že sedaj, na primer varuh človekovih pravic v Grčiji, pa so popolnoma brezzobe.
Vrh vsega pakt v enem od dokumentov predvideva možnost razglasitve izrednih razmer s strani držav članic, če se te po lastni oceni soočijo s krizno migrantsko situacijo. Za skupno do 12 tednov lahko na podlagi tega države suspendirajo pravico do prošnje za azil, podobno kot je nedavno s podporo Evropske unije storila Grčija.
Vprašanje, ali bo pakt v različici, kakor smo jo predstavili, na koncu tudi sprejet, ostaja odprto. Toda z veliko gotovostjo lahko trdimo, da se modifikacije ne bodo odvijale na terenu večjega varovanja človekovih pravic. Če bo komisija, da bi bil pakt sprejet, komu popuščala, bodo to prej desničarji.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj