Desetletje izolske sage o prostorskem načrtovanju
Slovenska obala poleti - sončna, razbeljena in polna turistov, tujih in domačih, ki se hladijo v prav tako toplem morju. Izola, ena od treh slovenskih obalnih občin, gotovo ustreza takemu opisu. V današnjem OFFsajdu bomo govorili o delu tega nekdanjega beneškega mesta, ki ga turisti le redko obiščejo. To je zloglasno zemljišče izolske ladjedelnice, za katerega že leta neuspešno iščejo pravi namen, predvsem zaradi desetletje starega izolskega občinskega prostorskega načrta, ki je trenutno predmet spora med izolsko občino in civilno iniciativo občanov.
Izola je od slovenske osamosvojitve izgubila tako rekoč vse industrijske obrate iz časa socializma. Danes je tam le še pražarna kave Droge Kolinske, ki so jo zaradi prostorske stiske tja preselili iz Portoroža. Izola se je kot tradicionalno ribiško mesto še pred prvo svetovno vojno ponašala z več večjimi predelovalnicami rib, ki so se v 50-ih letih prejšnjega stoletja združile pod okriljem podjetja Delamaris. V Izoli sta bili v času socializma tudi tehnična industrija Mehanotehnika in pohištvena industrija Mala oprema. Prav tako se je med obema svetovnima vojnama na vzhodni izolski obali razvilo ladjedelništvo oziroma popravljanje ladij. Leta 1974 se je v Izoli začelo ladjedelništvo na korporativnem nivoju, ko se je tja preselila ladjedelnica iz Pirana in so postavili znameniti dok, ki je bil do umika leta 2011 eden najbolj prepoznavnih delov Izole.
Ob tranziciji v tržno gospodarstvo v 90-ih letih so izolske industrije začele druga za drugo propadati. Ko je Pivka perutninarstvo kupilo stoodstotni delež Delamarisa in preneslo poslovanje v Pivko, so od izolskih megalomanskih industrijskih obratov ostale le še lupine, ki zadnjih deset let zapuščene propadajo. Za to oddajo relevantni dogodki so se začeli odvijati leta 2007, ko je podjetje Ladjedelnica Izola po letih slabega poslovanja prodalo zemljišče Kraškemu zidarju in Konstruktor Investu za 21 milijonov evrov.
Kljub menjavi zemljiškega lastnika in prodaji doka štiri leta kasneje je Ladjedelnica Izola nadaljevala s popravljanjem manjših plovil. Pet let po propadu Kraškega zidarja in Konstruktorja Invest je lastništvo ladjedelnice prevzela Družba za upravljanje terjatev bank, krajše DUTB, torej slaba banka. Ta je seveda kmalu sprožila postopke prodaje zemljišča, a se je zataknilo pri njihovih novih podnajemnikih - Ladjedelnici Izola. Kot poroča Delo, so ti namreč zahtevali, naj jim novi lastnik odplača pristaniško in ladjedelniško infrastrukturo, ki naj ne bi bila v DUTB-jevi lasti. Sodni postopek o tem, komu pripada kateri kos starega železja v ladjedelnici, se vleče od leta 2017.
Štiri leta po prevzemu lastništva nad zemljiščem ladjedelnice je DUTB napovedal dražbo v februarju 2021. Dogajanje na dražbi povzame Andrej Lazar, direktor upravljanja nepremičnin DUTB.
Dražbe torej ni bilo, saj nihče od potencialnih investitorjev sploh ni plačal varščine, ki je predpogoj za pristop k dražbi. Razlog naj bi bil nedokončan občinski prostorski načrt. Problem prostorskega načrta razloži Lazar.
Občinski prostorski načrt ali krajše OPN je pravni akt, v katerem občina načrtuje rabo zemljišč pod njeno upravo. OPN je zagotovilo za potencialne investitorje, da je njihova investicija v območje pod OPN-jem varna. Izolska občina je predvsem zato, da površinsko neekonomične ruševine propadlih industrij prenovi v uporabno infrastrukturo, leta 2012 zasnovala nov izolski občinski prostorski načrt. V njem so zapisani dolgotrajni načrti za uporabo izolskega ozemlja. Težišče dokumenta je na razvoju trajnostnega turizma, ki temelji na gradnji dodatne turistične in rekreacijske infrastrukture na ozemljih ob morju ali v njegovi bližini. Mednje sodijo tudi območja nekdanjega Delamarisa, ladjedelnice in Arga, še ene nekdaj samostojne obdelovalnice rib. OPN je bil v občinskem svetu sprejet skoraj desetletje kasneje - julija letos. Preden začnemo ugotavljati, kaj je zaviralo sprejetje tega akta in zdaj povzroča preglavice DUTB-ju, Marko Starman, vodja Urada za prostor in nepremičnine na Občini Izola, navede občinske načrte za ladjedelnico, kot so opisani v OPN-ju.
Območje ladjedelnice je torej rezervirano za turizem in sprehajalne poti. Kljub temu si nekdanji lastniki Ladjedelnice Izola želijo kupiti zemljišče po več kot 10 milijonov evrov nižji ceni, kot so ga prodali Kraškemu zidarju leta 2007, in ponovno okrepiti ladjedelniški posel. Temu nasprotujejo predvsem opozicijske liste v izolskem občinskem svetu, ki so podale pobudo, da občina sama kupi ozemlje ladjedelnice in tam zgradi turistične in rekreacijske objekte. Razlog za pobudo opiše eden njenih predlagateljev Drago Mislej - Mef, vodja opozicijske stranke v izolskem občinskem svetu, Liste Mef in Izolani.
Kot razloži Mef, občina kljub zbiranju podpisov pobudi ni bila naklonjena.
Marko Starman na vprašanje o občinskem nakupu ladjedelnice odgovarja, da o naložbah občine odloča občinski svet glede na monetarni načrt občinskih investicij. Prevedeno v ljudski jezik, občina nima denarja za nakup in prenovo ladjedelnice ali pa je za nakup že dogovorjena z investitorji. Dogovorjena ali ne, ladjedelnice za zdaj ne želi kupiti nihče. Na tej točki se znova vračamo k izolskemu prostorskemu načrtu, proti kateremu se je kmalu po njegovi zasnovi leta 2012 oblikovala civilna iniciativa izolskih občanov Gibanje za Izolo. Razloge za nastanek Gibanja za Izolo in dolgotrajnost postopkov sprejemanja OPN-ja pojasni ena od ustanoviteljic, Viktorija Carli.
Civilna iniciativa Gibanje za Izolo je letos zbrala okrog 600 podpisov občanov v podporo referendumu, pri katerem bi se občani odločali, ali bo OPN stopil v veljavo ali pa bo razveljavljen. O tej pobudi malo kasneje, saj intenzivna razprava o OPN-ju v obliki, v kakršni je bil sprejet julija, poteka že zadnja štiri leta. Sogovornica razloži, da pri civilni iniciativi že več let nasprotujejo predvsem delu OPN-ja, ki predvideva posege v kmetijska zemljišča, in pozidavi zazidljivih zemljišč s turističnimi apartmaji.
Prav tako so pri civilni iniciativi nezadovoljni s pomanjkljivim obveščanjem o prostorskem načrtu s strani občine. Več pove Carli.
Občinski pogled na prostorski načrt in protiargument pritožbam Gibanja za Izolo razloži Marko Starman.
Pobuda za referendum glede OPN-ja ni prva pobuda občanov v zvezi s prostorskim načrtom. Pred dvema letoma so Izolani zunaj okvira civilne iniciative dali pobudo, da bi se sprejetje prostorskega načrta prestavilo in se ga bolje predstavilo javnosti. Podrobneje pojasni Mirko Miran Molk, eden aktivnejših članov Gibanja za Izolo.
Julija letos je zaradi počitnic in posledično oteženega zbiranja podpisov za pobudo o referendumu Viktorija Carli le-te zbirala kot samostojna občanka in ne v okviru iniciative Gibanje za Izolo. Minimalno število potrebnih podpisov je za iniciativo samostojnega občana namreč manjše kot za organizacijo. Kljub temu je zbrala nekaj sto podpisov več, kot bi bilo potrebno.
Kot pojasni Marko Starman, civilna pobuda za referendum preprečuje objavo končnega občinskega prostorskega načrta in tudi njegovo implementacijo, čeprav je bil sprejet. Izpostavi, da medtem ko civilna iniciativa nasprotuje le delu OPN-ja, se bo na referendumu, če bo izpeljan, izpodbijalo celotno vsebino akta. Na vprašanje, ali so bili izpolnjeni vsi pogoji za razpis referenduma, odgovori, da je civilna iniciativa naredila šele prvi korak k referendumu in da bo odločitev počakala do jeseni, ker po zakonu o tem ne morejo odločati zaradi političnih počitnic. Špekulacije o tem, ali referendum bo ali ne, bi bile torej v tem trenutku brezplodne, zato poglejmo enega najpomembnejših vidikov celotnega spora v zvezi s prostorskim načrtom - kaj od tega akta pričakujejo izolski občani. Na primeru območja Argolina ob Simonovem zalivu v imenu Gibanja za Izolo odgovarja Viktorija Carli.
V Gibanju za Izolo poudarjajo še, da zaradi pomanjkanja cenovno dostopnih stanovanj v Izoli mlajša generacija nima prihodnosti. Po njihovem mnenju prostorski načrt ne predvideva gradnje dovolj stanovanjskih objektov, ki bi mladim nudili udobno življenje. Na drugi strani Marko Starman na izolski občini zagotavlja, da so skrbi občanov glede OPN-ja utemeljene, vendar nepotrebne.
Ta OFFsajd se je začel z DUTB-jevo propadlo dražbo izolske ladjedelnice in v nadaljevanju odkril, da je težavno zemljišče, ki je naprodaj že leta, le vrh ledene gore. Izolski občinski prostorski načrt je predmet desetletne razprave med Občino Izola in njenimi prebivalci. Občina želi Izolo gospodarsko in infrastrukturno prenoviti in jo potegniti iz obdobja, ko so mestno življenje krojila velika domača podjetja, občani pa si želijo, da bi jih občina pri tem poslušala in poleg spodbujanja tujega vlaganja tudi izboljšala življenjski standard domačinov. Na odgovor vprašanju, ali bosta letos občina in civilna iniciativa končno našli skupni jezik, bomo morali počakati vsaj do konca političnih počitnic.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Slovenija ima trenutno štiri obalne občine, ampak ok, tudi sam kdaj pozabim na Ankaran.
Komentiraj