Ena država, dva sistema, nekoliko več protestov
Po tednu zatišja se je v nedeljo v Hongkongu zopet zbralo več deset tisoč protestnikov. Tokrat si je množica za kraj demonstracij izbrala turistični pristaniški predel mesta ter železniško postajo West Kowloon, ki Hongkong povezuje s celinsko Kitajsko. Julijske demonstracije sicer v Hongkongu niso nič neobičajnega. Prvega julija namreč obeležujejo dan ustanovitve posebne administrativne regije Hongkong ali z drugimi besedami prenosa avtonomnega statusa Hongkonga iz britanske kolonije v samostojno enoto, ki po ureditvi “ena država - dva sistema” sicer spada pod Kitajsko. Sočasno s proslavami ob dnevu ustanovitve prvega julija vsako leto potekajo protestni shodi, na katerih protestniki zahtevajo večjo demokracijo in prevetritev volilnega sistema ter so nasploh kritični do politike celinske Kitajske.
Tokratne tradicionalne julijske proteste pa je toliko bolj začinilo dogajanje, ki se v Hongkongu odvija od marca dalje, potem ko so oblasti javno objavile predlog tako imenovanega zakona o izročanju. Zakon, ki bi hongkonškim oblastem omogočil, da obtožence lahko izročijo Kitajski, je povzročil razburjenje v javnosti in proteste. Oblasti so razpravo o sprejetju zakona zaradi protestov kasneje odložile na kasnejši čas - ne pa tudi uradno umaknile - voditeljica Hongkonga Carrie Lam pa je javnosti podala opravičilo.
Podrobnosti zakona razloži Alvin Lum, politični poročevalec za časnik South China Morning Post.
Zakon o izročanju je torej pomenil zgolj povod za proteste, ki so razkrili druga nezadovoljstva prebivalcev Hongkonga in zato v nadaljnjih mesecih na ulice zvabili številne ljudi. Po nekaterih poročanjih naj bi najmnožičnejši med njimi šteli do dva milijona ljudi. Občasno je na njih prišlo do nasilja s strani represivnih organov, protestniki sami pa so na protestu prvega julija razdejali parlament. Trenutne zahteve protestnikov povzame Ezra Cheung, svobodni novinar in občasni sodelavec časnika New York Times.
Na zadnjem protestu, ki je potekal v nedeljo, podobnega nasilja ni bilo, protestniki pa so se osredotočili predvsem na nagovarjanje kitajskih turistov, kot pojasni Jennifer Creery, poročevalka medija Hong Kong Free Press.
Hongkonške oblasti so se na proteste odzvale precej medlo. Kot pojasni Alvin Lum, je do konkretnega odziva in kasneje tudi umika spornega zakona prišlo šele, ko se je na protestih pojavilo prvo nasilje.
Zahteve letošnjih protestov se torej vsaj delno prekrivajo z vsakoletnimi demonstracijami, ki potekajo ob obletnici prehoda Hongkonga pod celinsko Kitajsko. Spomnimo, da je Hongkong bil britanska kolonija vse do leta 1997, ko je Združeno kraljestvo v skladu z dogovorom iz leta
Stanje po letu 1997 se je sčasoma pričelo spreminjati. Prelomno točko Malte Kaeding z Univerze v Surreyju vidi v letu 2003 in poskusu sprejetja tako imenovanega zakona o nacionalni varnosti ter "člena 23".
Po tem naj bi se vpliv celinske Kitajske povečeval, med drugim je prišlo do povečanja števila kitajskih turistov v Hongkongu.
Kot pove Ezra Cheung, si protestniki sicer ne želijo sprememb trenutnega sistema ali večje neodvisnosti Hongkonga, želijo pa, da bi se vse pravice upoštevale.
Z njim se strinja tudi Kaeding, ki sicer med protestniki opaža določeno nostalgijo do obdobja kolonializma, a meni, da številne kolonialne zastave ne pomenijo tudi želje, da bi Hongkong prišel nazaj pod britansko nadvlado.
Na demonstracijah je pogosto vidna tudi kritika pomanjkanja novinarske svobode. Več o tem Jennifer Creery.
Razliko med zdajšnjimi in preteklimi protesti, poleg množičnosti, sogovorci vidijo tudi v dejstvu, da nasilje, do katerega je prišlo na protestih, ni zamajalo mnenja javnosti, ki naj bi bilo odločno na strani protestnikov. Kot za zaključek današnjega OFFsajda pojasni Kaeding, ljudje razumejo, da je nasilje logična posledica medlega odziva s strani oblasti.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj