Erdoganov udar na udar

Aktualno-politična novica
18. 7. 2016 - 17.00
 / OFFsajd

Izjava

S temi besedami je turški premier Binali Yildirim pospremil dogodke po poskusu državnega udara. Turški premier Redžep Tajip Erdogan je tudi z uporabo telefonskih in internetnih socialnih omrežij, ki so mu do sedaj večinoma predstavljala trn v peti, pozval državljane na ulice in udar uporabil kot priložnost za širjenje svoje legitimnosti. Nanj je prav tako odreagiral z večanjem prisotnosti represivnih organov na poglavitnih prizoriščih udara, aretacijami v vojaških in sodnih vrstah ter z odpuščanjem policijskega in državnega osebja. Medtem pa je turška centralna banka že napovedala neomejeno likvidnost poslovnim bankam in ničelno obrestno mero, da bi zvišala padli tečaj turške lire in ugodila domnevno samouravnavajočim se mehanizmom trga.

Kakšne bodo posledice preprečenega udara, opiše Berk Esen, profesor z Univerze Bilkent:

Izjava

Kljub čistkam v vojski in sodstvu, ki so sledile udaru, ter dosedanji Erdoganovi avtoritarni politiki, prihodnosti političnih svoboščin ne moremo predvideti. Kot meni Esen, sta možni dve poti nadaljnje Erdoganove politike:

Izjava

Kmalu po začetku državnega udara je Erdogan pozval državljane, naj se pridejo na ulice borit za ohranitev demokracije. Enako so pozivale mošeje, ki so začele z molitvijo izven predpisanega časa. Res so se na ulicah v podporo predsedniku zbrale množice in se spopadle z vojaki. Esen razloži, kako je Erdoganu uspelo mobilizirati tako številno množico ljudi:

Izjava

Sevan Saeed z Univerze v Exetru pa v nasprotju s tem meni, da je podpora Erdoganu bistveno šibkejša, kot se kaže v turških medijih:

Izjava

Še vedno ni razrešeno vprašanje, kdo je bil glavni pobudnik državnega udara. Uradna verzija obtožuje Fetullaha Gülena, Erdoganovega rivala, ki naj bi imel v vojaških vrstah še vedno veliko podpore. Esenu se zdi, da je uradna verzija verjetna, vendar meni, da je število udeleženih vojakov preveliko, da bi zajemalo zgolj güleniste:

Izjava

Saeed zagovarja nasprotno tezo, da je moral Erdogan vedeti za državni udar in ga namenoma ni preprečil:

Izjava

Esenu se takšna razlaga ne zdi verjetna:

Izjava

Udar pa je moč videti tudi tako, da so ga organizirali vojaški oficirji s podporo nekaterih generalov, in kot simptom notranje razklanosti vojske. Pojasni Lars Haugom z Univerze v Oslu:

Izjava

Prevladujoča ideološka usmerjenost vojske temelji na dojemanju vojske kot varuha republikanske dediščine Kemala Atatürka. Po mnenju sogovornika gre udar pripisati tradicionalistični smeri znotraj vojske, ki zagovarja potrebo po močnejšem vplivu vojske na politiko. Vojska je namreč razklana med omenjeno usmeritvijo in reformistično orientacijo, ki zagovarja, da je politiko treba prepustiti politikom.

Izjava

Vpliv vojske se je od začetka tisočletja do vzpona vladajoče stranke AKP sicer začel zmanjševati, četudi je vojska obdržala velik del avtonomije znotraj države.

Izjava

Na spremembo vloge in moči vojske so vplivali razlogi zunaj in znotraj države, med katerimi je tudi približevanje Evropski uniji, ki je bilo …

Izjava

Razlogi znotraj države pa medtem ležijo v zamenjavi vojaškega vodstva in spremembi javne podpore vojski.

Izjava

Erdogan je pred leti že masovno zapiral številne vojaške generale, ki pa jih je večinoma kasneje tudi izpustil. Z Erdoganovimi razlogi za ponovno približevanje vojski današnji Offsajd zaključi Haugom:

Izjava

 

OFFsajd sta pripravila vajenka Zala in Tit.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

V zlo-glasnem (tudi v smislu "zelo") medijskem diskurzu na "Zahodu" se ob "puču" močno izpostavlja vprašanje v zvezi z morebitno vnovično "uvedbo" smrtne kazni v Turčiji (to, morda, morda pa tudi ne, precej formalno nalogo naj bi opravil turški parlament) pri čemer se zlasti izpostavlja, da je Turčija to kazen iz svoje ustave umaknila pred dobrim desetletjem predvsem zaradi »približevanja EU« kajti, kot to tako glasno trobijo zahodni mediji (in mnogi strokovnjaki vseh barv in oblik) »eden od pogojev za vstop v EU je odprava smrtne kazni v državi pristopnici..«. Eden od redkih, preredkih dobrih dosežkov EU (če odmislimo njeno morebitno vlogo pri blokiranju vnovičnega množičnega francosko-nemškega klanja) je prav ukinitev smrtne kazni v njenih članicah, TODA: to še NIKAKOR ne pomeni, da članice EU sploh ne izvajajo smrtnih kazni! Članice EU že desetletja, zlasti aktivno tudi v zadnjih dveh, še kako izvajajo smrtne kazni, morda ne več na svojih ozemljih (četudi se je v tem času precej verjetno tudi tu zgodila kakšna majhna, neopazna usmrtitev, aneda, denimo na kakšnem mejnem območju..), zagotovo pa na ozemljih izven. Kje pa?? Povsod tam, kjer članice EU sodelujejo s svojimi vojskami (tudi v obliki »inštruktorjev«, kajneda Slovenija, vkup z vsemi svojimi lepotami), orožji (ki jih uporabljajo njihove ali neke druge, prav tako njihove vojske, kamor jih tako aktivno izvažajo) ITD. Članice EU so na ta način zgolj v zadnjih 2 desetletjih s smrtjo kaznovale tisoče in tisoče prebivalk in prebivalcev Iraka, Afganistana, Libije, Sirije…itd..itd. in še kako kolaborirale pri vzpostavitvi razmer, v katerih so lahko skupaj z ZDA, GBR, Francijo, Španijo…itd prispevale svoj nadvse pomemben »logistični delež« pri usmtitvah stotisočev pri ćemer še kako sodeluje tudi Slovenija, ja tudi vi, ki zdaj tole morda berete. Ah, boste rekli, »pa saj to ni tista smrtna kazen, ki jo imamo v mislih..in jo izvajajo na kitajskem, v ZDA, Saudski Arabiji, Iranu..«!! Res je, to ni povsem ista smrtna kazen. Te zadnje so bila v najbolj fundamentalni obliki še vedno speljana skozi neke »pravne« procedure, tista prva pa ubija z ali pa povsem mimo prava, kar tako, ker je to pač mogoče, ker tako mora biti, ker vi tako ali tako o tem ne mislite, vsaj ne na ta način. Stotisoči so bili kaznovani s smrtjo zgolj zato, ker so se tudi mnoge članice EU odločile, da se mora življenje stotisočev zaključiti kajti: »so podpirali diktatorje, so se znašli na nepravem kraju, so bili kolateralna žrtev..« ali pa so bili »zgolj« otroci, ki jim je bil, kot v Iraku, tistega lepega dne, odtegnjena pravica do hrane (aneda Bill Clinton, Maddie Allbright, kmalu pa vnovič, tokrat kot predsednica ZDA, tudi gospa Killary Clinton). Uvedba smrtne kazni bi Turčijo zgolj vnovič malo bolj oddaljilo od članstva v nečem, kar itak že dolgo izvaja smrtne kazni. Jebeš tako EU.

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.
randomness