Izbris in prevencija po britansko
Poslanci britanskega parlamenta danes s tretjim branjem obravnavajo novi predlog zakona o državljanstvu in mejah. Predlog zakona, ki ga je v obravnavo vložilo britansko notranje ministrstvo, predvideva hude zaostritve na področju azilne politike in pridobivanja državljanstva. Če bodo poslanci potrdili predlog, bo novi zakon obšel sedanji britanski azilni sistem. Prošnje za azil bodo posamično obravnavane glede na način prihoda v Združeno kraljestvo. Migranti, ki bodo v državo vstopili preko ilegalnih poti, tako ne bodo imeli možnosti zaprositi za azil. Zaostrovanje zakonodaje sledi vse množičnejšim poskusom prečkanja Rokavskega preliva, letos sta obalni straži Francije in Velike Britanije namreč zabeležili skoraj 50.000 poskusov prečkanja.
Poleg kriminalizacije migrantov, ki poskušajo prečkati Rokavski preliv, predlog predvideva tudi podelitev imunitete policistom ob smrti migranta med push-backom. Prvotni predlog zakona je sicer vseboval tudi člen o kriminalizaciji delovanja nevladnih organizacij, ki v Rokavskem prelivu rešujejo migrante, ki poskušajo ožino najpogosteje prečkati v majhnih napihljivih čolnih. Direktorica nevladne organizacije Migrants’ rights network, Fizza Qureshi, razloži, da je predlog naletel na val kritik tudi med poslanci Konservativne stranke, ki je predlog vložila v parlament.
Predlog zakona tako migrante ločuje na tiste, ki v Združeno kraljestvo prispejo na način, ki ga vlada opredeljuje kot legalnega, in tiste, ki prispejo preko s strani vlade prepoznanih ilegalnih poti. Slednjim bi bilo ob sprejetju zakona praktično onemogočeno zaprositi za azil, kaj šele za državljanstvo, pojasni Lara Parizotto, sodelavka nevladne organizacije The 3 million, ki deluje na področju zagotavljanja pravic državljanov držav Evropske unije in beguncev.
Pripombe na predlog je podal tudi Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce in britansko vlado ob tem pozval, naj ponovno pretehta, če predlog krši Konvencijo Združenih narodov o beguncih.
Poslanci britanskega parlamenta predlog obravnavajo v času, ko je število prošenj za azil v Združenem kraljestvu najvišje v zadnjih 20 letih. Vladna definicija nelegalne begunske poti se nanaša predvsem na poskuse prečkanja Rokavskega preliva. Francija in Velika Britanija sta se v času, ko je število poskusov prečkanja najbolj naraščalo, zapletli v spor glede ribiških dovolilnic ravno v Rokavskem prelivu, medtem pa je bila problematika prečkanja beguncev in tihotapljenja v majhnih čolnih zanemarjena. Predlog zakona o državljanstvu in mejah je tako moč tolmačiti kot neposreden odgovor na dogajanje v Rokavskem prelivu, razloži Parizotto.
Predlog zakona deluje kot preventivni ukrep, s katerim želi britanska vlada zmanjšati število poskusov prečkanja morske ožine med Veliko Britanijo in Francijo ter onemogočiti tihotapljenje beguncev. Ob tem so begunci, ki se zanašajo na pomoč tihotapcev, še dodatno kaznovani, saj nimajo nikakršne možnosti, da bi zaprosili za azil. Poskusi prečkanja preliva nikakor niso novost, prve poskuse je obalna straža zabeležila že leta 2019. Kot pojasni Fizza Qureshi, britanska vlada ob vse urgentnejših razmerah v ožini ni uspela preprečiti nevarnega prečkanja, zaradi česar je denimo konec novembra umrlo 27 beguncev.
Tudi med konzervativnimi poslanci je več nasprotnikov člena, ki bo omogočil obravnavanje prošenj za azil v tretji državi. Ta novost je še posebno kontroverzna zaradi nepotrjenih informacij, da naj bi britanska vlada razmišljala o odprtju centrov za obravnavo migrantov zunaj svojega teritorija po vzoru Avstralije. Pred nekaj tedni pravosodni minister Dominic Raab ni hotel zanikati informacije, da naj bi se London z Albanijo pogovarjal o odprtju migrantskega centra. Tja naj bi pošiljali migrante, ki bi jih zajela policija pri prečkanju Rokavskega preliva. Da je zaustavitev morske poti na Britansko otočje prioriteta vlade, priča tudi izjava predlagateljice in notranje ministrice Priti Patel, ki je povedala, da bo zakon omogočil, kot se je izrazila, “obračanje čolnov”.
Poleg zaostrovanja azilne politike bi lahko ob sprejetju predloga britanska vlada odvzela državljanstvo državljanom brez vnaprejšnjega opozorila. Predlog zakona državljanstvo tako smatra kot privilegij in ne pravico. Več Qureshi.
Za hitri in nenapovedan odvzem državljanstva, ki ga britanska vlada utemeljuje tudi z bojem proti terorizmu, bodo bolj dovzetni pripadniki etničnih manjšin. Predlog zakona namreč opredeljuje tri vrste državljanstva. Državljane ločuje na tiste, ki so se rodili na britanskih tleh, tiste, ki imajo dvojno državljanstvo in so se rodili v Veliki Britaniji, in tiste ki so državljanstvo pridobili z naturalizacijo. Britanci z dvojnim državljanstvom bi ob odvzemu hipotetično še lahko prebivali v Združenem kraljestvu, naturalizirane državljane pa bi dočakala podobna usoda kot izbrisane v Sloveniji. Princip kategorizacije državljanstva pojasni novinar londonskega časnika The New Statesman, Ben van der Merwe.
Ben van der Merwe je nedavno objavil prvo tovrstno analizo, ki je pokazala, da bi ob sprejetju predloga zakona državljanstvo lahko izgubilo skoraj 6 milijonov Britancev. Večina teh prihaja iz etničnih manjšin iz nekdanjih britanskih kolonij. V največji meri gre za Indijce, Pakistance, Bangladeševce in Poljake.
Ljudem, ki bi jim bilo državljanstvo odvzeto, bi bil onemogočen dostop do izobraževanja, socialnega varstva in zdravstvenih storitev ter bi tako postali apatridi, torej državljani brez države.
Ogorčenju mnogih nevladnih organizacij in civilne družbe navkljub bo predlog zakona po pričakovanem sprejetju v spodnjem domu parlamenta nato obravnaval zgornji dom parlamenta - lordska zbornica. Po usklajevanju zakona pa bo ta spet v domeni poslancev spodnjega doma. Pričakovati je tako, da bo konservativna večina predlog sprejela.
Zaostrovanje azilne politike zaradi krize v Rokavskem prelivu ni presenečenje. Kategoriziranje državljanstva po kriteriju rojstva v Združenem kraljestvu pa uteleša opredeljevanje britanskega državljanstva kot privilegija. Ogroženost ontološke varnosti skoraj šestih milijonov - za zdaj še - Britancev je utemeljeno primerjati s slovenskim izbrisom v devetdesetih. Strah pred drugim ali tujim je očitno močnejši od postkolonialnih obljub britanske krone.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj