Jedrska šahovnica

Lanska HBO-jeva uspešnica Černobil je bržkone v delu javnosti obudila odklonilna čustva do jedrske energije. Spektakularna nesreča, posledica še bolj spektakularne nekompetentnosti upravljalcev, je marsikoga dodobra razburila, sploh v luči politike sovjetskih oblasti, ki se je na vse pretege trudila dogodek zakriti. Kljub temu da je od nesreče minilo že skoraj 35 let, da je tehnologija gradnje jedrskih elektrarn izjemno napredovala in da so nesreče, čeprav odmevne, izjemno redke, mnogi z nelagodjem spremljajo razvoj tovrstnih projektov. Sloveniji in Hrvaški na zasedanju meddržavne komisije za Nuklearno elektrarno Krško, krajše NEK, septembra ni uspelo skleniti dogovora o gradnji skupnega odlagališča jedrskih odpadkov na Vrbini, v neposredni bližini NEK-a. Južna soseda je tako primorana v iskanje nove rešitve, za lokacijo odlagališča pa je izbrala nekdanjo kasarno Čerkezovac. Ta leži na Trgovski gori, v neposredni bližini hrvaške meje z Bosno in Hercegovino. Lokalna skupnost, predvsem na strani Bosne, hrvaškim načrtom nasprotuje. V telefonskem pogovoru s hrvaškim ministrom za zaščito okolja in energetiko Tomislavom Ćorićem je Staša Košarac, bosanskohercegovski minister za zunanjo trgovino in ekonomske odnose, včeraj lokacijo znova označil za popolnoma nesprejemljivo. Svoje stališče predstavi Mario Crnković, predsednik nevladne organizacije Green Team – Novi Grad, ki leži na bosanski strani reke Une:

Izjava

NEK je v skupni lasti Slovenije in Hrvaške, od katerih ima vsaka polovični delež. Temu primerno je določena tudi odgovornost za skrb z odpadki – vsaka država mora poskrbeti za svojo polovico. Zaenkrat se nizko- in srednjeradioaktivni odpadki hranijo v začasnem skladišču, na zasedanju pa sta se državi skušali dogovoriti o lokaciji za trajno odlagališče. Hrvaški minister za zaščito okolja in energijo Tomislav Ćorić kot glavni problem pri izbiri Vrbine vidi to, da je tam predvideno odlaganje zgolj odpadkov, ki nastanejo v NEK-u. Hrvaška bi tako morala kljub dogovoru poskrbeti še za svoje preostale jedrske odpadke, ki nastanejo v industriji, medicini in pri znanstvenih raziskavah. Vrste odpadkov podrobneje predstavi Iztok Tiselj z Inštituta Jožef Stefan:

Izjava

Potrebno se je vprašati tudi, koliko je odpadkov, ki prihajajo neposredno z NEK-a, napram vsem ostalim.

Izjava

NEK je edina jedrska elektrarna na področju nekdanje Jugoslavije. Sklepamo lahko torej, da količina radioaktivnih odpadkov, ki jih proizvede Hrvaška in ne prihajajo iz NEK-a, ni bistveno večja od slovenske. Argument, da bi bilo odlagališče namenjeno zgolj odpadkom iz NEK-a, po mnenju Tislja ni smiseln za nobeno od držav.

Izjava

Dejstvo, da Hrvaška potrebuje svoje odlagališče, torej ostaja. Zakaj državama ni uspelo skleniti dogovora in zakaj se hrvaškim oblastem zdi Trgovska gora najustreznejša rešitev, pojasni Crnković:

Izjava

Bosna in Hercegovina tako zahteva skupno preučitev vpliva projekta na okolje v skladu s konvencijo Espoo, v kateri se Hrvaška zavezuje k medsosedskemu sodelovanju. V kolikor bi Hrvaška vztrajala pri načrtovanju projektov brez posvetovanja s strokovnjaki iz Bosne in Hercegovine, je slednja pripravljena zagnati spor na mednarodnem arbitražnem sodišču:

Izjava

Da dogovora ni, predstavlja morebitno težavo tudi za Slovenijo. Ključno je, kdaj namerava Hrvaška prevzeti svoj del odpadkov. Pojasni Tiselj:

Izjava

Kljub političnim razprtijam, ki botrujejo obratovanju jedrske elektrarne, ta še vedno predstavlja relativno čist vir energije:

Izjava

 

Jedro OFFsajda je razcepil vajenec Andrej.