Kdo sodi sodnikom
Julija je državni zbor zavrnil kandidata za vrhovnega sodnika Primoža Gorkiča, sicer profesorja kazenskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani. Za Gorkičevo nesporno strokovnost je jamčil sodni svet, ki državnemu zboru predlaga sodnike za imenovanje. Poslanci, ki o novih sodnikih v večini primerov glasujejo samo zavoljo formalnosti, so Gorkiča kljub preverjenim referencam brez razprave in brez pojasnil s potrebno večino zavrnili kot kandidata.
Zardi julijskega izida postopka v državnem zboru se je ponovno odprla debata o nujnosti sprememb pri imenovanju sodnikov. Sodni svet je na svoji zadnji seji podal uradno pobudo za spremembo ustave in Zakona o sodniški službi, s katero bi se pristojnost za imenovanje sodnikov z državnega zbora prenesla na drug ustavni organ. Očitno je namreč postalo, da je bila odločitev v zvezi z Gorkičem povsem politično motivirana. Pojavljali so se sicer dvomi glede kandidata, ker je v preteklosti pisal plačana pravna mnenja za odvetniške pisarne tudi v nekaterih razvpitih primerih, kot je Balkanski bojevnik. Gotovo pa je imelo glavno vlogo pri zavrniti kandidata dejstvo, da je javno kritiziral ustavno sodišče, ko je to razveljavilo vse sodbe proti premierju Janezu Janši v primeru Patria.
Po trenutni ureditvi sodni svet preverja kandidatove reference ter njegovo strokovnost in ugotovitve ter predloge predloži državnemu zboru, ki ima zadnjo besedo v procesu imenovanja. Sodni svet je poseben neodvisni organ, ki vodi postopke kandidatur ter tako zagotavlja sodelovanje med zakonodajno in sodno oblastjo pri postavljanju sodnikov. Svet sestavlja enajst članov, od katerih pet članov - univerzitetnih profesorjev prava, odvetnikov in drugih pravnikov - izvoli državni zbor na predlog predsednika republike, šest članov pa iz svojih vrst izvolijo sodniki. Najpomembnejše odločitve sprejema z dvotretjinsko večino, kar velja tudi za izvolitev kandidata za novega sodnika, o katerem potem dokončno odloči državni zbor. Erik Kerševan, predsednik sodnega sveta, povzame, da se je v primeru Gorkič zdajšnja ustavna ureditev ponovno izkazala za neustrezno in da se sodni svet zavzema za to, da se odločanje o novih sodnikih umakne iz državnega zbora.
Kakšen bi bil ta novi ustavni organ, še ni jasno. Kot pravi Kerševan, o tem že dolgo teče strokovna razprava, za zdaj pa pri nas še ni konsenza.
Problem imenovanja sodnikov je sistemski problem, saj je med drugim povezan z neuravnoteženim vplivom zakonodajne in izvršilne veje oblasti na imenovanje sodnikov. Profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani Igor Kaučič pravi, da je povsem pričakovano, da bo prišlo do politizacije odločitev, saj v končni točki sodnike volijo predstavniki zakonodajnega organa.
Način imenovanja na sodniško funkcijo je bistven za neodvisnost sodnikov. Po svetu so danes uveljavljeni predvsem štirje načini postavitve sodnikov na sodniške funkcije. Sodniki so lahko neposredno voljeni, torej jih lahko volijo državljani, lahko so imenovani s strani parlamenta ali pa s strani šefa države oziroma pravosodnega ministra. Zadnja možnost je, da jih na funkcijo imenuje neodvisni organ, kot je pri nas sodni svet. Kaučič našo ureditev primerja z drugimi po Evropi.
Nadalje Kaučič natančneje predstavi glavni problem zdajšnje ustavne ureditve v Sloveniji in izpostavi predvsem problematičnost položaja, v katerem se je znašel državni zbor. Poslanci naj bi ob tako pomembnih odločitvah, kot je imenovanje sodnikov, svoja osebna prepričanja prezrli; državni zbor je namreč politični organ in ni primeren za ocenjevanje strokovnih meril kandidatov. Vendar je to nemogoče pričakovati v vseh primerih.
Sicer se ni velikokrat zgodilo, da bi državni zbor zavrnil kandidata, ki ga je sodni svet predlagal za sodnika. Najbolj odmevna sta bila primera iz leta 2016, ko za mariborskega višjega sodnika niso potrdili Aleksandra Karakaša, in leta 2015, ko so zavrnili kandidaturo celjske odvetnice Anite Dolinšek za višjo sodnico v Celju. Karakaš, ki je tudi letos poleti kandidiral ob Gorkiču, je bil politično sporen, ker je kot član senata potrdil eno od obsodilnih sodb zoper Franca Kanglerja. Dolinšek pa je delala v kazenski zadevi TEŠ 6. O sodelovanju državnega zbora in sodnega sveta Kerševan.
Ko je državni zbor zavrnil Karakaša kot kandidata, je odmeval odziv sodnega sveta na zahteve mandatno-volilne parlamentarne komisije, ki je od sveta pričakovala dodatna pojasnila ob izbiri kandidata. Sodni svet jim je takrat odgovoril, da poslanci nimajo pravice presojati konkretnega dela sodnikov, ko odločajo, ali jih imenovati za vrhovne sodnike. Tukaj se pojavi vprašanje, kakšna torej je vloga poslanca v tem procesu. Razloži Kaučič.
Omenjeno anomalijo bi Kaučič popravil tako, da bi pristojnost državnega zbora prenesel na predsednika republike, ki bi bil samo izvršitelj predlogov sodnega sveta - do politizacije pri predsedniku praviloma ne bi smelo priti. Vendar ta ideja v preteklosti ni bila deležna podpore.
Mišljene so spremembe na področju imenovanja članov sodnega sveta. Večina političnih strank, ki se zavzemajo za prenos pristojnosti državnega zbora na drug ustavni organ, poudarja, da se ob tem sočasno zavzemajo za spremembe v delovanju sodnega sveta. Tudi Kaučič meni, da trenutna sestava sodnega sveta ne bo primerna, če bo prišlo do ustavnih sprememb - zdaj imajo namreč večino sodniki in ne drugi pravni strokovnjaki, kar bi v primeru sprememb pomenilo nezadostno reprezentacijo drugih dveh vej oblasti.
Kerševan ima nekoliko drugačno mnenje in se bolj ali manj zavzema za ohranitev statusa quo.
Ustavna ureditev na področju imenovanja sodnikov, ki jo imamo danes, izhaja iz ustavne ureditve prejšnjega, socialističnega sistema. Takrat je bil uveljavljen skupščinski sistem in je bil zato takšen proces imenovanja bolj logičen - parlament je volil sodnike tudi v nekaterih drugih socialističnih državah. Danes naj bi v Sloveniji v parlamentarnem sistemu in ob trajnih sodniških mandatih takšna ureditev ne bila niti logična niti običajna. Vendar bodo glede na pretekle poskuse spremembe težke. Državni zbor se bo s težavo odpovedal svoji pristojnosti - problem je v tem, da isti poslanci odločajo o ustavnih spremembah, za katere je potrebna dvotretjinska večina.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj