Konec tujih smeti
Kitajska je z včerajšnjim dnem prepovedala uvoz več vrst odpadnega materiala. Prepoved se nanaša na 24 vrst odpadkov, med drugim embalažne plastike, več vrst tekstila in mešanega papirja. S prepovedjo želi Kitajska spodbuditi reciklažo domačih odpadkov. Zapiranje meja za tuje odpadke pa povzroča težavo največjim izvoznikom, med katere se uvrščajo Združene države Amerike, Evropska unija in Japonska, ki za reciklažo svojih odpadkov nimajo izgrajenih ustreznih kapacitet. Kitajska namreč uvozi dve tretjini odpadne plastike na svetovnem trgu in je daleč največja uvoznica te surovine. O razlogih in posledicah kitajske prepovedi uvoza odpadne plastike ter stanju njenega recikliranja v Evropi se pogovarjamo z Meadhbh Bolger iz organizacij Friends of the earth ter Rethink plastic alliance.
Bolger uvodoma predstavi, katere vrste odpadkov je Kitajska prepovedala uvažati:
Kitajska neposredno in preko Hongkonga uvozi dve tretjini vsega svetovnega izvoza odpadne plastike, skupaj z uvozom preko drugih držav pa ta delež še naraste. Velik del konča v slabo reguliranih predelovalnih obratih, v katerih ni nadzora nad okoljskimi standardi in zaščito delavcev. Bolger predstavi primer, v katerem je ameriško podjetje na kos odpadne plastike namestilo GPS sledilno napravo in na ta način ugotovilo pot odpadkov ter končni način predelave na Kitajskem:
Poleg želje, da spodbudi reciklažo doma ustvarjenih odpadkov, je Kitajska uvedla prepoved na uvoz tudi zaradi vedno večjega zavedanja javnosti nad okoljskimi in zdravstvenimi problemi predelovalne industrije. Namene kitajskih oblasti predstavi Bolger.
Evropska unija 40 odstotkov plastike, ki je namenjena reciklaži, izvozi. To predstavlja približno 12 odstotkov vse odpadne plastike. Večina konča na Kitajskem:
Bolger kot države, ki bi lahko zapolnile izpad kitajskega povpraševanja po odpadni plastiki, omenja Indijo, Malezijo in Vietnam. A te države so leta 2016 skupaj odkupile le približno štiri odstotke in pol ponudbe te surovine na svetovnem trgu. Skupaj torej približno 15-krat manj kot Kitajska. Njihova sposobnost odkupa vse odvečne plastike na trgu je torej vprašljiva, zato se Bolger boji, da bo večji del pristal v sežigalnicah ali na odpadih. Problem je predvsem pri odpadkih nizke kvalitete, za reciklažo katerih v državah Evropske unije ni vzpostavljenih kapacitet.
Sežiganje in polnjenje deponij pa ne more biti dolgoročna rešitev. Evropska unija ima namreč vzpostavljene cilje glede reciklaže. Ti predvidevajo, da bodo države do leta 2030 reciklirale 65 odstotkov gospodinjskih odpadkov in tri četrtine embalažnih odpadkov. Hkrati naj bi do tega leta na deponijah pristalo ne več kot 10 odstotkov vseh gospodinjskih odpadkov. Trenutno Evropska unija reciklira približno 50 odstotkov odpadkov, na smetišča pa roma dobra četrtina. Pri plastiki je delež reciklaže manjši - okoli 30 odstotkov.
Trenutno države Evropske unije izvoženo odpadno plastiko lahko vštevajo v kvoto reciklaže. Direktiva o odpadkih namreč državam pušča proste roke glede merjenja deleža reciklaže. Nekatere države posledično za reciklirane štejejo vse odpadke, ki so zbrani z namenom reciklaže, in ne le tistih, ki so dejansko reciklirani.
Merila glede merjenja deleža reciklaže pa se bodo predvidoma kmalu spremenila. Konec preteklega leta so Evropska komisija, Evropski svet in Evropski parlament sprejeli preliminaren dogovor o tako imenovanem Paketu za krožno gospodarstvo. Ta naj bi bil dokončno sprejet v prvem četrtletju letošnjega leta in predvideva enotna pravila za merjenje deleža recikliranih odpadkov. Med te bodo po novem lahko všteti le odpadki, ki so vstopili v proces reciklaže, in ne več odpadki, ki so zbrani za namen reciklaže.
Med državami, ki so zavirale uveljavitev ostrejših standardov za reciklažo, je tudi Švedska. Švedska ima sicer obsežno predelovalno industrijo in poleg svojih uvaža in predeluje tudi tuje odpadke. A velik del teh predelovalnih kapacitet zavzemajo sežigalnice, in ne obrati za reciklažo:
Nemčija je sicer glede na delež recikliranih odpadkov s 56-odstotnim deležem prva na svetu. Med prvo deseterico pa se glede na mednarodno primerljivo metodologijo v poročilu nevladne organizacije Evropski okoljski biro uvršča tudi Slovenija, kjer recikliramo slabih 46 odstotkov vseh gospodinjskih odpadkov.
Po podatkih slovenskega statističnega urada pa je Slovenija predlani reciklirala 58 odstotkov vseh gospodinjskih odpadkov, kar je 35 odstotnih točk več kot leta 2010. V tujino je izvozila slabih 11 tisoč ton oziroma dober odstotek odpadkov.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj