LOV NA ČAROVNICE V SREDOZEMLJU

Italijanska vlada pripravlja predlog novega kodeksa ravnanja za vse nevladne organizacije, ki s tako imenovanimi dobrodelnimi ladjami rešujejo migrante na poti iz severne Afrike v južno Evropo, predvsem Italijo. Humanitarna flotilja, ki jo sestavlja približno deset evropskih organizacij, financiranih predvsem iz zasebnih donacij, že vsaj zadnja tri leta patruljira na meji med libijskimi in mednarodnimi vodami ter rešuje migrantska plovila, ki zaidejo v težave na odprtem morju. Brez njih bi morska meja trdnjave Evrope v zadnjih treh letih zahtevala še precej več kot dosedanjih 13.000 življenj. Po javno dostopnih  informacijah prav dotične organizacije na kopno spravijo tretjino migrantov, ki prečkajo Sredozemlje. O povečani vlogi nevladnih organizacij pri reševanju migrantov smo govorili z Matteom de Bellisom, raziskovalcem pri organizaciji Amnesty International:

Izjava

Predlog kodeksa ravnanja bi med drugim ladjam nevladnih organizacij prepovedal vstop v libijske teritorialne vode in reševanje omejil le na odprto morje. Poleg tega bi po besedah organizacij Human Rights Watch in Amnesty International prepovedal svetlobno signaliziranje, s katerim bi migrantski čolni lažje locirali ladje nevladnikov. Ladje bi tudi prisilil, da po uspešnem reševanju odplujejo v pristanišče, namesto da bi migrante na morju prekrcali na druge ladje. Nevladniki trdijo, da bi to skrajšalo čas, ko bi vsaka ladja lahko opravljala reševalne operacije. O potencialnem vplivu implementacije novega kodeksa de Bellis:

Izjava

De Bellis izpostavlja, da bi omejevanje dela nevladnikov povečalo delež smrti migrantov v Sredozemlju. Pri tem se opira na izkušnjo iz leta 2014, ko je prenehala delovati italijanska operacija Mare Nostrum. Zamenjala jo je Frontexova operacija Triton, ki pa ima v primerjavi z Mare Nostrum bolj poudarjeno komponento varovanja meja in manj poudarjeno vlogo reševanja. Število smrti migrantov je po menjavi operacij zraslo. V tej luči de Bellis tudi zavrača argument, ki ga predstavljajo italijanske in evropske oblasti, da nevladniki s svojimi operacijami spodbujajo migrante k prečkanju morja in posledično povečujejo število smrti:

Izjava

De Bellis izpostavlja tudi, da politika Evropske unije očitno ni reševanje migrantov, temveč, nasprotno, njihovo ustavljanje v Libiji, kjer so podvrženi izkoriščanju in kršitvam človekovih pravic:

Izjava

Da razmere za migrante v Libiji niso skladne z nikakršnimi mednarodnimi standardi, je znano dejstvo, ki pa ga evropski voditelji v izjavah za javnost ne omenjajo. Organizacije, kot so Mednarodna organizacija za migracije ali Komisariat Združenih narodov za človekove pravice, so v ločenih poročilih ugotovile, da so migranti v Libiji med drugim podvrženi suženjstvu, spolnemu izkoriščanju in mučenju.

Nevladne organizacije, ki delujejo v Sredozemlju, pa se že več mesecev spopadajo tudi z medijsko odmevnimi trditvami sicilijanskega tožilca Carmela Zuccara. Ta trdi, da ima dokaze, da nevladne organizacije neposredno sodelujejo s tihotapci ljudi. De Bellis tovrstne obtožbe zavrača:

Izjava

Kljub obtožbam s strani sicilijanskega tožilca o sodelovanju s tihotapci in tistim s strani italijanskih in evropskih voditeljev, da nevladne organizacije spodbujajo migrante k prečkanju Sredozemlja, pa odnosi na terenu niso tako slabi. De Bellis izpostavi, da komunikacija in sodelovanje z italijansko obalno stražo poteka na zadovoljivi ravni, medtem, ko obtožbe letijo predvsem s političnih vrhov:

Izjava