Minis ni več mini
Minis, proizvodnje in storitve, d.o.o., majhno podjetje iz Žalca, je od septembra 2012, ko je pričelo s poslovanjem, do novembra 2015 opravljalo posle za Živalski vrt Ljubljana, Splošno bolnišnico Celje in Glasbeno šolo Celje. Posel postavljanja ograj za živalski vrt je Minisu leta 2012 prinesel dobrih 65 tisoč evrov čistega prihodka. Naslednje leto so bili prihodki nekoliko nižji, znašali so namreč 60 tisoč evrov. Živalski vrt ima pač le omejeno količino živali in z ograjevanjem zveri se da zaslužiti le omejeno vsoto denarja.
Leta 2015 se je pojavila nova priložnost za podjetje, ki je specializirano za panelne ograje. Minis je bil izbran na razpisu Zavoda za blagovne rezerve, da je na slovensko-hrvaški meji postavil panelno ograjo in rezilno žico za preprečevanje nezakonitih prehodov meje. Tehnične ovire, kot je žico na meji poimenoval takratni predsednik vlade Miro Cerar, so pač bolj donosen posel kot ograde v živalskih vrtovih. Od novembra 2015 do danes so v podjetju od Zavoda in Ministrstva za notranje zadeve prejeli že dobrih devet milijonov evrov.
Izbira podjetja na razpisu je že od začetka sprožala dvome in špekulacije. Prej precej neznano podjetje brez referenc in z nizkimi prihodki se je zdelo nenavadna izbira. Aktualna ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek je še kot opozicijska poslanka leta 2017, ko je pridobila vpogled v celotno dokumentacijo, zahtevala, da se zadeva obravnava na zaprti seji parlamentarnega odbora za nadzor javnih financ in da se umakne ocena tajnosti z dokumentov. Prav tako je po pregledu dokumentacije seznanila tožilstvo z ugotovitvami. Tako je govorila Bratušek na novinarski konferenci leta 2017:
Državna revizijska komisija je že oktobra sicer razsodila, da je podjetje Minis v postopku javnega naročila “vedoma ali z zavestno malomarnostjo” podalo neresnično izjavo oziroma dokazilo o tem, da imajo poravnane dolgove. Obsodba sicer še ni pravnomočna, komentira Klemen Košak z Dnevnika:
Organizacija Transparency International Slovenija je že februarja 2016, nekaj mesecev po nakupu žice na južni meji, na Zavod za blagovne rezerve vložila prošnjo za vpogled v pogodbeno dokumentacijo. Pridobili so jo januarja letos, torej skoraj tri leta po vložitvi prošnje.
Po pregledu štirih pogodb med podjetjem Minis in Zavodom za blagovne rezerve, ki so jih pridobili februarja, je Transparency International Slovenija na tožilstvo podal sum storitve kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje zlorabe položaja očitajo direktorju zavoda Antonu Zakrajšku, ker je bilo podjetju Minis že dan po sklepu pogodbe z Zavodom izplačanih 70 odstotkov celotne vrednosti pogodbe.
Sebastjan Peterka iz Transparency International pojasni, zakaj so se odločili, da vložijo zahtevo za dostop do dokumentov:
Z vložitvijo zahteve se je začel dolg postopek, ki je trajal skoraj tri leta. Zavod je zadevo predal vladi, čeprav ta sploh ni pristojna za tako presojo, in stvar se je z vsemi pritožbami in zavrnitvami vlekla vse do vrhovnega sodišča, pojasni Peterka:
Direktor Zavoda Anton Zakrajšek je ves čas poudarjal, da bi z razkritjem pogodb nastale škodne posledice, da bi bila z javnostjo informacij ogrožena ne le Slovenija, temveč tudi Evropska unija. Vrhovno sodišče mu ni pritrdilo in razsodilo v prid organizacije Transparency International. Dokumenti, ki so jih prejeli do danes, pa ne razkrivajo vseh poslov med Zavodom in podjetjem Minis, temveč le tiste, ki se nanašajo na obdobje od novembra 2015 do februarja 2016, ko je organizacija vložila zahtevo za dostop do informacij:
Stopnja tajnosti, s katero so označeni dokumenti, je “interno”, kar je najnižja stopnja tajnosti. Svojim dokumentom jo lahko podeli pravzaprav vsak državni organ, pomeni pa, da bi bilo z razkritjem dokumentov ogroženo delovanje organa, ne pa varnost celotne države, kaj šele Evropske unije.
V dokumentih, ki jih je Transparency International pridobil januarja, je sporno predvsem izplačilo sedemdesetih odstotkov vrednosti pogodbe dan po sklenitvi pogodbe. Peterka dodaja, da je nemogoče, da bi podjetje Minis v enem dnevu ugodilo vsem pogojem za plačilo, ki so pravno določeni v pogodbi z Zavodom za blagovne rezerve:
Po do sedaj znanih podatkih še vedno ni jasno, zakaj je posel postavitve panelne ograje in rezilne žice dobilo prav podjetje Minis. Direktor Zavoda Anton Zakrajšek je zatrjeval, da je bila referenca za izbiro podjetja posel, ki ga je za Ministrstvo za notranje zadeve Minis že opravil. Toda dokumentacija kaže, da je Minis posel z Ministrstvom sklenil po tem, ko je bila sklenjena pogodba z Zavodom za blagovne rezerve.
Za dostop do informacij o nakupu rezilne žice so zaprosili tudi novinarji časnika Dnevnik, med njimi Uroš Škerl Kramberger že leta 2015. Po poročanju Krambergerja takrat sploh ni bilo jasno, kateri državni organ je pristojen za izvajanje nakupa žice, in se je bilo zato še toliko težje dokopati do dokumentacije. Kramberger komentira, da je bila celotna izvedba nakupa milo rečeno nenavadna, vključno s tem, da je nakup padel pod pristojnost Ministrstva za gospodarstvo in z njim Zavoda za blagovne rezerve, katerega osnovna naloga je zagotavljanje potreb osnovne preskrbe z živili in neživilskimi proizvodi, ki so nujno potrebni za življenje ljudi, ter strateškimi surovinami, ki so potrebne za zagotavljanje proizvodnje. Poleg tega Zavod skrbi še za obvezne rezerve naftnih derivatov.
Slovenska vlada je v času panike leta 2015 uporabila vsa možna sredstva. Žica je bila v Evropski uniji med najbolj zaželenimi proizvodi, Slovenija pa je takrat od Madžarske, ki je rezilno žico že postavila, kupila vse, kar je lahko. Danes imamo tako na rezervi še 450 kilometrov rezilne žice. Kramberger komentira, da je podobna protimigrantska histerija in improvizacija kot v Sloveniji vladala po celotni Evropski uniji:
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj