Mlini na veter
Švica je na referendumu z 51 odstotki glasov potrdila spremembo ustave, ki v javnosti prepoveduje nošenje obraznih pokrival, vključno z nikabom in burko. Čeprav bodo obrazne maske, ki so v Švici obvezne zaradi epidemije, izvzete iz prepovedi, je svojevrstna ironija to, da v času, ko so obrazna pokrivala v javnosti obvezna za vse, država prepoveduje verska obrazna pokrivala.
Kampanjo proti prepovedi je vodila organizacija Operation Libero, čigar sopredsednik in asistent na univerzi v Neuchatelu, Stefan Manser-Egli, pojasni utrip kampanje.
Pobudo za referendum je dal komite Egerkingen, sestavljen pretežno iz članov desno populistične Švicarske ljudske stranke, ki je sicer največja stranka v spodnjem domu parlamenta in je na prejšnjih volitvah dobila okrog 25 odstotkov glasov. Leta 2009 je bil komite pobudnik še enega uspešnega referenduma na temo islama, ki je prepovedal gradnjo novih minaretov. Tako takrat kot pri referendumu o pokrivalih je vlada, ki jo tvori izvršni svet, sestavljen iz sedmih članov, nasprotovala prepovedi kot nečemu, kar bi kvarilo ugled Švice kot odprte družbe. Ljudska stranka je v obeh primerih v kampanji nastopila z argumenti “proti islamizaciji” in “proti ekstremizmu”. Manser-Egli opiše izzive vodneja politične kampanije proti komiteju Egerkingen.
Rezultat referenduma je razbil tradicionalno regionalno delitev na liberalnejši francoski, zahodni, del in konzervativnejši nemški del.
Telesna pokrivala za ženske so v islamsko kulturo prišla prek osvajanj Bližnjega Vzhoda, saj so bila pred tem del kulture oblačenja nekaterih družbenih slojev v srednjeveškem Bizantinskem cesarstvu. Burka je najtemeljitejše žensko religiozno pokrivalo, ki prekriva celotno telo od glave do tal in ima na mestu oči mrežico. Nikab se od burke razlikuje po tem, da zakriva le glavo in obraz in ima namesto mrežice odprtino za oči.
Odmevna raziskava Univerze v Lucernu, ki jo je vodil Dr. Andreas Tunger-Zanetti, v vsej Švici ni uspela najti niti ene ženske, ki nosi burko, in je naštela samo okrog 30 žensk, ki nosijo nikab. Okrog 5 odstotkov švicarskega prebivalstva se opredeljuje kot muslimani. Raziskava je potrdila to, kar že vemo iz drugih, bolje raziskanih zahodnoevropskih držav, namreč da je nošenje burke in nikaba v Zahodni Evropi popolnoma marginalen pojav. Pred raziskavo je veljalo, da je nosilk omenjenih pokrival v Švici okrog 100, kar se je izkazalo za nekajkratno pretiravanje. Poleg tega je raziskava ob podrobnejšem pregledu in pogovoru z ženskami prišla do zanimivih zaključkov, ki prav tako potrjujejo naše znanje o fenomenu nošenja verskih pokrival v Zahodni Evropi.
Nikab namreč nosijo predvsem mlajše ženske, ki so se v islam spreobrnile odrasle, in sicer kot samostojen izraz pobožnosti, individualističen protest proti javnemu razkazovanju telesa in kot upor proti pretirani permisivnosti zahodne družbe. Večina teh žensk se začne pokrivati v svojih dvajsetih in pogosto po nekaj letih preneha zaradi stigmatizacije. Niso medsebojno povezane niti organizirane.
Francoska sociologinja Agnès De Féo v svoji zadnji knjigi Izza nikaba: 10 let raziskovanja žensk, ki so nosile in odstranile polno pokrivalo, ugotavlja, da je nikab hiper-individualističen fenomen. Večinoma ga nosijo mlade ženske, ki hočejo nekaj dokazati in še iščejo svoje mesto v družbi. Verjamejo, da so našle smisel v puritanski različici islama in da se s tem upirajo svojemu normativnemu okolju. Kot tak je izrazito moderni fenomen.
Nošenja nikaba v Afganistanu ali v Savdski Arabiji ne moremo primerjati z njegovim nošenjem v Evropi, pravi sociologinja. Tam so ženske prisiljene v to in je nošenje pokrivala torej konformistično, medtem ko je v Evropi ravno obratno in je nošenje izraz anti-konformizma. Ženske, ki ga nosijo v Evropi, prihajajo iz ateističnih družin in to počnejo kot upor zoper svoje starše in širšo družbo. Poleg tega so izolirane tudi v islamski skupnosti, ki se hoče otresti pritiska vse bolj netolerantne evropske kulture, in zato pogosto niso dobrodošle v mošejah. Manser-Egli pojasni zlorabo feminističnega argumenta v prid prepovedi.
Z nedeljskim referendumom se razprava o prepovedi obraznih pokrival nikakor ne umika iz švicarske politike. S tem je bila namreč sprejeta sprememba ustave, ki jo mora sedaj implementirati še zakon. Zaradi konfederativne ureditve Švice bo to zakonodajo sprejemal vsak kanton posebej.
Prej ali slej se bodo novi zakoni, ki prepovedujejo zakrivanje obraza, znašli tudi pred sodišči. To se je že zgodilo v kantonu Ticino, tradicinalno enem najkonzervativnejših delov Švice, ki je to uzakonil že leta 2013.
Glede na obskurnost fenomena in miniaturno število dejanskih žensk, ki nosijo po novem prepovedana pokrivala, gre očitno za obračunavanje z namišljenim nasprotnikom in bo vse, kar bo ostalo, spomin plakatov s pokritimi ženskimi obrazi z grozečimi, namrščenimi, jeznimi pogledi s pripisom “ekstremizem”.
Ko dva in pol milijona ljudi volita, če lahko 30 žensk nosi šal okrog vratu, pač ne gre za nič drugega kot performativni kulturni boj, ki obračunava z mlini na veter, in več pove o nesigurnosti Švicarjev kot o nevarnosti skrajnega islama.
OFFsajd je napisal Petar, mentoriral je Gal.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj