Mrtva točka iraške demokracije
Po skoraj osmih mesecih neuspešnih poskusov, da bi iraški parlament oblikoval vlado, se je vplivni šiitski verski voditelj in zmagovalec oktobrskih parlamentarnih volitev, Moktada Al-Sadr, prejšnjo nedeljo odločil, da je dovolj, in 73-im poslancem sadrističnega gibanja naročil, naj odstopijo, kar so v sredo tudi storili. Iraška parlamentarna kriza je tako vstopila v nov cikel brezvladja, ki je najdaljši od vzpostavitve tripartitnega oblastniškega sistema po ameriški invaziji na Irak leta 2003. Po spremembi ustave leta 2005, ki so jo vsilile ZDA, so se politični predstavniki dogovorili za tako imenovani kvotni sistem, po katerem je predsednik države izvoljen iz vrst kurdskih strank, predsednik parlamenta predstavlja sunitsko manjšino, predsednik vlade pa šiitsko večino prebivalstva v 30-milijonskem Iraku. Oblikovanje poteka po naslednjem modelu. Stranka z največjim številom mandatov v 329-sedežnem parlamentu predlaga kandidata za predsednika države, ki ga mora potrditi dvotretjinska večina, torej vsaj 220 poslancev. V parlamentu nato poteka usklajevanje med predstavniki sunitskih strank za imenovanje predsednika parlamenta, ki je potrjen z navadno večino. Kandidata za predsednika vlade iz vrst šiitskih strank predsedniku države predlaga koalicija, ki zbere navadno večino 165 poslancev.
Druge predčasne parlamentarne volitve po ameriški invaziji je sicer sprožila politična kriza v državi, ki je sledila večmesečnim protestom zaradi korupcije in pomanjkanja dobrin novembra 2019. V protestih je bilo ubitih 260 in ranjenih na tisoče protestnikov, zaradi česar je odstopil takratni premier Adil Abdul Mahdi. Predsednik Barham Salih je nato parlamentu v imenovanje predlagal Adnana al-Zurfija in Mohammeda Tawfiqa Allawija iz manjšinskih šiitskih strank, od katerih nobeden ni dobil parlamentarne zaupnice. Neodvisni kandidat Mustafa al-Kadhimi, nekdanji vodja iraške varnostne službe, je nato le dobil podporo parlamenta in nastopil svoj kratki mandat do predčasnih volitev junija 2021, ki so jih sprožili ponovljeni protesti. Kljub temu da je Irak druga največja izvoznica nafte, namreč kar četrtina prebivalstva živi pod pragom revščine. Komentira neodvisni iraški novinar Dana Taib Menmy.
Čez parlamentarni prag se je zavihtelo mnogo več neodvisnih kandidatov kot leta 2018. To je omogočila volilna reforma, ki je proporcionalni sistem spremenila v večinskega in zaradi katere so lahko na volitvah prvič kandidirali neodvisni kandidati brez strank.
Razmerje sil v iraškem parlamentu se je zato spremenilo. Tako kot leta 2018, ko je njegova stranka osvojila 54 sedežev, a ji ni uspelo sestaviti vlade, je tudi tokrat ponovno zmagal šiitski klerik Moktada Al-Sadr. Nekdanji vodja upora proti ameriški invaziji in goreč nasprotnik tako ZDA kot Irana je ob zmagi obljubil odmik od Irana ter obračun s korupcijo. Al-Sadr je oblikoval pretežno sunitski blok, imenovan Rešimo domovino, ki sta se mu pridružila še vodja koalicijskega sunitskega suverenističnega zavezništva, imenovanega tudi Takadum, ter Kurdska demokratska stranka, krajše KDP, Mahmuda Barzanija, ki vodi regionalno kurdsko oblast na severovzhodu države. Al-Sadr je vsaj toliko kot šiitski klerik tudi iraški nacionalist. Poskušal je oblikovati vlado narodne enotnosti, ki bi iz vlade izključila tiste, ki jih podpira Iran.
Na drugi strani se je oblikoval pretežno šiitski blok, sestavljen iz šiitske stranke Pravna država nekdanjega premierja Nouri Al Malikija, Iranu naklonjene Zveze Fateh ter manjših šiitskih strank in neodvisnih poslancev. Bloku se je pridružila tudi kurdska stranka Patriotska zveza Kurdistana, ki jo je ustanovil in vodil trenutni predsednik Barham Salih. V prejšnjih sestavah parlamenta so večmesečnim razpravam sledile zaporedne volitve predsednika države, predsednika parlamenta in predsednika vlade. Tokrat je bil, januarja letos, izvoljen zgolj predsednik parlamenta Mohammad Al-Halbousi, nato pa se je politični proces zaustavil. Iraški poslanci namreč niso mogli doseči konsenza za oblikovanje dvotretjinske večine, ki je potrebna za imenovanje predsednika države.
Zapletlo se je namreč zaradi trenj med Barzanijevo KDP in Salihovo PUK.
Vzrok za to tiči v kvotnem sistemu, o katerem so se med seboj dogovorili iraški Kurdi. Komentira poznavalec iraške politike in sodelavec APR Matej Kavčič.
Al-Sadr je nato na svojo stran z obljubo moratorija na funkcije sadristov v morebitni novi vladi poskušal pridobiti neodvisne poslance, ki jih je v trenutnem sklicu okoli štirideset, vendar neuspešno. Da bi si kupil potrebni čas, je posegel po nenavadni potezi, odhodu poslancev iz parlamenta. Vendar je pri tem treba opozoriti na njegovo dvojno igro. Poslanci lahko namreč svoje odstopne izjave do nastopa novih, sicer drugouvrščenih kandidatov v posameznih okrajih umaknejo in razmerje v parlamentu se lahko ponovno premeša, ker večina drugouvrščenih prihaja iz opozicijskega bloka Koordinacijski okvir, veliko bolj naklonjenega Iranu, opozarja Taib Mnemy.
Pri tem ne smemo zanemariti tudi drugih geopolitičnih igralcev v regiji. Čeprav je pozornost Rusije trenutno v Ukrajini, Turčije pa v severozahodni turški iraški pokrajini Šengal, njune vloge zaradi gospodarskega vpliva – sta dve največji predelovalki iraške nafte – nikakor ne smemo zanemariti. Iran namreč kot druga največja izvoznica nafte na svetu dnevno načrpa kar 3 milijone sodčkov nafte, kar državi pri trenutnih visokih cenah prinese skoraj deset milijard evrov, OFFsajd zaključuje Taib Mnemy.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj