Nazaj v planinski raj

V manj kot idiličnem Šoštanju so se ta konec tedna na redni letni skupščini zbrali delegati Planinske zveze Slovenije. Zveza, ki letos obeležuje 125 let obstoja, je krovna organizacija za 285 planinskih društev. Njene glavne aktivnosti so izobraževanje, ozaveščanje, vzdrževanje planinskih poti in planinskih koč ter zatočišč. 145 delegatov in delegatk je na sončno soboto poleg formalnosti, kot je potrditev letnih finančnih poročil, izvolilo novo vodstvo.

Planinci in planinke so dobili nov upravni odbor, nove podpredsednike in novega predsednika za obdobje od leta 2018 do leta 2022. To je s skorajda soglasno podporo postal Jože Rovan, ki je kot gorski stražar, planinski vodnik, markacist in turnokolesarski vodnik že desetletja vpet v delo zveze. Je tudi nekdanji podpredsednik Planinskega društva Ljubljana-Matica. Zaposlen je kot profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti. V današnjem OFFsajdu smo se z njim pogovarjali o načrtih za prihodnost in trenutnem stanju enega nosilcev nacionalnega ponosa. Rovan najprej oceni trenutno stanje.

Izjava

Rovan omeni tudi precejšen upad članstva od časov bivše skupne države, a obenem opozori na njegovo stabilizacijo v sedanjosti.

Izjava

Prvi med planinci opozori na dve glavni problematiki. Obe sta povezani s pomanjkanjem denarja. Prva je vzdrževanje planinskih poti, ki so jih planinska društva in planinska zveza po Zakonu o planinskih poteh dolžna vzdrževati. Druga sta slaba zasedenost in stanje planinskih domov.

Izjava

Pri problematiki koč ima sicer Planinska zveza bolj malo vpliva. Te namreč spadajo pod pristojnost lokalnih planinskih društev. Planinska zveza sicer nekaj vzvodov ima.

Izjava

Pot do stabilnega urejanja planinskih poti je bolj strma in z manj markacijami. Planinska društva so namreč pri pridobivanju potrebnih sredstev odvisna od razpisnega financiranja.

Izjava

Kljub temu so pri pridobivanju razpisov večinoma uspešni. To sicer pokrije predvsem stroške vzdrževanja visokogorskih poti, ki so najbolj potrebne vzdrževanja.

Izjava

Obisk v gorah se v zadnjih letih povečuje. Več prometa, slabše poti. Boljše urejene poti pa gotovo pomenijo več obiska. Kako v tej situaciji najti ravnovesje med posegi v naravo in pravico vsakega, da najde gorski mir?

Izjava