Ne še ena oddaja o smeteh
Znova se vračamo k problematiki odpadne embalaže. Tematika se zelo pogosto pojavlja kot predmet razprave tako na nacionalni kot na širši ravni Evropske unije. Danes v tej luči razprostiramo dve tematiki. Prva zadeva direktivo Evropske komisije o zmanjšanju uporabe plastike, ki jo je včeraj potrdil Evropski parlament. Druga zadeva obravnavo odpadne embalaže v Sloveniji. Vlada je danes sprejela spremembe uredbe o ravnanju z odpadno embalažo, ki bo v obliki interventnega zakona začasno reševala problem nakopičenih odpadkov.
Začenjamo z včerajšnjim sprejetjem direktive o zmanjšanju uporabe plastike s strani Evropskega parlamenta. Direktiva zadeva prepoved določenih tipov plastičnih izdelkov, ki so vezani na vsakdanjo uporabo. Odločitev je utemeljena predvsem na raziskavah, ki potrjujejo, da je okrog 70 odstotkov celotnih plastičnih odpadkov, ki onesnažujejo svetovne vode, prav plastičnih izdelkov, namenjenih za vsakdanjo rabo. Pri tem lahko dodamo, da se okvirne ocene količine plastičnih odpadkov v oceanih gibajo okrog 150 milijonov ton plavajoče in postopno razpadajoče plastike v oceanih. Z vsakim letom pa naj bi, sodeč po ocenah Svetovnega ekonomskega foruma, v svetovne vode odvrgli dodatnih 13 milijonov ton plastičnih odpadkov.
Gre za prvi tovrstni ukrep v zgodovini, ki si prizadeva v tako veliki meri oziroma na tako velikem področju omejiti uporabo in proizvodnjo plastičnih izdelkov. Več o postopku sprejema direktive nam pove naš sodelavec in trenutni dopisnik iz Strasbourga Gal Krizmanič.
Kot že izpostavi Krizmanič, je, glede na to da predlog občutno posega v področje proizvodnje in uporabe plastičnih izdelkov, zanimivo, da so le-tega podprle vse večje poslanske skupine. V kolikor bo direktiva sprejeta tudi na ravni Sveta Evropske unije, lahko pričakujemo dokaj hitro realizacijo nove zakonodaje. Ta bi sodeč po trenutnih načrtih stopila v veljavo že z letom 2021.
Več o tem, kakšne izdelke bi v primeru realizacije zadevala direktiva, pove predsednica društva Ekologi brez meja Urša Zgojznik, ki opozarja, da direktiva ne posega v področje uporabe lahkih plastičnih vrečk.
Poleg enostavno izpostavljenega “piknik seta” direktiva v prepoved vključuje še cigaretne filtre, ki vsebujejo plastične delce. V širši perspektivi direktiva nakazuje tudi prepoved izdelkov iz oksoplastike in določenih tipov polistirenov.
Pri iskanju rešitve na področju omejitve uporabe plastične embalaže se pojavljajo raznovrstni pristopi. Urša Zgojznik pri tem kot edino učinkovito rešitev vidi prav prepoved uporabe. Ob tem opozori tudi na pogosto napačno razumevanje biološko razgradljive plastike.
Ob ogledu ‘zgodovinskih’ korakov na poti omejevanja uporabe plastike na evropski ravni pa se obračamo tudi proti svežim ukrepom na področju odpadne embalaže v Sloveniji. Na nacionalni ravni se že nekaj let srečujemo z rastočimi težavami glede naraščajočega deleža neobdelane odpadne embalaže. Ob koncu prejšnjega meseca je bilo, sodeč po podatkih Ministrstva za okolje in prostor, pri slovenskih izvajalcih javnih služb za obdelavo odpadkov nakopičenih več kot devet tisoč ton mešane odpadne embalaže in približno tisoč ton odpadnih sveč. Vendarle pa sveža sprememba uredbe ne obeta dolgoročnih rešitev problema. Kot pove sogovorka Urša Zgojznik, nam ta ponuja zgolj začasno rešitev.
Glede na spremembo uredbe namerava vlada nameniti 3,5 milijona evrov sredstev, kot trenutno ocenjujejo stroške prevzema in obdelave odpadkov s strani izvajalcev javne službe. Država namerava tako sofinancirati zbiranje in obdelavo odpadne embalaže v višini največ 120 evrov na tono. Pozneje pa bo, če bo šlo vse po načrtu, imela država pravico izterjati plačane stroške od družb za ravnanje z odpadno embalažo, ki te ne bo prevzela.
To, da družbe za zbiranje in obdelavo odpadne embalaže nočejo prevzemati odpadne embalaže, ni novost. Gre za težavo, ki ji lahko pričamo že daljše obdobje. Jedro problema leži v nelicencirani embalaži. S tem mislimo na embalažo podjetij, ki jim ni potrebno odvajati dodatnega davka na količino proizvedene embalaže. Ena izmed specifik je prav v določitvi meje, kdaj mora določeno podjetje plačevati embalažnino. Ta namreč zadeva zgolj tista podjetja, ki letno proizvedejo ali uvozijo več kot 15 ton embalaže. Podjetja, ki ne presežejo meje 15 ton, se izognejo dodatnim stroškom odvoza in obdelave odpadkov.
To pa v prvi vrsti nakazuje dve težavi. Prva tiči v tem, da se zgolj šest družb za ravnanje z odpadno embalažo - to so Slopak, Recikel, Interseroh, Embakom, Surovina ter Dinos - financira z embalažnino. Poleg tega izpostavljene družbe ob zapolnitvi kvote, ki je določena v pogodbi, nočejo sprejemati dodatne odpadne embalaže.
O izpostavljenem problemu plačevanja embalažnine več pove Urša Zgojznik:
Kot pove Zgojznik, je že v teku poskusno poročanje o količini embalaže, proizvedene ali uvožene s strani podjetij. To lahko razumemo kot prvi korak na poti spremembe meje za plačevanje embalažnine. Zbornica komunalnih gospodarstev ministrstvo oziroma vlado poziva k zmanjšanju meje plačevanja embalažnine s 15 ton na 500 kilogramov. Ob tem pa znova poudarimo, da se s pravkar predpostavljenim problemom uredba ne ukvarja.
Ob boku z izpostavljeno tematiko lahko dodamo še eno slovensko specifiko na področju obdelave odpadkov. V nekaterih evropskih državah lahko zasledimo enotno organizirano obdelavo odpadne embalaže, medtem ko se v slovenskem prostoru na tem področju potegujejo prenekateri ponudniki, ki se obnašajo kot tržni subjekti. Za konec dodaja Urša Zgojznik.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj