Nova ustava, majhne spremembe
Alžirski volivci so na referendumu potrdili spremembe ustave, ki jih je predlagal predsednik Adbelmažid Tebun, in sicer s 66 odstotki podpore. Referendum je zakonsko zavezujoč, kljub temu, da se ga je udeležilo le slabih 24 odstotkov volilnih upravičencev. Predsednik je referendum napovedal letošnjega julija z namenom, da ugodi nekaterim zahtevam po večji demokratizaciji družbe, ki jih je nanj naslovilo gibanje Hirak, in da hkrati to gibanje ošibi. Gibanje Hirak namreč od februarja 2019 protestira, zahtevajoč bolj demokratično Alžirijo. Povod gibanja je bila februarska oznanitev nekdanjega predsednika Abdelaziza Buteflike, da bo kandidiral že za svoj peti predsedniški mandat, četudi zaradi možganske kapi ni bil več zmožen opravljati predsedniške funkcije. Pod pritiskom množičnih protestov in vojske je Buteflika nato marca 2019 odstopil, imenoval začasno vlado in obljubil spremembo ustave. Trenutni predsednik Tebun je bil izvoljen decembra 2019, sicer z nizko volilno udeležbo. Med kampanja je Tebun, sicer predstavnik stare politične garniture hvalil gibanje Hirak, češ da je “blagoslovljeni Hirak preprečil popoln polom naše družbe” in da se “bo osebno zavzel, da bi bile izpolnjene vse njihove zahteve”. Predsednik Tebun je v ta namen ustanovil komisijo, sestavljeno predvsem iz strokovnjakov za ustavno zakonodajo. Ta je pripravljala predlog sprememb ustave, ki naj bi zmanjšale korupcijo, okrepile neodvisnost sodstva in moč parlamenta na račun predsednikove moči ter spremenile način glasovanja. Predsednik Tebun je, vedoč za povod protestov gibanja Hirak, predlagal, da lahko predsednik državo vodi le dva mandata. Poleg predlogov pravnikov je komisija prejela tudi več kot 1200 predlogov javnosti za spremembo ustave. K spreminjanju ustave niso povabili aktivnih članov Hirak gibanja, temveč le tiste, ki so po izvolitvi Tebuna prenehali protestirati. Glasovanje je bilo izvedeno na 1.november, dan začetka vojne iz leta 1954 za neodvisnost izpod francoskega imperija, volilni slogan pa je bil 1954 osvoboditev, 2020 sprememba.
Sedaj referendumske spremembe torej omejujejo opravljanje predsedniške in poslanske funkcije na dva mandata. Nova ustava pa predsedniku dovoljuje, da sam nastavlja slabo polovico vrhovnega sodišča in guvernerja centralne banke, toliko torej o zahtevani ločitvi vej oblasti. Poleg tega nova ustava uvaja obstoj premierja, ki bo po novem sovladal kot del izvršilne oblasti, skupaj s predsednikom. Premierja bo sedaj imenoval predsednik države, z glasovanjem o nezaupnici pa ga lahko odstrani parlamentarna večina. Poleg tega nova ustava določa, da mora predsednik države premiera imenovati iz vrst parlamentarne stranke, ki je prejela večino glasov. Poprej je predsednik premiera, s katerim skupaj vodi svet ministrov, lahko določil iz katerekoli parlamentarne stranke in s tem določil, katera stranka bo oblikovala vlado. Ta sprememba lahko poveča motivacijo strank, da si prizadevajo za doseg parlamentarne večine. Premiera lahko sedaj z glasovanjem o nezaupnici odstrani parlamentarna večina. Nova ustava tudi določa, da je diplomatska imuniteta poslancev vezana le na opravljanje njihove službe, izven tega pa so kazensko odgovorni za prekrške. Nova ustava tudi časovno omejuje razglasitev izrednega stanja na 30 dni, nakar jo morata podaljšati parlament in predsednik. Nova ustava je tudi zavezana izboljšanju postopka volitev. Tako prvič dovoljuje, da za politične funkcije kandidirajo Alžirci z dvojnim državljanstvom. Poleg tega bo v ustavi formaliziran obstoj neodvisnega nacionalnega volilnega organa, ki si prizadeva za izboljšanje varnosti volitev in boj proti korupciji.
Med drugim bo nova ustava dovoljevala vojski, da sodeluje v operacijah izven meja; torej lahko Alžirija napoti svoje vojake v tujino. Takšna napotitev se lahko zgodi samo pod vodstvom Arabske lige, Združenih narodov ali Afriške unije. Novinar in urednik časopisa Atlas Times Amor Šabi opozori, da ta del ustave ni bil pogosto predmet javne razprave, in predstavi argument generalov za spremembo ustave.
Generali sicer ne bi smeli biti del volilne kampanje, saj jih ustava zavezuje k politični nevtralnosti. Šabi predstavi vladni argument za to spremembo na primeru Libije in predstavi učinke libijske državljanske vojne na alžirsko vojsko.
Po tej logiki bi alžirska vlada sedaj lahko začela razmišljati o morebitni napotitvi čet v Libijo, ki pa bi jo morali potrditi dve tretjini parlamenta, nakar bi predsednik razglasil odločitev.
Šabi izpostavi, da rezultat glasovanja izpostavlja tudi heterogenost alžirske družbe, četudi bi konservativne muslimanske stranke rade trdile, da predstavljajo voljo celotnega prebivalstva.
Volilna udeležba na referendumu je bila izredno nizka, zgolj slabih 24 odstotkov, kar je poleg pandemije najverjetneje posledica pozivov gibanja Hirak. Gibanje Hirak, ki nima vzpostavljenega uradnega vodstva, je bilo med kampanjo razdeljeno. Nekateri so podpirali k bojkotu referenduma, predvsem zaradi pristranskega poročanja v medijih, ki so redko poročali o argumentih proti predlogu sprememb, drugi pa k udeležbi.
Hirak je predlagane spremembe označil tudi kot nezadostne, predvsem ker nova ustava ohranja dva načina s katerima lahko predsednik praktično vsakič prepreči potrditev zakona, za katerega je parlament že zbral navadno večino. Šabi pa opozarja, da je obdobje pandemije, v katerem so od marca prepovedana javna zborovanja, gibanje ošibilo.
Znaten del protestniškega gibanja je zainteresiran za to, da bi nastopil na volitvah, četudi so do sedaj pozivali k bojkotu referenduma in zadnjih predsedniških volitev. A za to bi se moral Hirak preoblikovati v bolj koherentno civilnodružbeno organizacijo.
Šabi sicer meni, da se delovanje političnega sistema zaradi pritiska protestov in odzivanja oblasti na te pritiske počasi, a vendarle spreminja. Ko je bil državni aparat še trdno v rokah vladajoče politične elite, so se na primer lokalni uradniki, odgovorni za organizacijo volitev, bali posledic za svoje kariere v primeru, da bi bila volilna udeležba na volitvah nizka, zaradi česar so sami dopolnili rezultate. Tokrat tega pritiska ni bilo.
Nizka volilna udeležba pa bolj kot karkoli drugega kaže na nezaupanje ljudi v proces demokratizacije, ki ga vodi vladajoča elita sama. Čeprav je v civilni administraciji prišlo do znatnih sprememb, hrbtenico režima še vedno tvori vojska. Njena moč, ki se že tradicionalno skriva za civilno oblastjo, ostaja v veliki meri nedotaknjena.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj