Seciranje insolvenčnega zakona in tisto, kar ostane po tem

Sedem reprezentativnih sindikalnih central v Ljubljani vnovič zahteva spremembo insolvenčnega zakona zaradi "velike krivice, ki je vgrajena v ta zakon", kot se je izrazil prvi med sindikalisti, Dušan Semolič, s katerim danes sicer nismo govorili - sindikalno stališče nam je predstavil Goran Lukić. Zakonodaja ne skriva zapostavljanja delavstva na račun interesov bank oziroma kapitala. S popravilom zakona, ki ga imajo v mislih sindikati in katerega bi se lahko prizadevno lotilo ministrstvo za pravosodje, bi se doseglo, da pristanejo terjatve poplačila delavcev na prvem mestu, torej bi nosile prednost pred zavarovanimi terjatvami in stroški upravitelja.  

To pa ni edina pomanjkljivost insolvenčnega pravnega okvira - eden izmed večjih problemov zakonodaje je dolžina in sama struktura stečajnega postopka, s čimer soglaša Branko Meh, predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, ki pa sindikalnim zahtevam nasprotuje - zavzema se za to, da zakonodaja v tem oziru ostane nespremenjena. 

Torej, pereče in nedokončano ostaja vprašanje kdo bo prvi in kdo zadnji, s tem da oba pola pozdravljata skrajšane insolvenčne postopke. Morda je temelj za to sicer pravno zagotovljen, a le-ta ostaja abstrakten. Tako v opevano prednost aktualnega insolvenčnega zakona oziroma tistega, kar je od njega še ostalo, vnese senco dvoma in zdravorazumske presoje, pravnik Lojze Ude. 

OFFsajd je pripravila vajenka Maruša.