Sedemletno poročilo
Politična elita Velike Britanije je bila v zadnjih dveh tednih deležna precej težkih udarcev. Novi so prišli včeraj, ko je bilo predstavljeno poročilo komisije, ki je preiskovala britansko vlogo v iraški vojni. Komisija je dobila neuradno ime Chilcotova preiskava, saj jo je vodil John Chilcot. Uradno njen namen ni bil, da bi pokazala na krivce za vojno, temveč da bi pokazala zgodovinske lekcije za prihodnje vlade. Seveda je zgodovinska lekcija lahko tudi, da si nekateri zaslužijo nositi krivdo za vojno. Prvi v vrsti za kritiko je bil seveda tedanji premier Tony Blair. Toda poročilo ni nič kaj prijazno tudi do velikega dela britanskih obveščevalnih služb in še posebno do britanske vojske, ki je bila vojni naklonjena in nanjo ni bila pripravljena. Chilcot je poročilo strnil takole:
Večina ugotovitev komisije ni razkrila novih spoznanj, a poročilo vendarle vsebuje nekaj do sedaj neobjavljenih dokumentov. Najpomembnejši med njimi razkriva korespondenco med Tonyjem Blairom in Georgem Bushem. Po napadu 11. septembra je Blair presodil, da mora Velika Britanija trdno stati ob strani Združenim državam, s katerimi imajo tako imenovano “posebno razmerje”. Dogajanje neposredno po napadih leta 2001 je povzel Chilcot:
Korespondenca iz julija 2002 je najpomembnejši novo razkriti dokument poročila. V njem je Blair Bushu obljubil podporo, citiramo, “ne glede na vse”. Blair tudi pove, da bi Sadama Huseina lahko omejili z diplomatskimi sredstvi, da pa je vojaška pot bolj zanesljiva. To je do sedaj najboljši dokaz za domnevo, da se je Blair za invazijo v Irak odločil skoraj leto pred začetkom vojne. Na srečanju na Bushevem ranču v Texasu aprila 2002, torej skoraj leto pred napadom, je prišlo do dogovora, da bo Velika Britanija podprla ameriško invazijo, ameriška stran pa bo poskrbela, da od Organizacije združenih narodov dobi zakonsko podlago za vojno. Ta je bila pomembna predvsem za Blaira, da bi pridobil podporo doma. Busheva administracija je namreč lahko računala na široko podporo javnosti in obeh strank.
S tem se je začela približno pol leta trajajoča diplomatska invazija proti Sadamu Huseinu in njegovemu domnevnemu programu kemijskega orožja. Novembra leta 2002 je bila sprejeta resolucija 1441, na podlagi katere so v Irak prišli mednarodni inšpektorji, ki jih je vodil Hans Blix. A iz poročila Chilcotove komisije je razvidno, da se je Blair že pred tem zavezal ameriški časovnici. Ameriška vojska je namreč invazijo hotela izvesti še pred začetkom poletne vročine. Vlada je zato iskala hitrejši način, kako pridobiti legalno podlago za vojno, kar je drugo področje, glede katerega je komisija še posebno kritična.
To se je dogajalo v treh mesecih pred vojno v začetku leta 2003. Takratni britanski pravosodni minister Peter Goldsmith je najprej podal mnenje, da obstoječa resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov ne nudi zadostne pravne podlage za napad. Zaradi tega je Blair prosil ZDA, naj mu pomagajo v Varnostnem svetu dobiti podporo drugi resoluciji. Kmalu se je pokazalo, da za tako resolucijo ni podpore, še posebno ne s strani Francije, ki je zaradi tega v izjavah britanske vlade postala krivec za blokado Združenih narodov. Nadaljuje Chilcot:
Potem ko je postalo jasno, da druge resolucije Varnostnega sveta ne bo, je britanski pravosodni minister Goldsmith podal novo pravno mnenje glede zakonske podlage za vojno. V njem je spremenil stališče in zapisal, da je kršitev resolucije 1441 že zadovoljivo opravičilo za vojno. Razlaga Chilcot:
Mnenje Goldsmitha pa je imelo pravno veljavo zgolj v Veliki Britaniji, ne pa tudi v kontekstu mednarodnega prava. Pojasnjuje Vasilka Sancin s Pravne fakultete v Ljubljani:
Komisija je bila kritična tudi do načina, kako so ne samo premier, ampak tudi varnostne službe interpretirale obveščevalne podatke. MI6 je na primer v poročila vključila izjave iraškega agenta, za katerega so že nekaj mesecev pred vojno vedeli, da ni zanesljiv. Še posebej sporno pa je bilo nastopanje Blaira v parlamentu in v javnosti. Septembra leta 2002 je razkril obširnejše poročilo varnostnih služb. V predgovoru k temu je sam zapisal, da ne more biti razumnega dvoma o tem, da ima Irak kemijsko orožje. O okoliščinah tega spornega dosjeja Chilcot:
Blair je bil tudi opozorjen, da bi napad, vsaj na kratki rok, povečal varnostno grožnjo v Veliki Britaniji, kar je zamolčal javnosti. Komisija pa je sklenila, da je Blair javnost zavajal tudi po začetku vojne, ko se je izkazalo, da kemijskega orožja ni. Ponovno Chilcot:
Zadnje večje področje kritike iraške komisije pa je nepripravljenost vojske za tako obsežen vojaški spopad. Načrti britanske vojske so vse do same vojne predvidevali, da bo v povojnih mirovnih operacijah sodelovala Organizacija združenih narodov in da bodo ZDA namestile veliko več sil, kot so dejansko jih. Razlaga Chilcot:
Zaključek komisije je, da so se v Veliki Britaniji preveč zanašali na ZDA, kljub temu, da so ameriške kolege Britanci sami opozarjali na pomanjkljivost njihovih načrtov.
Morda najbolj problematična zapuščina začetka iraške vojne je, da vojne kljub velikemu nasprotovanju volivcev in držav ni bilo mogoče ustaviti. Na koncu je prevladala odločitev zelo ozkega kroga ljudi z vrhov dveh zelo močnih držav. Mednarodno pravo, ki ga so ga v veliki meri vzpostavile te države, je bilo prilagojeno njihovim nacionalnim interesom. Zaključuje Vasilka Sancin:
Še nekaj povezav:
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj