Sizifovska obnova mariborskega Rotovža

Tudi letos s pričetkom avgusta OFFsajdi postanejo bolj posvečeni lokalnim tematikam širom Slovenije. Začenjamo v drugem največjem mestu na slovenskih tleh, v Mariboru. V zadnjih letih smo v mestu priča številnim infrastrukturnim projektom. Tako je lansko leto zaznamovala zapora dela Koroške ceste in preuredba Glavnega trga, leto poprej pa je bil dokončan avtomobilski podvoz na Ljubljanski ulici. Sedaj se zdi, da se je mestna oblast pod vodstvom župana Aleksandra Saše Arsenoviča odločila dokončati tudi projekt, ki ima že dolgo brado. Govora bo o prenovi Rotovškega trga in o reševanju prostorske problematike tam nastanjene osrednje enote Mariborske knjižnice.

Najprej nekoliko orientacije za vse tiste, ki nekoliko slabše poznate Maribor. Rotovški trg se nahaja za rotovžem, ki Glavni trg ločuje od Rotovškega oziroma ju povezuje s prehodom. V 60. letih prejšnjega stoletja je stavbo v uporabo dobila predhodnica zdajšnje Mariborske knjižnice, a stavba že od samega začetka rabe ni bila zares primerna za knjižnico, poleg tega je leta 1965 mestna oblast del stavbe dodelila tudi Lutkovnemu gledališču, s čimer so, citiramo uradno stran Mariborske knjižnice: “obema ustanovama za dolga desetletja zavrli nemoteno delovanje in razvoj”. Konec citata. Od 60. let dalje se je mestna knjižnica širila v različne predele mesta in odpirala podružnice, prostorska problematika pa je ostajala v centralni enoti večinoma nenaslovljena do današnjih dni.

Da bi bilo smotrno zagotoviti nove prostore ali obnoviti obstoječe, je bilo vedno osrednjo sporočilo vodilnih v Mariborski knjižnici, a je vselej nečesa zmanjkalo. Včasih dobre volje ustanoviteljice, torej občine, še pogosteje pa finančnih sredstev. Po besedah direktorice Dragice Turjak so se zaposleni na zaplete prilagajali, pove pa tudi, da se zdi, da bo s tem novim poglavjem zgodba o obnovi dokončno zaključena.

Turjak

Prvič se je pri obnovi knjižnice v samostojni državi zataknilo že sredi 90. let, ko se mestna občina Maribor ni prijavila na državni razpis za gradnjo ali obnovo knjižnic. Nato je sledilo zatišje, ki se je končalo leta 2008, ko je občina objavila javni natečaj za obnovo knjižnice. Po dveh letih je bil idejni načrt pripravljen in tudi knjižnica se je pripravila na selitev na nadomestno lokacijo, a se je znova zataknilo. Zaradi nepridobljenega soglasja enega izmed lastnikov parcel okoli trga se je najprej zapletlo pri izdaji gradbenega dovoljenja, nato pa so mestne oblasti pod vprašaj postavile tudi finančno plat projekta. Mestne oblasti so bile tedaj zaposlene s pripravami projektov in programa Evropske prestolnice kulture, krajše EPK, tako da je načrt obnove izvisel, saj je, kot se je izrazil tedanji svetovalec župana za investicije Emanuel Čerček, v vreči le toliko in toliko denarja. Tedanji župan Franc Kangler je sicer nato oklestil vrednost naložbe z 32 in pol milijona evrov na slabih 22 milijonov, a je projekt obtičal kljub opozorilom vodstva knjižnice, da je stanje nevzdržno in da bo treba, če prenove ne bo, knjižnico morda celo zapreti.

Že v času priprav EPK je udarila gospodarska kriza, ki je močno zarezala v občinske finance, tako da se je na občini o obnovi trga in knjižnice ponovno začelo razmišljati šele leta 2016. Do tedaj je bilo za dokumentacijo porabljenih približno milijon in dvesto tisoč evrov. Naslednji mariborski župan Andrej Fištravec je bil naklonjen možnosti, da bi prostore knjižnice prestavili v stanovanjsko-poslovni kompleks Centrum, ki podobno kot projekt obnove knjižnice in trga ostaja nedokončan. Tako naj bi po mnenju občine finančno obsežen projekt končali za bistveno nižjo ceno. Vodstvo Mariborske knjižnice je medtem bolj zagovarjalo obstoječo rešitev in si prizadevalo, da bi se obnova uvrstila v trajnostno urbano strategijo in da bi bila tako upravičena do evropskih sredstev. A uradno se ni zgodilo nič in projekt je ostal v fazi mirovanja.

Po menjavi mestne oblasti in boljši finančni sliki so se znova začele preučevati možnosti za obnovo knjižnice na njeni trenutni lokaciji ter za obnovo trga. Toda ker je medtem preteklo gradbeno dovoljenje za prvo fazo gradnje, je bilo treba projekt revidirati. V letošnjem letu je občini uspelo pridobiti novo gradbeno dovoljenje, na junijski seji pa je tudi vlada obnovo trga in prostorov knjižnice uvrstila v veljavni Načrt razvojnih programov 2021–2024. S tem je omogočila tudi delno financiranje projekta, kakor bi to storila pri preteklih projektnih pobudah.

Novo zastavljeni projekt, imenovan Center Rotovž, ki temelji na predhodnem projektu, predvideva preureditev trga ter rušenje nekaterih obstoječih stavb, da bi tako nastal prostor za nove. Predvidena vrednost projekta znaša 16 milijonov evrov. Tu bi nastali prostori, ki bi bili novo domovanje enote knjižnice. Poleg knjižnice bi novi prostori vsebovali še manjšo kinodvorano in mesto galerijo, saj ima tudi Umetnostna galerija Maribor prostorsko stisko. Zasnovo projekta in njegove posledice za knjižnico podrobneje predstavi Turjak.

Turjak

Po besedah direktorice je za obnovo knjižnice res skrajni čas. Prvi razlog je pomanjkanje prostora za vse nabrano gradivo. V povprečju so imele slovenske knjižnice leta 2010 razmerje 40 kvadratnih metrov na tisoč prebivalcev, knjižnica Rotovž jih je že tedaj imela zgolj 15. Drugi razlog pa je dotrajanost prostorov. Nekaj časa je na oknu knjižnice visel celo napis, da je knjižnica zaradi poplav v skladišču nedostopna, a ni bilo jasno, ali namiguje na dotrajanost stavbe ali pa na ogromno količino knjižničnega gradiva, ki ga ni mogoče ustrezno arhivirati.

Turjak

Glede na arhivsko dokumentacijo na spletni strani mestne občine Maribor se je razpis za izvajanje strokovno-tehničnega nadzora pri gradnji iztekel pretekli petek. Po pridobljenih informacijah naj bi se z deli pričelo že v tem letu, končanje del in vselitev v nove prostore pa naj bi bila leta 2023. Do takrat, poudarja direktorica Turjak, je pred knjižnico precejšen logistični izziv.

Turjak

Ob skorajšnjem pričetku preseljevanja knjižnice in obnovitvenih del tudi mi upamo, da to nakazuje na konec sage o obnovah osrednje enote knjižnice v našem drugem največjem mestu. Spodobilo bi se, da prebivalci in obiskovalci mesta ne bi preživljali časa zgolj na stadionu, kamor je prav tako vložen občinski denar, ali v kateri izmed kavarn in restavracij občinskih svetnikov ali župana, temveč da bi čas namenili tudi branju. Za to pa morajo imeti tudi prostor za izposojo in branje, kot si ga knjige, bralci in tudi zaposleni zaslužijo.