Smotrnost sankcij proti Rusiji
Vojna v Ukrajini traja že skoraj pet mesecev in v tem času je ruskim silam po začetnem poku in šoku uspelo zavzeti le petino ukrajinskega ozemlja. Največ bojev poteka na vzhodu države, Rusiji pa predvsem zaradi naprednejšega orožja, ki ga Ukrajini dobavljajo zahodne države, na fronti ne uspevajo več hitri preboji. Na začetku invazije so ti namreč temeljili na zračni premoči Rusije, ki je z uporabo protiletalskih sistemov ukrajinske strani postala dodobra omejena.
Poleg vojaške in druge pomoči Ukrajini je Zahod v vojni aktiven s sankcijami proti Rusiji. Prav danes v Bruslju zunanji ministri Unije razpravljajo o dodatnih sankcijah. Mednje bi po predlogu Evropske komisije vključili tudi prepoved uvoza zlata iz Rusije. Predlog sledi dogovoru držav na zasedanju skupine G7, ki je potekalo konec junija. Slovensko stališče je za Radio Študent povzel državni sekretar zunanjega ministrstva Marko Štucin.
Zahodne države sankcije proti Rusiji uvajajo že od ruskega prepoznanja Doneške in Luganske ljudske republike tri dni pred začetkom invazije v Ukrajini. V današnjem OFFsajdu skušamo oceniti učinek sankcij, ki smo jih začeli uvajati pred petimi meseci. Sankcije proti Rusiji lahko razdelimo v štiri skupine glede na del ruskega gospodarstva, na katerega merijo. Tako Zahod v grobem uporablja finančne, tehnološke in energetske sankcije ter sankcije proti posameznim vplivnim Rusom. Slednje so bile večinoma uvedene v prvem mesecu ruskega napada in so prizadele Putinove bližnje sodelavce in lastnike velikih ruskih energetskih korporacij.
Finančne sankcije so prav tako sprejeli že zgodaj. Rusija je bila takoj po začetku invazije na Ukrajino izključena iz mednarodnega sistema medbančne komunikacije Swift, kar je ruskim podjetjem otežilo transakcije. Med novejšimi in pomembnejšimi pa so energetske in tehnološke sankcije. Evropska unija, Združeno kraljestvo in Združene države Amerike so v mesecih po invaziji drastično zmanjšali uvoz ruske nafte in zemeljskega plina. EU prav tako napoveduje prenehanje uvoza premoga iz Rusije do začetka avgusta.
Zadnji pomemben steber zahodnih sankcij je tehnološki. Ta cilja na ohromitev ruskega uvoza in proizvodnje polprevodnikov in drugih komponent, ki neposredno vplivajo na ruske vojaške zmožnosti. Več Matthias Goldmann z Goethejeve univerze v Frankfurtu.
Sodobni način bojevanja pomeni, da morajo imeti udeleženci v vojni izpopolnjen brezpilotni sistem napadanja strateško pomembnih ciljev. Za takšno tehnologijo pa je potrebna dobra opremljenost z najnovejšimi komponentami. Rusija je na tem področju šibka, saj v Ukrajini uporablja zastarelo opremo. Sankcije na uvoz tehnologije v Rusijo bi torej morale ohromiti rusko vojsko in gospodarstvo, če bi to večinoma slonelo na uporabi visokotehnoloških izdelkov. Sogovornik razloži, da v Rusiji ni tako.
Osnovni namen trenutnih energetskih sankcij je ohromitev ruskega gospodarstva, ki je v veliki meri odvisno od izvoza energetskih surovin. Na prvi pogled bi se moralo rusko gospodarstvo ob uvedbah sankcij, kot je popolna prepoved izvoza plina v ZDA, že davno sesuti. A tu je Rusiji na pomoč priskočila predvsem Kitajska. Njen pomen pojasni Goldmann.
Po sogovornikovem mnenju energetske sankcije nimajo smisla, če niso absolutne. Dokler evropske države kupujejo ruske energente, je škoda za rusko gospodarstvo minimalna.
Ker sankcije na uvoz energentov iz Rusije niso absolutne, je tudi ukrep zamrznitve ruskih rezerv tujih valut v zahodnih državah bolj kot ne neučinkovit. Kot pravi Leonid Ragozin, novinar pri ruskem novičarskem portalu Meduza, ki deluje iz Latvije, je Rusija zamrznjena sredstva namreč v veliki meri uspela nadomestiti.
Vpliv sankcij in umik znanih zahodnih ponudnikov iz Rusije pa sta že pustila pečat na življenjih povprečnih Rusov. Leonid Ragozin razloži, da so posledice sankcij pravzaprav vidne zgolj v urbanih središčih.
Večina Rusov situacije zaenkrat še ne ocenjuje kot kritične tudi zaradi ruske manjše odvisnosti od zahodnih dobrin. Več Matthias Goldmann.
Pomemben in pogosto pozabljen dejavnik uspešnosti zahodnih sankcij so države, ki ne pripadajo ne »zahodnemu« ne »vzhodnemu« bloku, kot sta Kitajska in Indija. Odvisnost teh držav tako od Zahoda kot od Rusije jim daje določeno mero nevtralnosti. Na primeru Kitajske situacijo teh držav razloži Goldmann.
Po sogovornikovem mnenju lahko Kitajska svoj položaj v očeh Zahoda poslabša zgolj s prodajo orožja Rusiji, česar pa trenutno ni na vidiku. Še en izhod v sili so za Rusijo druge trgovinsko zavezne azijske države, kot je Iran. Na kratko razloži Leonid Ragozin.
Madžarski premier Viktor Orbán je glede najnovejših evropskih sankcij izjavil, da so strel v lastna pljuča in da sankcije Evropski uniji bolj škodijo kot koristijo. Njegovo izjavo kontekstualizira Goldmann, ki poudarja, da trenutne cene energentov niso zgolj posledica vojne v Ukrajini.
Oba sogovornika sta si enotna, da trenutne gospodarske sankcije Rusije ne hromijo, temveč jo silijo k preusmeritvi na lastni notranji trg in druge tuje trge. Kako naj torej dosežejo svoj namen in Rusijo prisilijo k umiku iz Ukrajine? Matthias Goldmann je mnenja, da sankcije ne bodo dosegle želenega učinka, dokler bo Zahod nadaljeval s kupovanjem ruskih energentov. Dokler pa se zlasti Evropa energetsko ne osamosvoji, je zlasti pomembno, da ovira ruske vojaške operacije.
Namen zahodnih sankcij bi lahko označili za plemenit - z omejevanjem ruskega gospodarstva preprečiti trpljenje ukrajinskega naroda. Vendar se je Zahod svojega plemenitega cilja lotil napačno. Evropska realnost odvisnosti od ruskih energentov onemogoča izpolnitev tega cilja. Posledice namesto predvsem ruske vojske čuti rusko prebivalstvo.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj