Spravo za pristanišče

Etiopski predsednik vlade Abij Ahmed je naznanil, da je etiopska vlada pripravljena v celoti sprejeti z mirovnim sporazumom iz leta 2000 sprejeta določila komisije za določitev meje med državama iz leta 2002, ki sosednji Eritreji dodeljujejo obmejno območje. Sprejetje in implementacija mirovnega sporazuma  bi tudi uradno pomenila konec vojne med Eritrejo in Etiopijo. Eritreja je neodvisnost od Etiopije pridobila leta 1993, po tri desetletja trajajoči vojni, pet let zatem pa se je med državama začel nov konflikt. Državi sta leta 2000 v Alžiru podpisali mirovni dogovor, ki je končal vojno. Leta 2002 je omenjena komisija sprejela odločitev o določitvi meja med državama, slednja pa je v veliki meri obmejne teritorije pripisala Eritreji. Etiopija od takrat nadzoruje ta območja, s severno sosedo pa je v slabih odnosih.

Ozadje eritrejsko-etiopske vojne oriše Harry Verhoeven z Univerze Georgetown v Katarju:

Izjava

Eritrejini južni sosedi gospodarsko kaže precej bolje, saj Etiopija beleži najvišjo gospodarsko rast v podsaharski Afriki. Ahmed Soliman z inštituta Chatham House razloži, da se istočasno v Etiopiji zaradi velikih investicij v infrastrukturo pojavljajo tudi finančne težave. Država je pred kratkim naznanila tudi možnost delne privatizacije nekaterih državnih podjetij:

Izjava

Etiopija je pred kratkim dobila novega predsednika vlade, 41-letnega Abija Ahmeda. Slednji je pred štirimi meseci nadomestil premierja Hailemariama Desalegna, ki je s položaja odstopil zaradi protestov v regiji Oromo. Z novim obrazom na čelu stare in nepremagljive koalicije, Etiopske ljudske revolucionarne demokratične fronte, pa je Etiopija pričela tudi z novo strategijo vzdrževanja medsosedskih odnosov. Novi premier Abij Ahmed je v luči te nove strategije izrazil pripravljenost Etiopije na spoštovanje določil o etiopsko-eritrejski meji iz leta 2002, razloži Verhoeven:

Izjava

Za Etiopijo najbolj problematični del sporazuma je mesto Badme, poleg njega pa ob eritrejsko-etiopski meji leži še precej mest, ki uradno pripadajo Eritreji, nadzoruje pa jih Etiopija.

Izjava

Še večjo gospodarsko rast Etiopije pa onemogoča dejstvo, da država nima dostopa do morja. Zaradi tega so primorani sosednjima Džibutiju in Somalilandu za uporabo njunih pristanišč plačevati takse. V luči celinske lege Etiopije je mogoče po mnenju Verhoevena razumeti tudi odločitev premierja Ahmeda, da kljub zgodovinski pomembnosti obmejnih območij pristane na mejna določila iz leta 2002. Severna soseda Eritreja ima namreč dostop do morja, boljši meddržavni odnosi pa bi potencialno Etiopiji lahko prinesli uporabo eritrejskih pristanišč:

Izjava

Novopostavljeni premier Ahmed prihaja iz vrst Demokratične organizacije ljudstva Oromo, ene od štirih etničnih strank, ki sestavljajo vladajočo Etiopsko ljudsko revolucionarno demokratično fronto. Protivladni protesti leta 2016 v Oromiji so bili posebej usmerjeni proti stranki, ki predstavlja interese Oromov v vladi, torej stranki, ki ji predseduje aktualni premier. Takrat so stranki in etiopski vladi očitali načrt poseka lokalnega oromijskega gozda z namenom prodaje zemlje tujim investitorjem. Pod protesti je podlegel nekdanji premier Hailemariam Desalegn in odstopil, stranka Oromov pa se je od takrat poskusila restrukturirati. Več Soliman:

Izjava

Restrukturirana Stranka Oromov in z njo etiopska vlada se poskušata po mnenju Solimana odzivati na specifične potrebe hitro rastočega prebivalstva.

Izjava

Soliman je glede nove vlade optimističen. Kot prvi indikator večje enotnosti in stabilnosti vidi že dejstvo, da je novi premier odpravil izredne razmere v državi. Verhoeven pa je glede optimističnih napovedi o demokratizaciji države bolj previden:

Izjava