Über delavci
Ameriško podjetje Uber je v sodnem boju s svojimi vozniki doživelo ponoven poraz, tokrat na okrožnem sodišču v Amsterdamu. Sodišče se je v razsodbi postavilo na stran Uberjevih voznikov, ki so trdili, da so samostojni, svobodni podjetniki samo na papirju, v resnici pa se Uber do njih vede kot klasični delodajalec do svojih zaposlenih. Glede na realno stanje so vozniki ob podpori sindikata zahtevali, da jih Uber tudi uradno prepozna kot zaposlene delavce, ki jim pripadajo določene ugodnosti in več pravic, kot je zagotovljena minimalna plača. Sodišče v Amsterdamu je temu pritrdilo, Uber pa je po včerajšnji objavi sodbe že napovedal pritožbo.
Več kot štiri tisoč voznikov je na sodišču zastopala Zveza nizozemskih sindikatov, krajše FNV, ki se je uspešno zavzela za to, da bi morali biti Uberjevi vozniki obravnavani kot taksisti, ki imajo urejeno kolektivno pogodbo. Razloge, zakaj so vozniki sprožili sodni spor, povzame Amrit Sewgobind iz Zveze nizozemskih sindikatov.
Belgijski pravnik in profesor na Univerzi v Leuvenu Geert Van Calster izpostavi, da bo primer zagotovo obravnavan na višjih nizozemskih sodiščih, kamor se bo Uber pritožil, in na kratko opiše glavne ugotovitve sodišča v Amsterdamu.
Calsterju se zdi pomemben predvsem način, kako je sodišče opredelilo avtoriteto Uberjevega algoritma, ki določa, kateri voznik dobi stranko in po kateri cenovni stopnji. Sodišče je presojalo vlogo delodajalca in moč delavca.
Takšna opredelitev nizozemskega sodišča bi lahko močno vplivala na odločitve predvsem vrhovnih sodišč v drugih državah Evropske unije, kljub temu da za takšno sklicevanje na sodno prakso tujih držav ni pravne podlage.
Sodišče v Amsterdamu je med drugim razsodilo, da Uberjevi vozniki spadajo v kategorijo taksistov, ki so na Nizozemskem večinoma redno zaposleni, in da morajo biti temu primerno tudi obravnavani. Položaj taksistov na Nizozemskem opiše Sewgobind.
Status voznikov, ki delajo pod okriljem podjetij, kakršno je Uber, je vprašljiv tudi drugod. Na tem področju so odmevni predvsem sodni primeri iz Združenega kraljestva in Združenih držav Amerike. V Združenem kraljestvu je zakonsko opredeljena tretja kategorija delavcev, ki so uvrščeni med redno zaposlene in samostojne podjetnike; o njih se govori kot o Limb-B-delavcih. V to kategorijo po razsodbi britanskega vrhovnega sodišča spadajo Uberjevi vozniki.
Podobno kot vozniki na Nizozemskem sta nekdanja Uberjeva voznika James Farrar in Yaseen Aslam leta 2016 na delavskem sodišču v Londonu začela sodni spor proti Uberju. Trdila sta, da sta bila pri podjetju zaposlena, zaradi česar bi jima morale pripadati vse ugodnosti, ki običajno pritičejo redno zaposlenim delavcem. Uber se je branil, da voznikov ne zaposluje, da so vozniki samostojni podjetniki, ki s pomočjo njihove platforme sprejemajo stranke, in da zato niso upravičeni do urejene minimalne plače, odmora med delom ali plačanega dopusta. Delavsko sodišče je razsodilo v prid voznikoma, vendar je zadeva ostala na sodiščih do februarja letos, ko je vrhovno sodišče, kamor se je nazadnje pritožil Uber, dokončno odločilo, da so vozniki Uberja delavci in ne samostojno zaposleni. O ugotovitvah britanskega vrhovnega sodišča govori Srujana Katta, raziskovalka na Internetnem inštitutu Univerze v Oxfordu.
Čeprav je odločitev sodišča veljala za zmago za voznike v Združenem kraljestvu, vse zahteve sodišča niso bile uresničene. Nanje opozori Katta.
Uber je finančno izredno močan, zato je zahteven nasprotnik tako na sodiščih kot na političnem parketu. Spodbudno je sicer dejstvo, da v posameznih sodbah vedno znova izgubi, kar pa za zdaj še ni privedlo do tega, da bi spremenil svoj način dela in organizacije. OFFsajd zaključi predstavnik Zveze nizozemskih sindikatov Sewgobind, ki vidi edino rešitev v organiziranem meddržavnem delovanju.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj