Vaba begunske "drugačnosti"

Danes obeležujemo svetovni dan beguncev, na dan, ki je bil leta 2000 izbran s strani Organizacije združenih narodov. Zadnji teden se zato zvrščajo dogodki vladnih in nevladnih organizacij, ki manifestirajo splošno sprejeto vojno situacijo na Bližnjem vzhodu, v Afriki in drugod po svetu. V atriju Slovenske akademije znanosti in umetnosti, krajše SAZU, so danes o medijih in propagandi o beguncih razpravljali novinar nemškega časopisa Die Zeit Steffen Dobbert, novinarka RTV Mojca Širok, Mojca Pajnik s Fakultete za družbene vede in Mirovnega inštituta, Tadej Troha s Filozofskega inštituta ZRC SAZU in ustanovitelj Zavoda Global iz Zimbabveja Max Zimani. Okroglo mizo je požegnal Zoran Stančič s Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji, ki je izpostavil, da krepljenje nadzora na zunanjih mejah Evropske unije zagotavlja “naše vrednote” solidarnosti in odgovornosti, in poudaril, da igrajo zanesljivi mediji ključno vlogo pri informiranju javnosti o prednostih evropske agende o migracijah.

Govorci so nato podali poglede na težave, s katerimi se mediji soočajo pri poročanju o beguncih, in podali nakaz analize diskurza političnih akterjev, ki se nato vestno reproducira skozi te iste medije. Razprava se je vrtela okoli treh terminov in njihove večpomenskosti, ki pri ljudeh neredko povzroča zmedo. To so pojmi propagande, begunca in migranta.

Slovenski zakon o mednarodni zaščiti status begunca prizna osebi, ki utemeljeno in verodostojno izkaže, da je v matični državi ogrožena zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, veroizpovedi, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Nasprotno pa status migranta, kljub temu, da se v medijskem in političnem govoru nenehno uporablja, ni pravno definiran. Je pa Visoki komisariat Združenih narodov za begunce pred letom dni spisal priporočila, ki jasno vzpostavljajo ločnico med beguncem in migrantom. To je znana delitev, po kateri si begunec zasluži status mednarodne zaščite in je upravičeno zbežal z doma, nasprotno pa je migrant oportun iskalec boljših materialnih pogojev življenja iz ekonomskih vzgibov. Prav to delitev, ki nima nikakršnega pravnega statusa, pa je večina medijev, kot so ugotavljali govorci, nekritično prevzela.

Mojca Pajnik je izpostavila nujo po iskanju politične logike za to opredelitvijo.

Izjava

Tadej Troha je v sledenju liniji diskurza, ki deli in klasificira na begunce in migrante šel še dlje. Opisal je pozicijo Stranke modernega centra, ki ima kot vladna stranka veliko moč pri postavljanju medijsko-politične agende.

Izjava

Tovrstna pozicija je, kot je povedal Max Zimani, ena ključnih točk pri vzpostavljanju beguncev kot drugorazrednih ljudi.

Izjava

Zimani je nadalje trdil, da se o beguncih poroča zgolj dokler so tisti Drugi, “drugačni od nas”, kar je osrednje pri slikanju podobe beguncev.

Izjava

Politični interesi z dolgo tradicijo pa so ob kratkem zgodovinskem spominu medijev še toliko močnejši. Zimani je spregovoril tudi o gospodarski logiki postkolonialnega kapitalizma, kjer novinarji za vzroke begunstva pogosto uporabljajo evfemizme.

Izjava

Kje torej nastopi trenutek propagande pri slikanju te begunske postkolonialne realnosti? Nemški novinar Steffen Dobbert propagando zazna z lahkoto, z ruske strani seveda. Govoril je o ruskem začetku enormnega vlaganja v “tako imenovane medije” leta 2000, kot se je izrazil. Russia Today in Sputnik International po njegovem mnenju služita kot orodje, prek katerega Rusi širijo laži in s propagando na družbenih omrežij zavajajo javnost.

V nasprotju z Dobbertom pa se novinarka RTV Slovenije Mojca Širok pri praksi v državni instituciji, ki naj bi pri nas služila kot vzor drugim medijem, sooča z vrsto posrednih omejitvev. Tudi zato ločnice med propagando in tako imenovanim resnim novinarskim poročanjem ni postavila trdno:

Izjava

Mojca Pajnik je pri tem orisala razloge na širši ravni, ki med drugim vodijo v novinarsko stisko, o kateri je govorila Mojca Širok.

Izjava

*Fotografija je s spletne strani tednika Mladina.