Začetek nove grške kalvarije
Zadnjih osem let se je grško politično življenje vrtelo okoli pogajanj s tako imenovano trojko Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada o paketih finančne pomoči, namenjenih odplačevanju grškega dolga. Grčija je tako v osmih letih po dogovoru s trojko prejela tristo milijard evrov finančne pomoči.
Grške vlade so v zameno morale izvajati s strani teh treh inštitucij vsiljene varčevalne ukrepe in reforme. Reforme so se osredotočale predvsem na privatizacijo državnih podjetij, višanje davkov, nižanje socialnih prejemkov in nižanje stroškov dela. Evropska komisija je sedaj sklenila, da bo tretji paket pomoči, ki se izteče letošnjega avgusta, zadnji.
Konec finančne pomoči pa ne pomeni konca grške odvisnosti od omenjene trojice. Trojka bo še naprej izvajala pogoste preglede grških financ, določili pa so tudi omejitve porabe glede uporabe proračuna. Grška vlada se je zavezala, da bo do leta 2022 porabila 3,5 odstotka letnega bruto domačega proizvoda za odplačilo dolga. Po letu 2022, do predvidoma leta 2060, pa bodo zanj porabili dva odstotka bruto domačega proizvoda. V zameno za te ukrepe bo grška vlada prejela dobičke, ki jih bo Evropska centralna banka ustvarila s prodajo grških obveznic.
Največji delež dolga predstavlja nekdanji dolg francoskim in nemškim zasebnim bankam, ki pa sta ga v zadnjih letih konsolidirali Francija in Nemčija. V današnjem OFFsajdu tako o bodočih zahtevah trojke do Grčije, trenutni ekonomski situaciji in posledicah ukrepov v zadnjih osmih letih.
Ekonomist Platon Tinios z Univerze v Pireju pojasni, kakšne so dolgoročne reforme in zahteve, ki jih bo Grčija morala upoštevati po avgustovskem izteku zadnjega programa pomoči.
Tinios pojasni vsebino reform, ki jih je parlament že sprejel, morajo pa še biti implementirane v kratkem.
Tinios pojasni še, zakaj mora grška vlada implementirati te kratkoročne reforme.
Poleg zavez, ki jih je grška vlada dala trojki, pa je grška nominalno leva vlada, ki jo vodi Siriza, obljubila, da bodo še nadaljnji dve leti izvajali varčevalne ukrepe. John Weeks, profesor ekonomije z Univerze v Londonu, s katerim smo se pogovarjali po telefonu, zaradi te obljube predvideva politične spremembe na naslednjih volitvah.
Po njegovem mnenju bo na naslednjih volitvah Siriza poraženka, oblast pa bo prevzela neka koalicija desnih strank. Posledično pričakuje, da bodo evropske vlade in institucije bolj naklonjene novi vladi, saj je v Evropi vendarle praviloma na oblasti desnica. V vsakem primeru pa meni, da je cilj 3,5 odstotka BDP-ja za odplačevanje dolgov misija nemogoče, saj bi bili učinki na gospodarstvo in družbo preveč škodljivi.
Grška ekonomija naj bi bila po trditvah Evropske komisije dovolj stabilna in na poti okrevanja. Gospodarska rast namreč rahlo narašča že peto četrtletje. V letu 2017 je zrasla za 1,4 odstotka, kar je največ od začetka finančne krize leta 2008. V zadnjih letih se je povečal tudi izvozni delež predvsem sladkih pijač in avtomobilov. Povečal se je tudi turistični obisk, in sicer od leta 2016 do leta 2017 za 17 odstotkov. Po avgustovskem prenehanju finančnega paketa se Grčija tako lahko ponovno prosto vključi na trg obveznic.
Tinios komentira optimizem nad stanjem grške ekonomije. V zadnjem letu je namreč grška gospodarska rast v rahlem vzponu.
Grška vlada mora do leta 2022 vsako leto porabiti 3,5 odstotka BDP za odplačilo dolga ne glede na gospodarske razmere države. Tinios predstavi francosko idejo o odplačilu dolga, ki pa ni bila sprejeta in je upoštevala večjo fleksibilnost pri odplačevanju dolga.
Kljub rahli gospodarski rasti pa je večina ekonomskih faktorjev v slabšem stanju kot pred začetkom finančne krize. Brezposelnost je 20-odstotna oziroma 40-odstotna med mladimi, pred krizo pa je bila 10-odstotna. Za primerjavo, povprečna brezposelnost v Evropski uniji je 8,6-odstotna. Kupna moč je v desetih letih padla za 29 odstotkov. Poleg tega se je v desetletju v tujino izselilo okrog pol milijona Grkov, predvsem mladih izobražencev.
John Weeks povzema, za kaj je bila porabljena večina finančne pomoči v višini 300 milijard evrov in kako bi lahko bila porabljena bolje.
Velika večina denarja je šla za reševanje bank ali za reprogramiranje dolga. Skoraj nič od tega denarja ni bilo porabljenega za javne storitve. Primarni in skoraj izključen namen pomoči je bil reševanje privatnih finančnih naložb bank iz Nemčije, Francije in Švice.
Do leta 2015, preden je bil sklenjen še tretji paket posojil, je bilo zgolj pet odstotkov vseh posojil namenjenih investicijam grške države. Prav tako je tudi 86 milijard evrov tretjega paketa posojil namenjenih zgolj starim poplačilom in dokapitalizacijam grških bank.
Grčija je bila s strani trojke v zadnjih osmih letih prejemanja finančne pomoči primorana sprejeti 450 reformnih ukrepov. Ukrepi so se nanašali predvsem na višanje davkov, odprodajo državnih podjetij, znižanje socialnih prejemkov, pokojninsko reformo in sproščanje regulacij predvsem na področju delavske zakonodaje. Tinios predstavi svoj pogled na učinkovitost reform, ki jih je Grčija morala sprejeti v zameno za tri programe finančne pomoči. Osredotoči se predvsem na reformo upravljanja države in sodne reforme.
Del reform se je nanašal tudi na prodajo državnih podjetij. Grška vlada je tako morala zmanjšati državni delež ali pa v celoti prodati nekatera energetska podjetja ter privatizirati dele železniške in avtocestne infrastrukture. Tinios komentira, kako poteka privatizacija grških državnih podjetij.
Tinios opozarja na problem reševanja grških bank, ki zaradi zadolženosti dolgo niso mogle posojati denarja in tako spodbujati domačega gospodarstva, ter ob tem izpostavi, da je to eden večjih problemov, ki jih je treba čimprej rešiti.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj