Kam je šel moj certifikat?

Večina državljanov, ki so svoje privatizacijske certifikate vložili v pooblaščene investicijske sklade, vrednosti teh obveznic nikoli ni dobila povrnjenih. V tem prispevku bomo najprej obravnavali izbiro modela privatizacije med letoma 1990 in 1992. Nato pa se bomo pobliže posvetili pooblaščenim investicijskih družbam in delovanju tako imenovanega "vaučerskega modela" privatizacije pri nas ter se spraševali, "kam je šel moj certifikat?" Za začetek prisluhnimo, kako je v obdobju privatizacije razmišljal eden od vpletenih - Branko Drobnak, ki je upravljal PID-e pri družbi za upravljanje Triglav:

 

"Pač to je enkraten proces v zgodovini, ali pa v "lifetime" enega posameznika, da se zgodi privatizacija. To se ne dogaja."

 

 

 

1990-1992: IZBIRA MODELA PRIVATIZACIJE

 

Prvi korak v smeri privatizacije se je v bistvu zgodil leta 1988. Opiše ga ekonomist Jože Mencinger, minister za gospodarstvo v prvi slovenski vladi:

 

"Ja, če začnemo s privatizacijo bi lahko rekli, da se privatizacija v Sloveniji ni začela z novo vlado, ampak je do privatizacije prišlo že za časa Jugoslavije. Za časa Jugoslavije je tako imenovana Nikoličeva komisija leta 1988 proglasila načelo, da tisti, ki prinese kapital tudi odloča. Kar implicitno pomeni konec samoupravljanja, ker do takrat naj bi odločalo delo, potem pa naj bi odločal kapital. Jaz niti nisem povsem prepričan ali je ta komisija sploh vedela za kaj gre, ampak objektivno je šlo za to, da se je uvedel kapitalizem."

 

Ko se je oblikovala Demosova vlada, gospodarstvo ni bila prva tema na dnevnem redu. Tudi na gospodarskem področju se je vlada največ ukvarjala z reševanjem hude gospodarske krize, ki se je vlekla že čez celotna osemdeseta leta in se je potem še zaostrila. Slovenska podjetja so pospešeno izgubljala trge ne le v Jugoslaviji, ampak tudi v Sovjetski zvezi in arabskih državah, ki jih je prizadelo padanje cen nafte. Velike težave sta povzročala tudi inflacija in dostop do likvidnosti. Vlada se je odločila za politiko preživetja. Pomembno vprašanje je bilo tudi razmerje do federacije v vprašanjih gospodarske politike. V letu 1991 pa je Slovenija vzpostavljala vedno več samostojnih državnih institucij, ki so določale gospodarsko politiko. S tem je tudi vprašanje privatizacije prihajalo vedno bolj v ospredje. Spori okoli privatizacije so začeli sčasoma vedno bolj onemogočati delovanje skupščine. Razvila sta se dva nasprotujoča si koncepta. Prvi se veže na ime podpredsednika vlade, odgovornega za gospodarstvo, Jožeta Mencingerja, drugi pa na ime ameriškega ekonomista Jeffreya Sachsa. Svoj model razloži Jože Mencinger:

 

"Koncept, ki se veže na moje ime je zagovarjal decentralizirano privatizacijo, postopno privatizacijo in odplačno privatizacijo. Se pravi privatizacija naj bi imela tri lastnosti: naj bi bila decentralizirania, naj bi bila postopna in naj bi bila odplačna. Vsaj moje prepričanje je bilo, da so v tistih čudnih časih ljudje, ki imajo največ interesa, da podjetje deluje, insajderji, se pravi delavci in menedžerji. Se pravi, da bi bila to ena rešitev, ki bi bila začasna. Zakaj bi bilo decentralizirano? Bila je ideja, da podjetja sama odločajo kako se bodo privatizirala, znotraj nekega zakona, ki bi dajal različne možnosti."

 

Mencinger je zaupal obstoječim vodstvom podjetij. Menil je, da so glavni problemi slovenskega gospodarstva makroekonomske narave in problemi z dostopom do tujih trgov. Temu nasproten je bil Sachsov model, ki je glavni problem gospodarstva videl v nerazviti podjetniški kulturi in veliki vlogi neučinkovitih državnih struktur v vodenju gospodarstva. Jeffrey Sachs je bil takrat eden najslavnejših ekonomskih svetovalcev - v osemdesetih letih je deloval v Boliviji, nato je svetoval Solidarnosti na Poljskem, zatem je prišel še v Slovenijo. Sachsov model privatizacije predstavi Mencinger:

 

"No, aprila 1991 je v Ljubljano prišel profesor Jeffrey Sachs. On je pa prinesel popolnoma drugačen načrt. Ta načrt, bi lahko rekli, je pa predlagal centralizirano, neodplačno in hitro privatizacijo. Po prvem [mencingerjevem] načrtu je bilo namreč izračunano, da bi se večina podjetij privatizirala s pomočjo dokapitalizacij in da bi vse to trajalo deset let. Se pravi, nekdo bi začel s privatizacijo, potem bi pa vsako leto 10 odstotkov pridobil, če pa ne bi pridobil bi pa to postalo državna lastnina - na ta način je bilo to predvideno pri decentralizirani privatizaciji. Pri centralizirani privatizaciji pa je bilo računano, da se družbeno premoženje razdeli celotnemu prebivalstvu in sicer s pomočjo vaučerjev. In vse skupaj naj uredi država - se pravi država najprej družbeno lastnino pretvori v državno, potem pa sama privatizira ta podjetja. To je bila pa ta druga ideja."

 

Mnenja glede obeh modelov so bila znotraj Demosa različna. Predsednik vlade Lojze Peterle je zaradi političnih razlogov v veliki meri podpiral Sachsov model. Ta je namreč predvideval zamenjavo tako imenovanih rdečih direktorjev. Spor je vrh doživel z odstopom podpredsednika vlade Mencingerja:

 

"Spor je nastal aprila 1991, ko je prof. Sachs prišel v parlament, medtem, ko sem bil jaz v tujini in sem zaradi tega odstopil. S tem je bil ta moj koncept pokopan. Znotraj DEMOS-a so bila mnenja pravzaprav zelo razdeljena. Večina strank je podpirala Sachs-ov koncept, medtem ko so se nekatere, na primer SDZ, ki je bila takrat močna, nagibale k mojemu konceptu. Ampak maja 1991 je prišlo do prehoda iz enega koncepta privatizacije na drug koncept. Spori so se pa nadaljevali nekje do novembra 1992, ko je bil sprejet zakon o pretvorbi družbene lastnine v privatno. Ta zakon je bil pa na nek način kompromis med dvema konceptoma. Na eni strani je prevzel idejo o decentraliziranosti - to pomeni, da so podjetja dala predlog glede oblike privatizacije - na drugi strani, pa je prevzel idejo o hitri in neodplačni privatizaciji. "

 

 

1990-1992: Oškodovanje družbene lastnine

Medtem ko se je vlada prerekala glede modela privatizacije, pa so se nanjo pripravljali mnogi menedžerji. V tem obdobju je prišlo do množičnega oškodovanja do tedaj družbenih podjetij. Kasneje ustanovljena Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij je v obdobju med letoma 1.1.1990 in 31.12.1992 ugotovila oškodovanja v vrednosti 86 milijard takratnih tolarjev. Danes bi z upoštevanjem povprečne rasti slovenskega gospodarstva to znašalo približno 660 milijonov evrov.

Najpopularnejši način oškodovanja je bil neupravičen odpis terjatev. Podjetje je torej tretji osebi, precejkrat povezani z menedžmentom, odobrilo posojilo. Nato pa je brez utemeljenih razlogov, kot sta izguba sodnega spora ali stečaj dolžnika, terjatev do te tretje osebe odpisalo. Drugi najpopularnejši način oškodovanja podjetij je bilo nepravilno razporejanje revalorizacijskih rezerv. Ko podjetje v svoji bilanci spremeni vrednost nekega dela svojega premoženja, mora na enak način spremeniti tudi skupno vrednost kapitala. Pri nepravilnem razporejanju revalorizacijskih rezerv pa ta sprememba skupne vrednosti kapitala ni bila pravilno razporejena med vse lastnike kapitala in so torej nekateri izbranci dobili več, drugi pa manj (ali obratno: nekateri so izgubili manj, drugi pa več). Poleg teh so bili pri oškodovanju podjetij uporabljeni še drugi triki, kot na primer nepravilna razdelitev dobička med lastnike. Relativno pogosto je bilo tudi mešetarjenje z obrestnimi merami. Podjetje je na primer od povezane osebe najelo posojilo po obrestni meri, ki je bila višja od tiste, ki bi jo lahko dobila v banki, s čimer je povezanemu upniku razlika ostala kot čisti dobiček. Drug način mahinacije z obrestnimi merami pa je bil, da so podjetja povezanim osebam dala posojilo po prenizki obrestni meri, s čimer je povezana oseba dobila poceni kredit. Nenazadnje pa je obstajala tudi praksa ustanavljanja tako imenovanih by-pass podjetij. V teh primerih so menedžment ali z njo povezane osebe ustanovile podjetje, na katerega so prenesli dobičkonosni del dejavnosti oškodovanega družbenega podjetja. Tako so v družbenem podjetju ostali stroški, dobiček pa se je zbiral v novoustanovljenem by-pass podjetju, katerega lastniki so bili menedžment ali povezane osebe.

Skupaj je oškodovanje družbene lastnine preko teh in nekaterih drugih mehanizmov naneslo približno 660 milijonov današnjih evrov. Kasneje je bila ustanovljena Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, ki je ta oškodovanja ugotavljala. Namen ustanovitve te agencije je bil, da se povrne polno vrednost podjetij in da se prepreči podcenjene prodaje v postopku privatizacije. 60 odsotkov vseh oškodovanj je bilo na podlagi revizije agencije prostovoljno odpravljenih, v ostalih primerih pa je agencija izdala odločbo, s katero je podjetju naložila potrebne ukrepe za odpravo oškodovanja.

 

Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij je bil po nič koliko zastojih končno sprejet novembra leta 1992. Veljati je začel s pričetkom novega leta in ni veljal za vsa podjetja. Nekatera so se preoblikovala z zakonom o zadrugah, druga pa so ostala v državni lasti. Zakon je imel nalogo vzpostaviti na eni strani ponudbo in na drugi strani povpraševanje kapitala.

Podjetja so bila razdeljena in plasirana na trg po sedmih različnih metodah. Zakon pa je določal nekatere obveze. 40 odstotkov delnic je moralo biti prenesenih v državne sklade. Po 10 odstotkov je šlo v odškodninski in pokojninski sklad. 20 odstotkov je bilo preneseno na Sklad za razvoj, te delnice pa so bile namenjene za nadaljnjo prodajo pooblaščenim investicijskim skladom - PID-om. Ostali del so podjetja lahko po 50 odstotnem popustu ponudila za notranji odkup ali interno razdelitev svojim zaposlenim. Večja podjetja z veliko kapitala so del delnic ponudila državljanom na avkcijah, lahko pa so prodala delnice strateškim partnerjem. Podjetje se je lahko tudi zaprlo in prodalo svoje premoženje, ali pa je višek delnic preneslo na Sklad za razvoj. O tem, kako je zakon deloval in kakšno vlogo so v njem igrali PID-i, Jože Mencinger:

 

"Povpraševanje je bilo v tem zakonu določeno takole: 10% delnic vsakega podjetja se prenese na KAD (kapitalsko družbo), 10% se prenese na SOD (odškodninsko družbo), 20 % pa na družbo za razvoj. Ta družba za razvoj naj bi pa te delnice prenesla na PID-e. Nastalo je, kot se spomnim, približno 24 družb za upravljanje, ki so imele 81 PID-ov. Ti PID-i naj bi bili nek posrednik med razpršenim lastništvom vseh ljudi na eni strani in na drugi strani podjetji. Ker če se odločiš, da boš vsem dal deleže, lahko v vsakem podjetju narediš 2 milijona lastnikov."

 

 

 

PID-i: OD CERTIFIKATOV DO DELEŽEV PODJETIJ

 

Demosova vlada se je iz različnih, predvsem političnih razlogov odločila za neodplačno privatizacijo. To je pomenilo, da je vsak državljan dobil kupone, imenovane certifikati, ki jih je lahko zamenjal za deleže v podjetjih. Vsak je dobil certifikate v vrednosti od 100 do 400 tisoč takratnih tolarjev, odvisno od starosti posameznika. Pojasnjuje Mencinger:

 

"Če si bil posameznik si imel možnost vložiti certifikate v svoje podjetje. Druga možnost, ki je bila omejena, ker so imeli notranji lastniki prednost, je bila, da si prinesel vaučer recimo v Petrol ali pa v LEK, ali pa v Krko, če je bilo še kaj prostora in tako naprej. Vendar v teh podjetjih prostora ni bilo dovolj. Zato je večina, mislim, da 62% vseh lastnikov certifikatov prenesla svoje vaučerje v PID-e in so preko PID-ov pridobili delnice v podjetjih. Se pravi PID-i so v glavnem postal pretežni lastniki - vsaj če po kapitalu gledamo, ne pa če gledamo po številu podjetij. 

Po številu podjetij se je v prvi fazi vzpostavilo pretežno notranje lastništvo. Ker pri vsakem podjetju so bile neke omejitve. Vsako podjetje je 40% kapitala moralo prenesti na sklade, notranji lastniki pa so lahko dobili največ 60%. Koliko so dobili notranji lastniki pa je bilo različno. Če je bilo certifikatov delavcev odjetja za več kot 20% so lahko s temi certifikati nadalje kupovali delnice v svojem podjetju in so pri tem dobili še 50% popusta. 

Se pravi v največ podjetjih se je najprej vzpostavilo notranje lastništvo. Kasneje pa se je to začelo počasi krčit, ker so ljudje, ki so imeli delnice začeli te prodajat - na primer ob upokojevanju ali pa zaradi finančne stiske. S tem je postopoma prihajalo do koncentracije lastništva, kar je normalno."

 

PID-i so bili namenjeni tistim lastnikom certifikatov, ki se niso odločili za nakup delnic v svojem podjetju, omogočili pa so tudi privatizacijo družb z veliko kapitala in malo zaposlenimi. V PID-e so vložili tudi ljudje v državnih službah, ki niso imeli svojega podjetja, v katerem bi lahko sodelovali pri notranjem odkupu. Vsi ti ljudje bi brez PID-ov morali delnice, za katere bi zamenjali svoje certifikate, poiskati na trgu. Manjši del prebivalstva je to storil in si na avkcijah pridobil delnice podjetij, kot so na primer Lek, Krka in Petrol. Večina pa je certifikate vložila v PID-e, o katerih bo tekla beseda od tu naprej. Ti so bili namenjeni temu, da bi ljudem omogočili, da čimbolj smotrno vložijo svoj kapital in s strokovnim znanjem sestavijo finančni portfelj. Mencinger:

 

"PID-i so se pojavili kot nekakšni vmesni lastniki, ki naj bi podjetja upravljali. V glavnem pa se PID-i niso ukvarjali z upravljanjem, ampak so samo prekupčevali z delnicami, ki so jih dobili. Pojavila pa se je tudi razlika med povpraševanjem in ponudbo za delnice. Ponudba je bila premajhna in pojavilo se je nekaj, kar se je poimenovalo privatizacijska luknja. To je država pozneje zapolnila z delnicami podjetij, ki jih pravzaprav nihče ni maral."

 

Kmalu se je pokazalo, da je država izdala več certifikatov, kot pa je bilo za privatizacijo namenjenega nekdaj družbenega kapitala. Ta pojav je postal znan kot privatizacijska luknja ali privatizacijska vrzel. Razlogov zanjo je več: napačno ocenjeno družbeno premoženje, nekonkurenčen trg med PID-i, ki so delnice kupovali (o tem več v nadaljevanju), in propadanje podjetij v vmesnem obdobju. Leta 1998 je končna revizija vlade privatizacijsko luknjo ocenila na okoli 120 milijard takratnih tolarjev, kar je vrednost približno 20 odstotkov vseh izdanih certifikatov.

20 odstotkov dotedanjega družbenega premoženja je bilo torej namenjenega pooblaščenim investicijskim skladom - PID-om. PID-i pa so bili le skladi, v katerih so bile združene naložbe. S PID-i so upravljale tako imenovane družbe za upravljanje, krajše DZU-ji. Pojasni Drobnak:

 

"PID-i so bili sestavni del [DZU-jev]. PID-i so bili premoženje v posebnih skladih, DZU-ji smo bili pa upravljalci teh PID-ov in smo v bistvu opravljali vse strokovne naloge za sklade. Ker PID je bil samo sklad, ki ni imel nobenega zaposlenega."

 

V Sloveniji se je oblikovalo 25 družb za upravljanje, vsaka pa je lahko - in v večini primerov tudi je - upravljala z več PID-i. Od teh petindvajsetih jih je bilo 10 v posredni ali neposredni lasti fizičnih oseb, preostale pa v lasti pravnih oseb - v pretežni meri bank in zavarovalnic.

Prva naloga PID-ov je bila zbrati certifikate, s katerimi so nato kupovali delnice, certifikate pa so zbirali od državljanov. Med PID-i se je razvila velika konkurenca za pridobivanje certifikatov. Ljudje niso imeli potrebnega znanja in informacij, da bi ocenili, kateri PID bo bolje skrbel za njihovo premoženje. Značilnost slovenske privatizacije iz tistega časa so zato tudi reklamne, ki so se leta 1994 začele pojavljati v slovenskih medijih in s katerimi so PID-i k sebi poskušali privabiti čim več strank, z njimi pa certifikatov. Pojasni zgodovinar Aleksander Lorenčič:

 

"PID-i so, v skladu z zakonom, začeli zbirat certifikate od državljanov leta 1994. Leta 1994 je bilo v časopisih polno teh oglasov za zbiranje certifikatov. Različne družbe so vabile prebivalce, da naj vložijo svoj certifikat v njihovo družbo. Dane so bile obljube v smislu: 'pametno vložite svoj certifikat' in 'za en certifikat boste dobili 1000 nemških mark' in podobno. Sčasoma, že v 90-ih letih, pa se je pokazalo, da se lastniška struktura [PID-ov] precej spreminja v korist menedžmenta in PID-ov. Kot veste je menedžment pridobival znotraj lastniške strukture, na drugi strani pa so delavci izgubljali v tej lastniški strukturi. 

Mislim, da je 1,2 milijona prebivalcev vložilo svoje certifikate v PID-e. Od tistih prej omenjenih 567 milijard [tolarjev] je nekaj manj kot 330 milijard končalo v PID-ih. To je nekje 58 odstotkov, 32 odstotkov je končalo v podjetjih, nekaj pa je ostalo nerazdeljenega. In kar se je tekom tega procesa hitro pokazalo je, da je bilo malo teh družb za upravljanje, ki so dejansko imele željo ali cilj se dolgoročno ukvarjati z upravljanjem premoženja. Večino teh družb je hitro prenehalo delovati ali pa so bile prodane konkurenci. Rezultat je bil takšen, da ljudje niso dobili tistega, kar so pričakovali. Dejstvo je, da so tisti, ki so vložili certifikate v dobra podjetja, iz tega iztržili precej več. Ampak seveda vsi niso mogli vložiti svojih certifikatov v Krko ali kakšno podobno podjetje."

 

Ko so PID-i zbrali certifikate, pa so morali te certifikate zamenjati za deleže podjetij. To se je dogajalo na dražbah Sklada za razvoj. Na začetku so vse družbe za upravljanje, ki so v imenu PID-ov nastopale na dražbah, ciljale na najbolj vredne naložbe, a se je takšna praksa hitro končala. Pojasni Drobnak:

 

"Na začetku smo mi v bistvu želeli vsi imet LEK, pa vsi Krko, pa vsi Petrol, pa vsi Savo, pa vsi Zavarovalnico Triglav in podobno. Ampak potem se je izkazalo, da vsi tega ne moremo kupit in je vsak ostal z nekim portfeljem. In zdej, če se je tebi zgodilo, da si frizeraje kupoval v prvi aukciji, si rekel 'ja dobro no, če imam zdej frizeraj, potem grem pa tudi v drugo kupit frizeraj, ker bom mogoče lahko te frizeraje združil in jih naredil bolj produktivne'. Ali pa drug primer: nekdo je dobil založnike. NKBM-ju se je recimo tako zgodilo, da je imel veliko založnikov. In so najprej kupili enega, pa so potem kupili Večer, pa so kupili Dnevnik in so s tem koncentrirali slovenske založnike in so poskušali iz tega narediti nekaj bolj produktivnega, bolj konkurenčnega ali pa, če hočemo rečt, bolj ekonomičnega. Nekateri so se specializirali za kemijo, drugi za strojništvo, elektroindustrijo in podobno."

 

DZU-ji so si torej relativno hitro razdelili interesna področja. Hkrati je bilo število DZU-jev relativno majhno - do leta 1998 je delovalo 25 DZU-jev. Kombinacija majhnega števila institucij, ki naj bi generirale povpraševanje, in jasno razmejenih interesnih con je tako pripeljala v nekonkurenčen trg - DZU-ji si na dražbah niso višali cen. Alenka Žnidaršič Kranjc v svoji knjigi ocenjuje, da v kolikor ne bi obstajali dogovori med DZU-ji glede nastopov na dražbah, privatizacijske luknje sploh ne bi bilo, saj bi se ta zapolnila z višjimi cenami podjetij. Drobnak takšne razlage ne priznava povsem:

 

"Ja, hm.... Trg na tem področju seveda ni bil perfekten. Logično, da ni bila popolna konkurenca, ker je bil že narejen institucionalno. In zarad tega lahko, da je prihajalo do samoomejevanja kam bo kdo vlagal. Ampak v glavnem pa ni bilo toliko dogovarjanja med PID-i, kolikor so bile različne ocene in vrednotenje [investicij]."

 

 

 

ASIMETRIJA INFORMACIJ, PROVIZIJE IN DAVČNE POČITNICE

 

Prevladujoče javno mnenje je bilo glede vrednosti certifikatov skeptično. Da bi razumeli ta pogosto ciničen odnos ljudi do certifikatov, se moramo spomniti na to, kako so ljudje pred tem, v času samoupravljanja, gledali na družbeno lastino, ki se je sedaj privatizirala. Pogled na družbeno lastnino oriše Mencinger:

 

"Jaz sem bil sicer v prejšnjih časih znan kot precejšen kritik samoupravljanja. Postal sem pa manj kritičen, ko je bilo samoupravljanje formalno ukinjeno. Zakaj? V tistem času, če si šel po Sloveniji in si prišel v neko podjetje v nekem majhnem kraju in si začel govorit, da bomo podjetja privatizirali, so delavci rekli 'pa ti govoriš neumnosti, to je naše'. Jaz sem vedno mislil, da je to samo neka ideja samoupravljanja, ki je ljudje ne čutijo. V resnici so se pa ti ljudje - zaposleni - v majhnih, lokalnih podjetjih objektivno čutili za lastnike."

 

Ta odnos med ljudmi in podjetji se je pri certifikatih pretrgal. Ljudje so v njih videli malovreden papir. Poleg tega so bili številni v denarni stiski, zaradi česar so želeli svoje vrednostne papirje čim prej prodati ali pa so iz drugih razlogov preferirali takojšnjo likvidnost. S tem se je ustvarila velika ponudba delnic PID-ov. Na strani povpraševanja pa so bile tipično le družbe za upravljanje, ki so najbolje vedele, kakšna je realna vrednost PID-ov. Velika ponudba delnic Pidov na eni strani in majhno povpraševanje na drugi sta namreč ustvarila velika neravnovesja na trgu - delnice PID-ov so bile tako vredne precej manj, kot je bila vrednost delnic podjetij v njihovem portfelju. PID-i so bili na trgu leta 1998 na primer vredni le 14% svoje knjigovodske vrednosti. To so izkoriščali DZU-ji, ki so v mnogih primerih po ugodnih cenah kupovati delnice lastnih PID-ov. Branko Drobnak:

 

"Ja, DZU-ji so se začeli zadolževat in kupovat PID-e, ker PID-i so kotirali na borzi in ker ni bilo povpraševanja so bili podcenjeni. DZU-ji pa so poznali vrednost premoženja, ki ga imajo in tu spet pride do različnega pogleda koliko je vrednost premoženja PID-a. Posamezniki, ki so imeli njihove delnice, so mislili, da je malo vreden, ali pa so bolj cenili takojšnjo likvidnost, kot jutrišnjo večjo vrednost. DZU-ji so bili pa pravzaprav edini naravni kupci, ker tujih investitorjev ni bilo. Mi smo pričakovali, da bodo tuji investitorji kupovali delnice DZU-jev, ali pa da bo prebivalstvo začelo [kupovat], ne pa da se bo zgodil to, da so vsi hoteli prodat. Zato so bile v enem najbolj značilnem obdobju - tam ene 3-4 leta po začetku - vrednosti delnic PID-ov podcenjene za 60-70 odstotkov."

 

Družbe za upravljanje so bile izjemno dobičkonosen posel. V letih 1994 in 1995 je bila na primer dobičkonosnost družb za upravljanje v povprečju kar 68 in 71 odstotna. Lastnik DZU-ja je torej svoj vložek dobil povrnjen v vsega nekaj več kot enem letu. V konkretnih številkah so ti dobički v navedenih letih skupaj nanesli blizu 13 milijard takratnih tolarjev. V današnji valuti in z upoštevanjem povprečne gospodarske rasti to nanese nekaj čez 80 milijonov evrov. Ti dobički so se kovali na plečih PID-ov. DZU-ji so namreč PID-om lahko zaračunali stroške ustanovitve sklada, ki pa niso smeli presegati 5 odstotkov vrednosti PID-a in so morali biti izplačani v delnicah PID-a, ne pa v denarju. Poleg tega so DZU-ji za upravljanje PID-ov zaračunavali letno provizijo. Ta je znašala največ 3 odstotke vrednosti PID-a, od tega pa je 1 odstotek v prvih petih letih prav tako moral biti izplačan v delnicah PID-a, ostala 2 pa v denarju. Kot pa pove Lorenčič, so DZU-ji to provizijo pogosto računali ne na podlagi vrednosti naložb PID-a v podjetjih, temveč so v znesek vštevali tudi še ne porabljene certifikate. Med te so spadali tudi certifikati, ki jih zaradi prej omenjene privatizacijske vrzeli DZU-ji niso mogli zamenjati za premoženje. Na ta način so torej zaračunavali provizijo za upravljanje s premoženjem, s katerim v resnici niso upravljali:

 

"Pobirali so 3 odstotno letno provizijo na certifikate. To je bilo kasneje prekinjeno celo z odlokom ustavnega sodišča, ker se je izkazalo, da pobirajo provizijo za nekaj, kar sploh ni imelo realne podlage. Kot veste se je tekom procesa pokazalo, da je nastala precejšnja privatizacijska vrzel. Se pravi so te družbe [za upravljanje] zbrale precej več certifikatov, kot so imele realnega premoženja."

 

DZU-ji so bili na te dobičke tudi oproščeni davka. Med letoma 1994 in 1996 so namreč veljale davčne počitnice. Drobnak pojasni logiko, ki je botrovala takšni ureditvi:

 

"Ja, zato ker smo morali na nek način postavit temelje, da bi to sploh začelo delovat in da bi ti DZU-ji lahko ostali in lahko živeli in da bi iz tega obdobja privatizacije naredili transformacijo v normalne vzajemne sklade."

 

Davčne počitnice pa so DZU-ji s pridom izkoristili. Kot je bilo že omenjeno, so v letih 1994 in 1995 kovali visoke dobičke. Leta 1996 je donosnost DZU-jev nekoliko padla, a je bila še vedno udobnih 25 odstotkov. Nato pa je v enem letu, ko so davčne počitnice nehale veljati, prikazana donosnost padla za 60 odstotkov in DZU-ji so leta 1997 v povprečju pridelali izgubo v višini 35 odstotkov kapitala. Na ta način so si DZU-ji efektivno podaljšali davčne počitnice. V času davčnih počitnic na visoke dobičke niso plačevali davka, hkrati pa so si nabrali rezerve. Te so jim v prihodnjih letih omogočile ustvarjati izgubo, ki seveda prav tako ni obdavčena, hkrati pa izguba zniža davčno osnovo še v naslednjih letih.

Za prikazovanje izgube so se DZU-ji poslužili računovodskega trika - spremembe vrednosti delnic PID-ov. Kot je bilo omenjeno prej, so bili stroški ustanovitve PID-a in najmanj tretjina letne provizije DZU-jem izplačani ne v denarju, temveč v delnicah PID-a. V času davčnih počitnic so DZU-ji vrednosti teh delnic vrednotili po knjigovodski vrednosti. Leta 1997, ko so se davčne počitnice zaključile, pa so začeli vrednosti delnic vrednotiti po tržni vrednosti, ki je bila zaradi zgoraj opisanih tržnih neravnovesij mnogo nižja od knjigovodske. S tem so torej v enem letu pridelali "izgubo".

Medtem ko so upravljalci skladov, torej DZU-ji, ustvarjali dobiček, pa so skladi sami konsistentno pridelovali izgubo. S tem so praznih rok ostali tudi investitorji v sklade, torej državljani, ki so svoje certifikate naložili v PID-e. Razlog za te izgube leži predvsem v privatizacijskem primanjkljaju, ki je povzročil obstoj neunovčljivih certifikatov. Ti neunovčljivi certifikati PID-om niso prinašali dobičkov, prinašali pa so stroške. Ker teh certifikatov PID-i niso mogli zamenjati za deleže podjetij, od njih niso dobivali nikakršnih dividend. Hkrati pa so DZU-ji tudi na te nedobičkonosne certifikate zaračunavali provizijo.

Vendar pa tudi brez izčrpavanja s strani DZU-jev PID-i niso bili ravno visoko dobičkonosni. V svojih portfeljih so imeli namreč mnogo podjetij, ki so propadala. To pa se v pretežni meri ni dogajalo zaradi mahinacij vpletenih, temveč zaradi nenadne izgube trgov nekdanje Jugoslavije in vzhodnega bloka. Pojasni Drobnak:

 

"Mi smo bili v ex-Jugoslaviji v zaprti ekonomiji z visokimi carinami. Ko smo se mi morali odpret in ko smo se začeli prilagajat, oziroma pripravljat na vstop v evropsko skupnost, smo se morali začeti postopoma prilagajat njihovemu zunanjetrgovinskemu zaščitnemu sistemu. In zato so naša podjetja postala vedno bolj izpostavljena konkurenci. In ker se niso prilagajala s produktivnostjo in kvaliteto produktov smo veliko podjetij zaprli. Samo poglejte: Alpina - če vzamemo obutveno industrijo - je ta zadnja, ki še na pol životari, vsa ostala podjetja v panogi so pa ugasnila. Ampak spet, še enkrat rečem, ne zato, ker bi ljudje kradli, kakor pri nas kar naprej govorimo, ampak zato, ker enostavno nismo mogli vzdržat tekme s konkurenco. In takrat sta se seveda na trgu s cenenimi izdelki že začeli pojavljati Kitajska in Indija in danes je vsa ta industrija izginila. Tudi v severni Italiji, saj mi nismo edini primer."

 

S tem se strinja tudi Mencinger, ki poda primer:

 

"Nekatera, ko je šlo za tranzicijsko obdobje, so medtem propadla. So bila velika podjetja, ki pa niso propadlla zaradi privatizacije, ampak zaradi tega, ker je Slovenija izgubila jugoslovanski trg prek noči in ker je izgubila trge tudi v drugih deželah. Recimo tipičen primer je TAM. TAM je imel tri zelo velike stranke in sicer: JNA, Sovjetsko zvezo in arabske dežele. Sovjetska zveza in JNA sta takrat propadli, arabske dežele so bile v relativno slabem položaju, tako da se je povpraševanje za TAM-ove produkte prenehalo. V Evropo pa TAM-ovih tovornjakov ni bilo mogoče izvažati, ker je TAM imel tako imenovano zračno hlajenje, ne pa vodnega, podobno, kot Deutz v Nemčiji. In v Evropi so to prepovedali. Takšno hlajenje je bilo pa zelo primerno za puščavska področja in za mrzla področja v Sibiriji. Tam pa enostavno ni bilo več kupcev za to."

 

Kljub tem zunanjim okoliščinam, ki so mnoga podjetja pahnila v propad, pa je Mencinger kritičen tudi do delovanja PID-ov. Ti namreč (prav tako kot državljani, ki so vlagali certifikate) niso izkazovali interesa za upravljanje podjetij, temveč so z njimi le prekupčevali:

 

"Osnoven prigovor proti tem lastnikom, ki so se pojavili je bil pa, da smo naenkrat ustvarili 2 milijona kapitalistov, ampak 99% tem kapitalistov ni nič mar do podjetij, katerih lastniki so. Edino kar hočejo je, da se to proizvodno premoženje spremeni v potrošno - v avto, hišo itd. In PID-i niso bili nič boljši. Tudi PID-i so bili osebe, ki bi predvsem prekupčevale, ne pa se ukvarjale s podjetjem. Torej ni bilo nikogar, ki bi v resnici za podjetja skrbel. To je bil moj prigovor temu načinu privatizacije, kakršnega je predlagal Sachs."

 

V letih 1996 in 1997 so PID-i pokupili večino delnic, ki so jim bile na voljo. Še vedno pa jim je ostalo veliko neporabljenih certifikatov, ki so tvorili privatizacijsko luknjo. Ti certifikati so začeli postajati vedno večji problem, ko so se PID-i začeli preoblikovati v običajne delniške družbe. PID-i, kjer so certifikati predstavljali več kot 10 odstotkov njihovega kapitala, se namreč niso mogli preoblikovati. Negotovost glede tega, kako bo privatizacijska luknja pokrita, je predstavljala problem tudi za vrednosti delnic PID-ov. Vrednost teh je bila namreč odvisna od kvalitete kapitala, s katerim je država pokrila luknjo. Privatizacijska luknja je bila dokončno zapolnjena leta 2002. Kakšno premoženje je država namenila za njeno zapolnitev, pojasnjuje Branko Drobnak:

"Z nekimi infrastrukturnimi podjetji in podobnimi stvarmi, ki prej niso bile predvidene za privatizacijo. Tega se tudi jaz zdaj več ne spomnim. Ampak, našli smo še en paket premoženja, ki je bil bolj državen, kot pa družben po prejšnjem sistemu."

 

 

 

"KAM JE ŠEL MOJ CERTIFIKAT?"

 

Za zaključek se vrnimo na začetek - torej k vprašanju “kam je šel moj certifikat?”. Večina državljanov namreč iz certifikatov, vloženih v PID-e, ni dobila nič ali pa bore malo, vsekakor pa ne njihove prvotne nominalne vrednosti. Eden izmed pomembnejših razlogov za to je šok, ki sta ga povzročila nenadna izguba dotedanjih trgov in spremembe trgovinske politike. Mnoga podjetja tega šoka niso prenesla in so propadla, s tem pa je izginil tudi del vrednosti nekdaj družbenega premoženja, ki je bil zajet v certifikatih. Dodatno je k nizkem izkupičku iz certifikatov prispevala asimetrija informacij na trgu, ki je rezultirala v močno podcenjeni vrednosti delnic PID-ov v obdobju, ko je mnogo ljudi te delnice prodajalo. To asimetrijo so izkoristili DZU-ji in drugi akterji z boljšimi informacijami, ki so podcenjene delnice kupovali. Nenazadnje pa je k nižanju vrednosti PID-ov in s tem njihovih delnic pripomoglo izčrpavanje s strani DZU-jev, ki so PID-om zaračunavali provizije na neunovčljive certifikate. Na dobičke, ki so jih s tem kovali, pa nekaj časa zaradi državne politike, nekaj časa pa zaradi računovodskih trikov niso plačevali davkov.