Kdo dela nevidno delo?

Dober večer in dobrodošli v oddaji Zeitgeist. V tokratni ediciji nadaljujemo z osamosvojitvenim programom, znotraj katerega smo se posvetili slavi 25-letnega obstoja samostojne Slovenije. Današnji večer bomo namenili obravnavi migrantskih delavcev iz nekdanjih republik Jugoslavije na delu v Sloveniji. Posvetili se bomo spremembam legalnega statusa migrantskega dela in njegove vloge, ki jo je ta zavzemal znotraj kratke gospodarske zgodovine samostojne države.

Migrantsko delo znotraj novejše zgodovine ni novost, Karmen Medica tako navaja, da se je večji priliv delavcev pričel v 60-ih letih. Leta 1963 je naj območju Slovenije delalo dobrih 23 tisoč delavcev iz držav nekdanje Jugoslavije, prav tako je bila rezultat jugoslovanskih politik začasnega dela izgradnja široke mreže delavskih domov, ki so po osamosvojitvi večnima prešla v last preoblikovanih gospodarskih družb. Vendar tu nas manj zanima obdobje socializma kot nastop tranzicije.

Leta 1992 je bil sprejet Zakon o zaposlovanju tujcev, ki je poznal dve obliki delovnih dovoljenj: osebno delovno dovoljenje in delovno dovoljenje na vlogo delodajalca. Za prvega je lahko zaprosil nedržavljan Slovenije sam in je veljalo eno leto, v posebnih primerih, kot je na primer stalno prebivališče in 10 let prebivanja v državi, pa je lahko to veljalo za nedoločen čas. Druga oblika je bila pridobljena zgolj po prošnji delodajalca in je bila omejena z delom pri njem. Podobno kot osebno delovno dovoljenje je bila omejena z dobo enega leta. Glavna funkcija teh dovoljenj pa ni bila nujno delo, temveč tudi ureditev statusa državljana nekdanjih socialističnih republik živečih v Sloveniji po osamosvojitvi.

Iz tega razloga je bilo že konec leta 1992 število veljavnih delovnih dovoljenj nekaj več kot 36.600. Ta raven se v desetletju ni prav veliko spreminjala in je med leti 1994 in 2000 nihala med okoli 34.700 in 40.300 delovnimi dovoljenji. Prav začetek novega tisočletja pa je prinesel nove zakonodajne spremembe na področju dovoljenj z novim Zakonom o zaposlovanju in delu tujcev. Z njim sta prekinili svoj obstoj pretekli dovoljenji, za področje regulacije dostopa do trga dela pa so začela veljati tri druga: osebno delovno dovoljenje, dovoljenje za delo in dovoljenje za zaposlitev.

Najbolj podrejen položaj delavca sta predstavljala dovoljenje za delo in dovoljenje za zaposlitev, ki sta delavca vezala na delodajalca na način, da je ta omejen na delo pri njem. Izdaja takšnih dovoljenj je bila omejena s kvoto, ki ni smela presegati pet odstotkov aktivnega prebivalstva. Osebno delovno dovoljenje, ki imetniku omogoča prost dostop do trga dela in s tem menjave delodajalca, pa je za pridobitev zahtevala najvišje pogoje. Na primer, za upravičenost do osebnega dovoljenja z veljavnostjo treh let je moral delavec migrant po različici zakona iz leta 2000 pet let neprekinjeno delati pri istem delodajalcu. Kasnejše spremembo so to zahtevo zmanjšale na dve leti, leta 2011 pa je bil kot pogoj določena 20-mesečna vključitev v socialnem zavarovanju v obdobju dveh let.

Če je bilo število veljavnih delovnih dovoljenj na začetku tisočletja še konstantno, pa številka začne skokovito naraščati v letih po vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Leta 2005 je tako skupno število delovnih dovoljenj malo manj kot 43.000, od tega približno 26.000 osebnih, 12.000 dovoljenj za zaposlitev in 5.000 dovoljenj za delo. Na višku leta 2008 je bilo število veljavnih dovoljenj več kot še enkrat višje in je znašalo malo več kot 90.000. Pri tem pa sta najbolj narasli prav obe dovoljenji, ki postavljata delavca v odvisnost od delodajalca. Polovica veljavnih dovoljenj je bila namreč dovoljenj za zaposlitev.

Izreden porast izdanih dovoljenj sovpada z obdobjem največje gospodarske rasti, leta 2007 je tako Slovenija beležila 6,4-odstotno rast bruto-domačega proizvoda. Izjemen porast dejavnosti je v času rasti doživelo prav gradbeništvo, kjer je leta 2008 delalo 60 odstotkov tujih delavcev. Vkup z povečanjem gospodarske dejavnosti pa prav tako je naraslo število kršitev delovnopravne zakonodaje. Najpogostejše kršitve kot so neizplačevanje plač, dopustov in bolnišk, neplačevanje socialnih prispevkov in zavarovanja je bilo najbolj prisotno prav v dejavnostih gradbeništva, gostinstva, prometa in trgovine. Da bi razumeli obsežnost kršitev lahko pogledamo podatke o obravnavi temeljnih kršitev pravic delavcev s strani Policije.

Leta 2008 je bilo obravnavnih takih kršitev 102, leto kasneje 310, leta 2011 pa že 1301. Vrhovno tožilstvo je v letih 2010 in 2011 obravnavalo 1870 ovadb kaznih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varnost, od tega so bili v 439ih primerih vloženi obtožni akti. Podobna slika je področju plačevanja socialnih prispevkov. Po podatkih iz leta 2011 tako vseh obrazcev za oddajo obračuna davčnih odtegljajev in obračuna prispevkov za socialno varnost za dohodke iz delovnega razmerja ni oddalo 14 odstotkov poslovnih subjektov, kar pomeni nekaj manj kot 8.000 zavezancev.

Kar delavca drži v takšnem izkoriščevalskem razmerju je prav pravni sistem nove nacionalne države, ki delavcu migrantu na osnovi tujega državljanstva podeljuje omejen nabor pravic. Spomnimo, da je pri dovoljenju za zaposlitev in dovoljenju za delo, migrant delavec vezan izključno na zaposlitev pri svojem delodajalcu. V kolikor pa bi si je želel pridobiti osebno delovno dovoljenje, ki bi mu podeljevalo določeno avtonomijo, pa je moral taisti delavec biti pri tem delodajalcu zaposlen neprekinjeno vsaj dve leti. Posledično je bilo pogosto prav umetno podaljševanje tega obdobja, ki je delavca ohranjalo v odvisnosti.

Eden bolj skrajnih primerov kršitev delavskih pravic je bilo kočevsko podizvajalsko podjetje Prenova, ki delavcem 15 mesecev ni izplačalo plač.  Poleg stavke Sindikata izvajalcev pristaniških storitev v Luki Koper leta 2011, je bila organizacija Prenovinih delavcev ob pomoči aktivistov Nevidnih delavcev sveta je eden redkih organiziranih uporov proti nevzdržnim razmeram.

Vendar pa ni zgolj pravni sistem tisti, ki zagotavlja nadaljevanje izkoriščevalskih praks. Eden od neformalnih načinov ohranjanja podrejenega položaja delavcev so namreč delavski domovi, po večini zgrajeni v socializmu. Pojasni pravnica Polona Mozetič.

Izjava.

Ko pa je pravo poseglo na področje zagotavljanja minimalnih življenjskih standardov, je takratni poseg v zakonodajo zaradi primata instituta zasebne lastnine izzvenel v prazno.

Izjava.

Število veljavnih delavnih dovoljenj je v letih gospodarske recesije močno upadlo. Medtem ko je bilo njihovo število leta 2009 še 90.000, jih je leta 2013 zgolj še nekaj več kot 27.000. To se je zgodilo predvsem na račun stečaja največjih gradbenih podjetij.

Da pa ne bomo ostali zgolj z goro podatkov o izdanih dovoljenjih in kršitvah delavskih pravic, skušajmo te interpretirati. Način takoimenovanih krožnih migracij, ki ga je v času povojne gospodarske rasti razvila Nemčija, deluje na način selektivnega priznanja socialnih pravic delavcev migrantov. Tako v državi obstajata dva trga delovne sile, primarni velja za polnopravne državljane, ti pa običajno uživajo bolj ali manj široke ugodnosti in pravno varstvo, ki ga nudi bolj ali manj radodarna socialna država. Na sekundarni trg pa vstopajo delavci, ki imajo tuje državljanstvo. Ker gre tuje delavce, ti ne uživajo istih socialnih pravic, ki pripadajo domačinom.

Za primer, do sprejema Sporazuma o socialnem varstvu med Slovenijo in Bosno in Hercegovino leta 2011 delavci z državljanstvom slednje niso bili upravičeni do denarnega nadomestila v primeru brezposelnosti[, če so imeli v državi dovoljenje za zgolj začasno prebivališče]. Za Makedonce pa je zahteva po stalnem prebivališču za prejem nadomestila še vedno obveza.

Morda še najbolj nazoren pa je primer Sporazuma o zaposlovanju med Bosno in Hercegovino in Slovenijo. Da bi omejili izkoriščevalske prakse posredniškega dela je bil leta 2013 sklenjen omenjeni sporazum, ki je prihod bosanskih državljanov na delo sistematiziral prek bosanske agencije za zaposlovanje. Da bi pridobil delovno dovoljenje mora bosanski delavec, biti izbran s strani slovenskega delodajalca prek omenjene agencije. Če se odpravi na delo, pridobi delovno dovoljenje za obdobje treh let, pri tem pa je za eno leto vezan na delo pri istem delodajalcu. V primeru da mu po treh letih ne uspe podaljšati dovoljenja, se mora delavec vrniti v domačo deželo, v Slovenijo pa se lahko vrne šele šest mesecev po prekinitvi zakonitega bivanja v državi dela.

Na drugi strani pa Zakon o tujcih določa, da je za pridobitev stalnega prebivališča, ki je pogoj za pridobitev slovenskega državljanstva, potrebno, da prosilec biva v državi vsaj pet let. Da pa teh pet velja, mora biti možna odsotnost prosilčevega zakonitega bivanja v državi krajša od zaporednih šestih mesecev. Posledično je za delavca zaposlenega na osnovi sporazuma, ki se mora vrniti v domačo državo, onemogočen dostop do dovoljenja za stalno prebivanje.

Pravni sistem kot formalni mehanizem in delovanje drugih oblik neformalnih dejavnikov zagotavljajo, da delavec migrant vstopa v delovno razmerje v podrejenem položaju. V času gospodarske rasti, ko je potreba po delovni sili večja, se lahko aktivira bazen rezervne delovne sile iz tujih držav, kot na primer v času razcveta gradbeništva. V času, ko pa se delavec pojavi kot višek, pa ravno državno-pravni aparat zagotavlja, da ta rezervna delovna sila ostaja zunaj meja nacionalne države in ne deleži na socialnih pravicah, ki izhajajo iz statusa državljana.

Zakon o zaposlovanju in delu tujcev je leta 2015 nadomestil Zakon o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev, ki pa se ga tukaj ne bomo dotaknili. Raje bomo za konec posvetili pozornost vlogi Slovenije kot tranzitne države za podjetja za napotitve delavcev na delo v druge države Evropske unije. Prakso takšnih podjetij opiše Marko Tanasić iz Zveze svobodnih sindikatov.

Izjava.

Slovenija je v letu 2014 v druge države Evropske unije napotila skoraj 80.000 delavcev, polovica teh pa dela v gradbeništvu. Slovenija je tako šesta država po številu napotitev. V letu 2015 je bilo število izdanih A1 obrazcev, ki so potrebni za napotitev delavcev v tujino že 126.000. Te obrazce pa izdaja delodajalcem Zavod za zdravstveno zavarovanje. Podjetje, ki delavca napoti mora določen del dejavnosti opravljati tudi v domovini.

Vendar pa te nadzorstvene naloge ne opravlja zadostno, kar vodi v ustanavljanje podjetji, ki imajo tu zgolj poštne nabiralnike. V kolikšni meri je Slovenija tranzitna država za pošiljanje tujih delavcev v druge države, ni lahko ugotoviti saj podatki o napotitvah ne ponujajo informacij o državljanstvu. Vendar pa obstoječi primeri pričajo o ponavljanju praks izkoriščanj, ki jih manko nadzorstva prav omogoča. Ali bo zakonodaja, ki je v delu, to spremenila še ni jasno.

Če je morda ekonomska kriza leta 2009 prinesla propad gradbenega sektorja, potem lahko zaključimo, da je iz nje zrasel sistem posredovanja delovne sile, ki pa nadaljuje staro zgodbo.