Dolga depresija

Finančna kriza, ki se je začela leta 2008 in je ključno oblikovala naša življenja v zadnjem desetletju, se je kot  vse druge krize začela v New Yorku, središčni točki svetovnega finančnega kapitalizma. V New Yorku je počil internetni borzni balon leta 2000, tu se je začela tudi velika gospodarska kriza ali velika depresija leta 1929. A nekaj generacij prej, v zadnjem četrtletju devetnajstega stoletja, je svet pretresla gospodarska kriza, ki se ni začela v New Yorku niti v Londonu, ampak na Dunaju. Ta kriza, ki je bila v marsičem prva globalna kapitalistična kriza in se je začela z zlomom Dunajske borze leta 1873, bo tema današnje oddaje Ponudba in povpraševanje.

Najprej nekaj besed o tem, kaj je kriza v kapitalizmu in kako se ta razlikuje od kriz v predkapitalističnem in predindustrijskem gospodarstvu. Gospodarske krize pred industrializacijo, torej pred devetnajstim stoletjem, so bile skoraj v popolnosti odvisne od vremena. Ogromna večina gospodarstva je bila vezana na kmetijstvo, druge panoge, kot na primer tovorništvo in obrt, pa so bile tudi precej odvisne od kmetijstva oziroma kmečkega prebivalstva. Finančne krize, kot sta bila pok slavnega balona tulipanov na Nizozemskem ali precej večji balon delnic britanske South Sea Company, so zadevale precej manj ljudi. Pri propadu South Sea Company, ki naj bi bila nekaj podobnega Britanski vzhodnoindijski družbi, a bi pokrivala Južno Ameriko, sta se na primer grdo opekla Isaac Newton in Daniel Defoe, a povprečnega Angleža, če ni delal v delavnici luksuznega  blaga, se ni dotaknil. Veliko večje nesreče so bile slabe letine, ki so opustošile pred slabim vremenom povsem nemočno poljedelstvo.

Druga značilnost predindustrijskih gospodarskih kriz je bila, da so bile to krize pomanjkanja. Država ni mogla proizvesti dovolj hrane za vse državljane. Zaradi tega  so se cene hrane na trgu dvignile na raven, ki si je revni niso mogli privoščiti. Krize industrializiranih oziroma kapitalističnih gospodarstev na drugi strani so krize obilja. Obstajajo tovarne, a mirujejo, saj za njihove izdelke ni trga. Njihovi delavci ostanejo brez zaposlitve, s tem pa brez mezd, s katerimi bi lahko bili sami potrošniki za proizvode drugih industrij in kmetijstva. Medtem ko so se  prej ob krizah cene dvignile, je glavna značilnost kriz v industrializiranem devetnajstem stoletju padanje cen.

To je bila tudi glavna značilnost tako imenovane dolge depresije v koncu devetnajstega stoletja. Gospodarska kriza, ki se je začela leta 1873, je namreč trajala vse do devetdesetih let devetnajstega stoletja. Na začetku je bilo bolj popularno ime “velika depresija”, ko pa je to ime zasedla kriza v tridesetih letih dvajsetega stoletja, je kriza iz konca devetnajstega stoletja postala znana kot dolga depresija. Večina zgodovinarjev jo umešča v obdobje med letoma 1873 in 1896, pri čemer se najbolj ozirajo na razvoj v takrat najpomembnejši gospodarski sili Veliki Britaniji. Prva faza krize, ko se je večina takrat industrializiranih kapitalističnih gospodarstev krčila, je trajala od leta 1873 do 1879. Temu sta sledili skoraj dve desetletji počasne rasti, ko so cene še naprej padale, dobički pa so bili nižji kot prej. To rast sta v večini držav prekinili še dve kratki recesiji leta 1882 in 1893. Krizo v širši zgodovinski kontekst postavi ekonomist Michael Roberts, avtor knjige The Long Depression: Marxism and the Global Crisis of Capitalism.

Izjava

Danes smo poleg zelo splošnega izraza “gospodarska kriza” bolj navajeni termina recesija. Ta ima v ekonomiji natančno določen pomen. Označuje namreč čas, ko se bruto domači proizvod krči vsaj dve četrtletji zapored. Čim gospodarstvo začne rasti, se je recesija končala, ne glede na to, da se njeni učinki, kot je na primer visoka brezposelnost, nadaljujejo. Kaj je v ekonomskem smislu depresija, razloži Roberts.

Izjava

Kot smo že omenili, se je dolga depresija devetnajstega stoletja začela na Dunaju, prestolnici takratne Avstro-Ogrske. Čeprav je bil Dunaj takrat prestolnica habsburških dežel že skoraj pol tisočletja, je bila Avstro-Ogrska takrat stara komaj pet let. Dvojna monarhija je namreč nastala s kompromisom med Avstrijo in Madžarsko leta 1867, ki je sledil hudemu porazu Avstrije v vojni s Prusijo in izgubi Benečije in Šlezije. Kompromis, ki ga je morala Avstrija skleniti z Madžarsko, ki ji je prej vladala, je monarhijo razdelil na dve praktično neodvisni državi, ki sta si delili vojsko, finance in monarha Franca Jožefa. Ta je bil na Dunaju avstrijski cesar, v Budimpešti pa madžarski kralj. S pomiritvijo političnih napetosti ter večjo politično in gospodarsko svobodo pa je črno-rumena monarhija izkusila tudi obdobje precejšnje gospodarske rasti.

Razvoj železnice se je do takrat dotaknil predvsem zahodnega dela habsburške monarhije. Severna železnica z Dunaja na Češko je bila zgrajena že v štiridesetih letih, južna železnica pa je Trst dosegla leta 1857. Po ustanovitvi Avstro-Ogrske pa se je začel velik bum v gradnji železnic, predvsem na Madžarskem. Te je v veliki meri financiral tuj, v prvi vrsti angleški kapital, ki je po zmagi liberalcev leta 1867 prvič v večjih količinah začel pritekati v državo. Dolžina železniškega omrežja se je v teh letih skoraj podvojila.

Na Dunaju se je hkrati dogajal prvi veliki nepremičninski bum. Leta 1857 je cesar končno ukazal podreti srednjeveško obzidje, ki je obkrožalo stari del mesta. Dunaj se je že pred tem razširil izven obzidja, tako je sredi mesta nastal približno petsto metrov širok krožni pas nove nepozidane zemlje. To je bil dunajski Ring in njegova pozidava je bila ena najpomembnejših tem šestdesetih let. Pozidava Ringa je sprožila gradnjo mnogih javnih in zasebnih zgradb, v začetku sedemdesetih pa se je vroči dunajski nepremičninski trg začel precej pregrevati.

Leta 1873 je avstrijskemu gospodarstvu začela že precej pojemati sapa. Vsaj na Dunaju so menili, da jih bo rešila svetovna razstava, ki se je v dunajskem Praterju odprla 1. maja istega leta. To je bila peta svetovna razstava v zgodovini in prva, ki je ni gostil London ali Pariz. Na njej se je Avstro-Ogrska poskušala predstaviti kot razvijajoča se industrijska sila in kot most med Evropo in Azijo oziroma Bližnjim vzhodom, zaradi česar je bil domači paviljon postavljen v orientalskem slogu.

Veselje je pokvaril zlom borze, ki se je zgodil v drugem tednu razstave, 9. maja. Koliko premoženja je bilo izgubljenega v tako imenovanem črnem petku, je zaradi slabih evidenc in sivega trga nemogoče reči. Zlom je pokopal večino tako imenovanih Ringstasse baronov [ringštAse baronov]. Med tistimi, ki so izgubili premoženje, sta bila tudi cesarjev mlajši brat, nadvojvoda Ludvik Viktor, in poveljnik vojske na Ogrskem, baron von Gablenz, ki se je po tem, ko ni dobil pomoči dvora, ustrelil. 

Zlom Dunajske borze je prinesel hiter konec habsburške železničarske mrzlice in precej hudo recesijo, ki je postala znana kot “krah ustanoviteljev”. Hkrati je dogajanje na Dunajski borzi močno preplašilo evropske finančne trge. Kako se je kriza razširila po Evropi in v Ameriko, razloži Roberts.

Izjava

Začetek krize je imel dve fazi. Evropsko, ki se je začela na Dunaju, in ameriško, ki se je začela z bančno krizo v New Yorku, ta pa se je hitro razširila po celotnem ameriškem bančnem sistemu. Povezoval ju je evropski, predvsem angleški kapital. Ta se je po začetku krize v Evropi začel umikati iz Amerike. Tam je podpiral še eno mrzlico v gradnji železnic.

Ameriški bum se je začel po koncu ameriške državljanske vojne leta 1865. Prva transkontinentalna železnica je bila končana že med vojno, pravi bum pa se je začel kmalu po premirju. Med vojno se je močno povečala industrijska moč severnih držav. Ta nova industrijska baza je lahko podpirala silovito industrializacijo ne samo ob vzhodni obali, ampak vse bolj tudi na prerijah srednjega zahoda. Država je gradnje spodbujala z razdeljevanjem zemlje. Železnica je podpirala silno širitev na zahod, kolonizacijo širokih prerij in naseljevanje pacifiške obale. Plemena ameriških Indijancev so bila pri tem neusmiljeno pregnana  s svoje zemlje. Zemlja, ki je s tem prihajala na trg, je hkrati služila kot kritje za obveznice, ki so jih izdajala železničarska podjetja. Njena vrednost je namreč ob železnici močno narasla, saj je železnica s seboj prinesla naselja. Vse to je slonelo na predpostavki, da bodo železnice zgrajene na ekonomsko smiselnih trasah, ki pa jih je v desetletju hitre gradnje počasi zmanjkalo.

Dobičkonosnost investicij v železnice je zato padala. Če je na začetku investicija v železnice na leto prinesla 10 odstotkov svoje začetne vrednosti, je letni donos leta 1870 padel na 5 odstotkov, pri čemer so bile profitabilne predvsem železnice na vzhodu. Dlje na srednjem zahodu in na jugu je profit znašal 2 ali celo le 1 odstotek.

Kot pravi Roberts, je to padanje dobičkov ključno za razumevanje krize.

Izjava

V širšem smislu se je v začetku sedemdesetih let izpela druga stopnja prve industrijske revolucije. Prva stopnja je bila visoko dobičkonosna in delovno intenzivna tekstilna industrija. Tej so nato sledili težka industrija, premogovništvo in strojna industrija, vse skupaj pa je poganjala železnica. Ta stopnja industrijskega razvoja, ki se je v Veliki Britaniji začela v tridesetih letih devetnajstega stoletja, se je nato v petdesetih in šestdesetih letih prenesla tudi v druge kapitalistične države, torej v Francijo, Nemčijo, ZDA in tudi Avstro-Ogrsko, s tem pa se je nadaljeval razvoj tudi v Veliki Britaniji. Do leta 1870 se je napredek, ki ga je prinesel ta tehnološki razvoj, izpel. Nekaj časa je povečevanje investicij še vzdrževalo raven dobička, a tega je moralo biti na neki točki konec.

Izjava

Velik problem v krizi je pomenil tudi zlati standard, ki je omejeval količino denarja v gospodarstvu. Ko so cene padle in so ljudje začeli odlašati z investicijami, je bilo z vidika investicij najbolje zadrževati pri sebi čim več denarja. Ta je vsako leto kupil več, zaradi česar je bilo smiselno odložiti nenujne  nakupe. Več o delovanju zlatega standarda pove Roberts.

Izjava

Zlati standard in naraščajoča vrednost denarja sta hkrati pomenila, da je bilo vse težje odplačevati kredite. Vprašanje tako imenovanega trdega in mehkega denarja je postalo v ZDA velik politični boj. Kmetje so obtoževali industrijo, ki so ji ustrezali ugoden tečaj dolarja na mednarodnih trgih in  nizke cene surovin, kar je križalo ameriškega kmeta na zlatem križu. Zato so zahtevali srebrno podlago dolarja, ki bi ameriške zelence nekoliko razvrednotila. Leta 1878 je predsednik Rutherford B. Hayes uvedbo dvojnega zlato-srebrnega standarda preprečil z vetom. Nekaj let kasneje je bil politični pritisk, ki ga je ustvarilo gibanje Populistične stranke, prevelik in od leta 1892 je bilo mogoče dolar zamenjati tudi za srebro. Vlogo zlatega standarda v krizi opiše Roberts.

Izjava

Dediščina dolge depresije je bil tudi nastanek organiziranega delavskega gibanja. Delavski boj je bil še posebno v Ameriki izjemno oster in pogosto krvav. V zatrtju velike železničarske stavke leta 1877 so zasebne milice in zvezni vojaki ubili okoli 100 delavcev. V Evropi so se v tem času oblikovale prve delavske socialistične stranke.

Kriza se je končala z začetkom druge industrijske revolucije, ko sta paro začeli zamenjevati nafta in elektrika. Te nove industrije so prinesle dvig dobičkov, ki je bil potreben, da se je kolesje gospodarstva ponovno začelo vrteti v višji prestavi. Na drugi strani je zadnja izmed vmesnih recesij, torej tista iz leta 1893, poskrbela, da se plače niso dvigovale.

Izjava

V času dolge depresije je prišlo do velikih sprememb v strukturi svetovnega gospodarstva. Države so začele zaustavljati svoja gospodarstva. Ko je ameriški predsednik Grover Cleveland kmetom naklonil srebrn denar, se je moral industriji oddolžiti z uvedbo visokih, največkrat 45-odstotnih uvoznih carin, ki so jo zaščitile pred tujo konkurenco. Tarife sta uvedli tudi Nemčija in Francija. S tem je prva zagovornica prostega trga Velika Britanija izgubila svoj tehnološki in industrijski primat. Imperij, ki je večino devetnajstega stoletja vladal svetu z ideologijo liberalizma in prostega trga v eni roki in nedotakljivo kraljevo mornarico v drugi, se je na začetku stoletja znašel v rivalstvu s tekmicami, ki so bile po moči z njo primerljive. Kot pravi Roberts, je dolga depresija z zaostrenim gospodarskim tekmovanjem pripomogla k imperialistični bitki v začetku novega stoletja.

Izjava