Storilnostna uganka

Uganka storilnosti. S tem imenom ekonomisti nazivajo pojav upočasnjene rasti storilnosti v razvitih gospodarstvih od nastopa gospodarske krize naprej. Storilnost oziroma produktivnost je eden izmed najbolj temeljnih ekonomskih kazalcev. Storilnost dela namreč popisuje, koliko tržne vrednosti posamezna ekonomska enota - naj bo to podjetje ali celotno gospodarstvo - proizvede na enoto vloženega dela. Storilnost dela je tako približek za materialno dobrobit prebivalstva, njena rast pa omogoča rast življenjskega standarda.

V Evropski uniji v zadnjih šestih letih storilnost raste s povprečno enim odstotkom na leto. Skupno evropsko povprečje vzdržujejo predvsem države vzhodne Evrope, kjer storilnost ponekod raste tudi po več kot 5 odstotkov letno. Medtem pa se je rast storilnosti v zahodni in južni Evropi od krize, posplošeno in rečeno čez palec, približno prepolovila iz območja okoli 1,5 do 2 % letno na okoli 1 % letne rasti, v nekaterih državah, sploh sredozemskih, pa še precej nižje. Glede na to, da je rast storilnosti tista, ki omogoča rast materialne dobrobiti prebivalstva, je upočasnjevanje te rasti predmet številnih raziskav v ekonomski stroki. Obstaja množica razlag, kot je v ekonomiji običajno, pa konsenza glede vzroka ni. V pričujoči oddaji bomo naredili kratek pregled možnih vzrokov.

Najprej pa kratek metodološki ovinek. Ko ekonomisti govorijo o storilnosti, to lahko pomeni dva različna kazalca. Eden je storilnost dela. Ta predstavlja tržno vrednost, ki jo proizvede ena ura vloženega dela. Gre za jasno določen koncept, ki ima tudi jasno določen smisel: je pač najboljši približek meritve, koliko materialnih dobrin gospodarstvo proizvede glede na vložek in s tem koliko materialnih dobrin lahko delavci dobijo v zameno za vloženo delo. Drug kazalnik pa je tako imenovana storilnost vseh faktorjev, v angleščini total factor productivity. Kljub nekoliko zavajajočemu imenu namen tega kazalca ni popisovati celotne izboljšave storilnosti, temveč le prispevek tehnološkega napredka. Produktivnost vseh faktorjev sledi naslednji logiki. Povečevanje proizvodnje je lahko posledica treh dejavnikov: povečanega vložka dela, torej rasti števila zaposlenih ali daljšanja delovnega časa; povečanega vložka kapitala, torej več strojev ali tehnološkega napredka, ki bi ga lahko opisali tudi kot povišanje kvalitete kapitala.

Produktivnost vseh faktorjev torej meri ostanek, ki ostane, ko iz povečevanja proizvodnje izločimo vpliv povečanega vložka dela in kapitala ter ta ostanek označimo za tehnološki napredek. A celoten koncept je precej majav. Naj naštejemo zgolj nekaj vidnejših problemov. Prvič, temelji na neoklasičnih predpostavkah, ki nimajo nikakršne resnične povezave z realnostjo - med drugim predpostavlja popolno konkurenco. Drugič, produktivnost vseh faktorjev je matematični ostanek, katerega enota je človeškim možganom nerazumljiva: vrednost produkta krat leto na potenco alfa plus beta minus ena, deljena z vloženimi urami dela na potenco alfa, pomnoženimi z vloženimi urami kapitala na potenco beta. Kdorkoli si je to sposoben predstavljati, je verjetno kandidat za najmanj eno Nobelovo nagrado. Tretjič, razločevanje med količino in kvaliteto kapitala je lahko zgolj arbitrarno: nemogoče je na primer objektivno razločiti, kolikšen del novega in boljšega računalnika predstavlja povečanje investicije, kolikšen del pa povečanje kvalitete; sploh ker cene računalniške opreme s časom padajo. Poleg tega, izven zelo ozkih aplikacij, ni jasno, zakaj naj bi bil kazalec storilnosti vseh faktorjev sploh uporaben; njegova najvidnejša kvaliteta pa je to, da se lepo vklopi v ideološke predpostavke, da v proizvodnji kot enakovredna partnerja sodelujeta tako delo kot kapital.

Kar nas pri storilnosti namreč v resnici zanima, je, koliko proizvoda pridelamo s posamezno uro dela. Zato pa je kazalec storilnosti dela močno superioren, saj se ne zaplete v nerealne predpostavke ter komplicirane in logično nerazumljive matematične koncepte. V nadaljevanju oddaje torej govorimo le o storilnosti dela. Zdaj pa k stvari.

Na začetku je dobro, da si ustvarimo nekaj občutka za številke. Omenili smo, da je je rast produktivnosti v Evropski uniji v zadnjem desetletju okoli enega odstotka. To je približno polovico toliko kot v dveh ali treh prejšnjih desetletjih in zgolj kakšno tretjino ali četrtino toliko kot pred letom 1970. Čas, ko je bila rast storilnosti najvišja, se razlikuje od države do države. V najrazvitejših, kot na primer ZDA, je zlata doba rasti produktivnosti trajala približno med letoma 1920 in 1970. V kontinentalni zahodni Evropi se je ta čas še bolj skoncentriral v tri desetletja po drugi svetovni vojni. Drugje se je še bolj zamaknil, v postfrankistični Španiji na primer za kakšni dve desetletji, vzhodna Evropa pa je tej rasti do določene mere priča še danes.

Nedvomno pa je opazen trend, ki odraža padanje rasti storilnosti od sedemdesetih let naprej. To se sklada tudi s trendi stopenj gospodarske rasti. Razlika je, da je gospodarska rast zaradi ciklične narave kapitalističnih gospodarstev precej manj enakomerna in da je bila povprečna gospodarska rast znatno višja. Gospodarska rast je namreč odvisna tudi od rasti števila zaposlenih. Razlog za to je bila ne zgolj rast prebivalstva, ampak tudi vstopanje žensk na trg delovne sile, kar je imelo na primer velik vpliv na ameriško gospodarsko rast v osemdesetih in devetdesetih letih.

Eden od razlogov za manjšo rast storilnosti je, da nove tehnologije v zadnjih desetletjih niso prinesle takšnega dviga produktivnosti kot v preteklosti. To lahko pojasnimo s tem, da so tehnološki preboji poznega 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja precej pogosteje zadevali izboljšave v proizvodnji, kot to storijo tehnološke spremembe danes. Čeprav se zdi, da je internet zelo močno preobrazil naše delo, se to vendarle težko primerja z vpeljavo tekočega traku in električnega orodja vseh vrst.

To spremembo si lahko predstavljamo tudi nekoliko bolj plastično. Če bi ljudje iz leta 2018 lahko vstopili v moderno stanovanje iz šestdesetih let, bi gotovo pogrešali internet, a videli bi več domačega kot tujega. Večina stanovanj pred petdesetimi leti je že imela elektriko, vodovod, telefon in centralno ogrevanje. Če bi se premaknili še za dodatnih petdeset let v preteklost, v večini stanovanj ne bi srečali ničesar od tega. Človek iz šestdesetih let bi takšno stanovanje upravičeno označil za nevzdržno. Mi za njegovo stanovanje ne moremo trditi enako, čeprav je minila enako dolga doba. Nekaj podobnega lahko ugotovimo tudi za delovno mesto.

Če pogledamo daljše časovno obdobje, je slika še bolj dramatična. Pretekla so stoletja, preden je donosnost žita iz treh zrn pridelka za vsako posajeno zrno zrasla na pet. Rast produktivnosti pred devetnajstim stoletjem je bila tako nizka, da je na letni ali celo desetletni ravni sploh nima smisla opazovati. Šele primerjava med stoletji pokaže opazen napredek. Tudi v devetnajstem stoletju je bil napredek silno počasen, nekaj desetink odstotka. Rast storilnosti v višini enega odstotka je v primerjavi s čimerkoli drugim kot prvima dvema tretjinama 20. stoletja izjemen rezultat. Lahko bi se izkazalo, da je resnična deviacija visoka rast produktivnosti v tej zlati dobi, ne pa nižje ravni, ki smo ji priča danes.

Visoka rast storilnosti je povzročila tudi to, da lahko sodobna družba večino materialnih potreb zadovolji z majhnim odstotkom prebivalstva. Nikjer ni to opazneje kot v kmetijstvu, ki v razvitem svetu zaposluje manj kot 5 odstotkov prebivalstva in se kljub temu največkrat ukvarja s presežkom hrane. Ko so se naša gospodarstva spremenila najprej v industrijska in nato v postindustrijska, je zato močno narasel delež ljudi, zaposlenih v storitvenih dejavnostih. V teh pa je, kot poudarja Jože Damijan iz Ekonomske fakultete, rast produktivnosti precej nižja.

Izjava

Kot ugotavlja Damjan, je v Evropi ta proces postal še bolj intenziven v zadnjih desetletjih, ko se je industrija, še posebej tista, ki zaposluje veliko ljudi, preselila na Kitajsko.

Izjava

Nejasno ostaja, do kakšne mere bo ta trend držal tudi v prihodnosti. Umetna inteligenca in z njo povezana tehnologija strojnega učenja obljubljata, da bosta lahko avtomatizirali tudi nekatere dejavnosti v storitvenem sektorju, kot na primer pri dostavi.

Druga, nekoliko drugačna teorija pa upočasnjevanja rasti storilnosti ne pripisuje fundamentalnemu in trajnemu padcu zmožnosti novih tehnologij, da bi prinesle večje izboljšave, temveč razporeditvi teh tehnologij v gospodarstvu: v žargonu - difuziji tehnologije. Zagovorniki te teorije izpostavljajo, da inovacije ne prinašajo takojšnje rasti storilnosti gospodarstva. Za primer lahko vzamemo električno energijo, ki je v smislu storilnosti gotovo eden izmed pomembnejših izumov. Odkar je Thomas Edison zagnal svojo prvo elektrarno na Manhattnu leta 1882 pa do obsežnega zagona na elektriki temelječe industrije v 30. letih prejšnjega stoletja, je minilo približno 50 let. Inovaciji namreč najprej sledi aplikacija v najbolj tehnološko naprednih podjetjih, ki pa nima večjega učinka na celotno gospodarstvo. Naslednji korak zahteva vzpostavitev široko dostopne infrastrukture, ki omogoča uporabo inovacije: naj bo to električno omrežje pred sto leti ali pa širokopasovni internet danes. Nato sledi faza eksperimentiranja, med katero podjetja iščejo nove načine komercialne uporabe novih tehnologij, in šele v tej fazi pride do pospeševanja rasti storilnosti. Ta cikel naj bi, sodeč po zgodovinskih izkušnjah, trajal nekaj desetletij.

Sledeč teoriji o difuziji tehnologije, smo danes v delu cikla difuzije, v katerem se infrastruktura za izkoriščanje prednosti informacijske tehnologije še vzpostavlja in v katerem zaenkrat informacijsko tehnologijo z umetno inteligenco na čelu izkoriščajo le tehnološko najbolj napredna podjetja. Podatki tej razlagi pritrjujejo. Študija Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj s konca leta 2016 ugotavlja, da storilnost v najbolj produktivnih podjetjih raste več kot zadovoljivo, medtem ko v večini podjetij stagnira. V 12-letnem obdobju od leta 2001 dalje je v petih odstotkih najbolj produktivnih proizvodnih podjetij na svetu storilnost pri 2,8 odstotka na leto rasla povprečno skoraj petkrat hitreje kot v ostalih 95-ih odstotkih podjetij. V storitvenem sektorju je razlika še bolj poudarjena, saj najbolj storilna podjetja svojo produktivnost povečujejo devetkrat hitreje od ostalih.

Napredek v informacijski tehnologiji, predvsem rudarjenje in obdelava podatkov, storitve v oblaku, pametna proizvodnja ter umetna inteligenca, ki bi omogočala avtomatizacijo vedno več opravil, je torej zaenkrat še v domeni nekaj tehnološko najnaprednejših podjetij. A to ne pomeni nujno, da tako imenovana četrta industrijska revolucija, ki naj bi jo prinašale omenjene tehnologije, v prihodnosti ne more prinesti izboljšav v storilnosti na nivoju, kot so jih prinesli elektrifikacija, motor z notranjim izgorevanjem ali vodovodno omrežje. Pri tem pa velja opozoriti, da rast storilnosti ni zaželena pod kakršnimikoli pogoji. Če bi široka uporaba obdelave podatkov in umetne inteligence ponovila prej omenjeno rast storilnosti v kmetijstvu in proizvodnji še v storitvenih dejavnostih, bi to lahko imelo samouničujoče posledice. Brez ustrezne redistribucije pridobitev, kakršna je na primer univerzalni temeljni dohodek, bi lahko privedla v kolaps dohodkov, povpraševanja, storilnosti in materialne dobrobiti kot posledica zmanjšane potrebe po delovni sili.

Morebitna hitra rast produktivnosti bi torej potrebovala spremljajočo redistribucijsko politiko, a trenutno je večina zahodnega sveta v stanju, ko rast storilnosti v gospodarstvu ne dosega stopnje, ki bi si je želeli. Kljub temu da je rast storilnosti podvržena ciklom tehnološkega razvoja, seveda odgovornosti za gibanje tega kazalca ni mogoče naprtiti zgolj inženirjem, temveč je to v veliki meri vprašanje politične ekonomije. V nadaljevanju si bomo pogledali nekaj ekonomskih razlag za stagnacijo produktivnosti.

Eden izmed faktorjev je, da se prej omenjena samouničujoča tendenca rasti storilnosti, imenovana tudi tehnološki paradoks, že dogaja. Opazujemo jo lahko v večini zahodnih držav, posebej poudarjena pa je v močno liberaliziranih anglosaških gospodarstvih. Avtomatizacija proizvodnje in vedno bolj tudi storitev v tehnološko bolj naprednih delih gospodarstva, povečuje storilnost v teh sektorjih. A hkrati krči možnosti stabilne zaposlitve in ustvarja večji bazen rezervne delovne sile, ki je prisiljen zaslužek iskati v prekarnih zaposlitvah storitvenega sektorja, delitveni ekonomiji, gig economy ali kakorkoli že to poimenujemo. V Uberju, Airbnbju, Deliverooju in podobnih podjetjih pač. Te zaposlitve pa so precej manj produktivne od tistih, ki jih je avtomatizacija uničila, s čimer v seštevku storilnost gospodarstva pade. Tehnološki paradoks tako popisuje pojav, v katerem tehnološki napredek namesto povečevanja celokupno znižuje storilnost in standard življenja.

Podoben učinek ima tudi odpiranje globalnim trgom, ki je v industrializiranih državah pustilo le visoko avtomatizirano proizvodnjo z majhnimi potrebami po delovni sili in nizko produktiven storitveni sektor. Pokomentira Jože Damijan:

Izjava

Zamrznjene oziroma stagnirajoče plače pa so drug razlog za stagnirajočo storilnost. Rast plač namreč podjetja v boju za nižanje stroškov na enoto proizvoda sili v investicije, s katerimi povečujejo storilnost. Če plače stagnirajo, pa te spodbude po investiranju in višanju storilnosti ni. Poseben pomen za višanje storilnosti ima ravno višina minimalne plače, ki je v večini držav politično določena. Če za trenutek pozabimo na sektorje, kjer so delavci večinoma prekarci, so namreč sektorji, kjer zaposleni prejemajo minimalno plačo, tisti, ki imajo večinoma najnižjo storilnost. Zato dvig minimalne plače pripomore k izboljšanju produktivnosti v tistih sektorjih, ki najbolj znižujejo povprečje gospodarstva. Damijan je prepričan, da je prav razumevanje stagnacije plač ključno za razvozlanje uganke storilnosti.

Izjava

Razlaga stagnacije storilnosti skozi stagnacijo plač najde podporo tudi v empiričnih podatkih. Če zanemarimo Irsko, kjer prevladuje finančni sektor, v katerem je meritev storilnosti vprašljivega pomena, v Evropi najvišjo rast storilnosti beležijo vzhodnoevropske države. Na čelu je Romunija s 35-odstotno rastjo storilnosti med letoma 2010 in 2016, sledijo ji Latvija, Bolgarija, Hrvaška, Poljska in Slovaška. Večina teh držav prednjači tudi po rasti plač. Najbolj, za 57 odstotkov, so plače med letoma 2012 in 2017 narasle v Romuniji, sledijo ji Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva in Madžarska. Na drugem koncu lestvice, torej med državami z najnižjo rastjo storilnosti, najdemo Grčijo, ki ji je storilnost od leta 2010 celo padla, Italijo, Švico in Združeno kraljestvo. Grčija in Italija sta na repu držav Evropske unije tudi po rasti plač.

Kljub opazni splošni korelaciji med rastjo plač in rastjo storilnosti povezava ni popolnoma trdna. V oči bode na primer Madžarska, kjer so plače zrasle za dobrih 30 odstotkov, storilnost pa za manj kot dva. Obratna situacija je v Španiji, kjer plače skoraj popolnoma stagnirajo, storilnost pa beleži spodobno rast. Primerjava rasti storilnosti in rasti plač po državah torej izkazuje dobršno mero ujemanja, ni pa popolna.

Še ena predlagana teorija za stagnacijo produktivnosti vzrok išče v monetarni politiki. Od nastopa krize so namreč centralne banke v ZDA, na Japonskem in v Evropi posegle po nižanju obrestnih mer in vlaganju velike količine novega denarja v finančni sistem. S tem so znižale ceno posojil. Ta poceni posojila pa naj bi vzdrževala pri življenju nizko produktivna podjetja, ki ne vlagajo v nadaljnji razvoj. Jože Damijan pa pri vplivu monetarne politike na stagnacijo storilnosti izpostavlja drug vidik. Poceni denar, ki je zaradi krizne monetarne politike na voljo podjetjem, je močno okrepil poslovne prakse, ki ne dajejo prednosti investicijam v produktivnost podjetja:

Izjava

Vedno večja prevlada menedžerskega modela, kjer je uprava podjetja odgovorna zgolj delničarjem, ne pa tudi zaposlenim in širši družbi, je nekaj, kar se je začelo že precej pred kriznim letom 2008. Sklada se z zatonom moči sindikatov in zanimanja države, še posebej v anglosaškem svetu, da bi posegala v odnose med delodajalci in delojemalci. Povezana je tudi z deregulacijo finančnih trgov, ki so omogočili dvig finančnih institucij, ki jih pri lastništvu zanima predvsem kratkoročna donosnost. Kupovanje lastnih delnic namreč pomeni, da bi podjetje namesto v svoj razvoj višek sredstev vlagalo v poviševanje vrednosti svoje tržne vrednosti.

Tudi kupovanje lastnih delnic ni nič novega. V ZDA podjetja od spremembe pravil leta 1982 ne rabijo skrbeti, da bi jih Komisija za nadzor vrednostnih papirjev zaradi kupovanja lastnih delnic obtožila manipulacije trga. Podjetje lahko namreč v enem dnevu kupi količino delnic, ki je enaka četrtini dnevnega prometa s to delnico. Zaradi poceni denarja se je obseg kupovanja delnic močno povečal. Gre za denar, ki bi ga podjetje lahko vložilo v razvoj, a se je odločilo prioritizirati kratkoročno donosnost delnice. V ZDA so tako imenovani buyback programi zrasli iz 350 milijard dolarjev leta 2005 na več kot 1000 milijard dolarjev leta 2015. Za primerjavo, celotne državne investicije tega leta so znašale dobro polovico omenjene vsote. Buybacki so se v zadnjih letih prijeli tudi v Evropi. Pri nas se jih največ poslužuje Krka, ki je na primer lani napovedala odkup 8,3 odstotka svojih delnic, že leta 2014 pa je Krka 7,4 odstotkov svojih delnic ne le kupila, ampak tudi umaknila z borze.

Rast produktivnosti je ključna, ker na dolgi rok v največji meri določa raven življenjskega standarda. Bruto domači proizvod na prebivalca lahko povečamo tudi s povečanjem delovnega časa, a večina nas tega ne bi smatrala za višanje življenjskega standarda. Pogosto spregledana ali premalo poudarjena pridobitev dviga storilnosti je, da je omogočila ne le večjo kupno moč delavcev, ampak tudi manj naporne službe in krajše delavnike.

Pri stopnji rasti je treba poudariti eksponentno naravo našega načina merjena rasti storilnosti. Triodstotna letna rast pomeni v 25 letih več kot dvakrat večjo vrednost. Če se plača zaposlenega giba skupaj z njegovo storilnostjo, to pomeni dvakrat višji zaslužek ali pa polovico manj ur na delovnem mestu. Nižja rast enega odstotka, ki je danes tipična v Evropi, v enaki dobi prinese zgolj 28 odstotkov. Če rast dosega 0,7 odstotka, kar je vrednost v ZDA v zadnjih nekaj letih, to v 25 letih nanese manj kot 20 odstotkov, za podvojitev produktivnosti pri tej stopnji rasti pa je potrebnih kar okroglih sto let. Padec v rasti produktivnosti, ki smo mu priča, torej pomeni razliko med preobrazbo načina življenja znotraj ene generacije in tem, da lahko naslednja generacija pričakuje približno enak življenjski standard kot zdajšnja.

Vprašanje, kaj je primarni vzrok za padanje rasti produktivnosti, ni enoznačno pojasnjeno in gotovo predstavlja enega največjih izzivov za ekonomsko vedo. Močan katalizator so verjetno gospodarske razmere. Gospodarstva razvitega sveta imajo za seboj desetletje anemične rasti in obratovanja pod polnimi kapacitetami.

Gotovo imata močan vpliv tempo in narava tehnološkega razvoja. Imamo precej dokazov, da tehnološki razvoj v zadnjih desetletjih prinaša znatno nižji dvig življenjskega standarda kot v preteklosti. Težko je reči, ali to pomeni zgolj zastoj pred še eno kambrijsko eksplozijo, ki jo bo prinesla umetna inteligenca, ali pa vrnitev na starodavne tirnice. Če pomeni slednje, to prinaša resnično hudo zmanjšanje pričakovanj. Ne zgolj za našo ekonomijo. Živimo namreč v družbi, ki velik del svoje samopodobe polaga v idejo nenehnega napredka, iz katere legitimnost črpa tudi ekonomski in politični sistem.