Prišepetovalci. Štiriinštiridesetič.

UVODNIK

Da je Stranka modernega centra utelešeni paradoks, je bilo mogoče začutiti že ob njenem nastanku – in vse prve občutke, da je z njo bolj ali manj narobe čisto vse, je v svojem delovanju tudi potrdila. Od stranke, ki je je uspela navidez nemogoča sinteza čiste oblastne drže in prostodušno priznane neizkušenosti pri izvajanju funkcij države, česa drugega tudi nismo mogli in smeli pričakovati. Pa vendar, vse do zdaj smo sicer morali živeti z njo, a hkrati smo lahko živeli mimo nje – če odštejemo sedaj že nebistveno glasovanje o odvzemu Janševega mandata, namreč ni storila prav ničesar, v čemer bi se z njo strinjali. A danes, ko se bliža referendum, se moramo vsi tisti, ki smo nanjo skoraj dobesedno alergični, soočiti z dejstvom, da bo ta stranka – vsaj na papirju – obkrožila isti za, s čimer bo, hvala lepa, v svoj lastni paradoks vključila še vse nas. Jasno, v praksi bomo to neprijetno dejstvo seveda uspeli utajiti in poskusili narediti vse, da naš »za« ne bo povsem isti »za«. A v teoriji so stvari bolj zahtevne in niso več odvisne le od nas. 

Tudi na tem nivoju se sicer lahko tolažimo z raznimi racionalizacijami. Na eni strani lahko zaženemo abstraktno mantro o še enem primeru klasične stranke poznega kapitalizma, ki tovrstno temo izrabi za ustvarjanje levičarskega videza in kot vabo za naivne. Na drugi strani se lahko opremo na opažanje, ki to splošno shemo preslika v njeno notrajnost – namreč na dejstvo, da je stranka, katere predsednik se je zadnje dni potepal po ZDA in sklepal dogovore z multinacionalkami, kampanjo prepustila svojim dobrodušnim drugoligašem. A nič od tega ne zveni prav prepričljivo – preprosto zato, ker paradoks, ki nam ne da miru, sploh ni ta paradoks. 

Rečeno čisto direktno: tisto, kar nas lahko v momentu, ko stojimo na istem bregu, navdaja z nelagodjem, je dejstvo, da je prav ta stranka, in z njo celotna koalicija, del natanko tiste politike, ki je svojo komajda prikrito ksenofobijo materializirala v objektu, ki ni samo popolnoma škandalozen, temveč je bil še pred kratkim popolnoma nezamisljiv – v objektu, ki ga je sfantazirala točno tista skrajna desnica, ki v referendumski kampanji brani svojo pravico do zakonsko podprte homofobije. Ko Cerar temu objektu ni in ni želel reči ograja, je na svoj način imel prav. Ko ga namreč zagledamo, kako se kot nestvor vije ob obalah Kolpe, postane jasno, da ta objekt v strogem smislu dejansko nima in ne more imeti imena. Njegova realna podoba, njegov grozljivi estetski učinek, se dejansko izmika vsaki enostavni simbolizaciji – da bi ga razumeli, zato niso dovolj abstrakcije o njegovi načelni nedopustnosti. Da bi razumeli, kaj uteleša in kaj nam sporoča, ga moramo vzeti kot objekt, ki šele ustvari svoje simbolno polje.

Še enkrat, ko ta objekt zagledamo v njegovem topem avtomatizmu, ko ga zagledamo, kako se ne ozira na to, da je postavljen v krajinski park, kako se ne ozira na to, da fizično odganja vsakega morebitnega turista, kako se ne ozira na to, da ljudem in vsem živalim, ki ne znajo leteti, preprečuje dostop do reke, kako se ne ozira na to, da tam stoji, pa čeprav nikjer ni ne beguncev, ne ekonomskih migrantov in ne islamističnih teroristov – skratka, ko ga zagledamo, nam postane jasno: subjekt, ki se ob njem ne zgrozi, subjekt, ki se mu takšen objekt zdi upravičen in racionalen, subjekt, ki s takšnim objektom lahko tvori isto realnost, je lahko samo subjekt, ki je že sam popolnoma iztirjen iz realnosti, za katero mislimo, da v njej živimo. 

Če se nam zdi, da se je ta objekt postavil sam, tako rekoč avtomatično, imamo na nek način prav – postavil ga je lahko samo tisti kolektivni subjekt, kolektivni subjekt v nastajanju, ki ga sicer ne moremo stlačiti v stare politične kategorije, a vendar lahko brez dvoma zaznamo njegov obstoj. Ta kolektiv je še vedno odprt in vanj se bodo v prihodnosti zagotovo vključili še novi posamezniki, tudi takšni, ki objektu, ki mu pravimo ograja, danes še nasprotujejo, smo na drugi strani lahko gotovi vsaj o nečem: v ta kolektiv brez izjeme spadajo vsi tisti, ki ta objekt danes na tak ali drugačen način tolerirajo, torej tudi vsi tisti privatno dobrodušni člani koalicije, ki bodo na referendumu glasovali za.

A pozor, vse preveč enostavno bi bilo, če bi protislovje razumeli kot protislovje med postavljanjem ograj na mejah in rušenjem ograj v glavah. Tako kot bodeča žica na meji ni le simbolna ograja, tudi ograje v glavah niso stvar neškodljive privatne psihologije. Tako kot prosojna bodeča žica, za katero vemo, da bi nas razparala, če bi se vanjo zapletli, se tudi homofobna ograja v glavah agresivno obrača navzven. Vsi, ki smo imeli kdaj opraviti z njo, vemo, kako deluje. Čutimo njeno avro, čutimo jo tudi, ko ni izrečena, čutimo jo v pogledih, čutimo jo v polglasnih pripombah – in ker nikoli ne vemo, od kod nas bo udarila, jo na koncu jo čutimo tudi tam, kjer je ni.

In čeprav drži, da se takšna ograja ruši tudi z zakoni, za njeno odstranitev ni dovolj le biti za. Zato je skrajni čas, da se vsi tisti, ki so za, na drugi strani pa podpirajo in soustvarjajo diskurz, v katerem sta rasizem in homofobija del istega paketa, zavejo svojega paradoksa in ga pričnejo razreševati. Ali se bodo pridružili desnici in glasovali proti, ali pa bodo poskrbeli za to, da se odstrani nestvor na državnih mejah, je seveda njihova izbira – a biti hkrati za in proti bi moralo biti prehudo tudi za Stranko modernega centra.

T. T.

MONOLOG: Svetlana Slapšak

Glasba: Shirley & Company - Shame, shame, shame, Lucio Battisti - Amarsi un po'.