Prišepetovalci. Petinosemdesetič.

Če še zmoremo ohraniti vsaj nekaj občutka za čas, se najbrž spominjamo, da smo se zadnjih nekaj mesecev epidemije uspeli zamotiti z zgodbo konstruktivne nezaupnice, ki se je začela z Jožetom Damijanom, se nadaljevala s Karlom Erjavcem, se v bistvenem končala z vrtno hiško Branka Simonoviča ter se v antiklimaksu sklenila z glasovanjem v parlamentu. Čeprav je Damijan že v svojem prvem nastopu v funkciji potencialnega mandatarja nakazal možnost, da se lahko umakne komu drugemu, s čimer je nemudoma zavozil polovico začetnega zagona, je Koalicija ustavnega loka v prvi fazi imela nekaj relativno obetavnih momentov. Nič posebnega sicer, a že dejstvo, da so šefi opozicije kdaj pa kdaj čisto dobesedno stopili skupaj, je bilo dovolj, da se je vzpostavil minimalni videz možne in nedvomno boljše alternativne prihodnosti.

A ker so v KUL popustili pritisku realizma, ker so želeli počakati na vnaprejšnjo zagotovitev glasov in se posledično prepustili taktiki kuloarskega pregovarjanja, so iz rok izpustili priložnost, da tudi ob faktično neuspeli nezaupnici v javnosti nastopijo kot zmagovalci, kot akterji dokončnega razgaljenja strank, ki so stopile v koalicijo s SDS. Poslanci SMC in ostaline stranke, ki smo ji včasih rekli DeSUS, so se v tem času sicer tudi dejansko razgalili v vseh dimenzijah svoje bednosti – a ker jim je bil z neskončnim odlašanjem ponujen čas, v katerem so lahko dokončno razvili ljubezen do obstoječe vlade in sebe v njej ter se navzven prezentirali kot subjekti ponosnega vztrajanja, se je spremenil tudi končni učinek tega procesa.

S premikom poudarka od vprašanja možne spremembe k vprašanju vrednosti obstoječega stanja, ki ga moramo samo »prešteti«, so poslanci SMC svojo pasivno kolaboracijo uspeli pretvoriti v etično držo, v tvorbo videza etičnega subjekta, ki je iz koruze pobral Šarčevo puško in ne bo nikoli več odnehal. Na določeni ravni je iz tega procesa izšlo več resnice, kot bi jo proizvedlo nenadno razgaljenje, na določeni ravni je iz vsega tega izšlo nekaj še malo gršega – a ker smo namesto dogodkovnega preloma, ki bi zahteval hipno odločitev v eno ali drugo smer, dobili postopno utrjevanje pozicij, smo po izidu nezaupnice ostali brez vsakršne katarze – ki jo v tovrstnih situacijah lahko prinese zgolj hipno spoznanje, da pač je, kot je, in da bo na rešitev nujno počakati do momenta, ko se ta zabetonirana sekvenca izteče.

Da bi nekako predelali to čudno travmo nenavadno razvlečenega razpusta minimalne iluzije, da se oblast lahko zamenja še pred volitvami, se je v zadnjih tednih razmahnila nadomestna ideja, projicirana v prihodnost – ideja, da lahko Slovenijo pred ponovitvijo tega neuspeha tudi na volitvah reši le še zaenkrat neobstoječa, ne toliko nova kot na novo iznajdena močna sredinska sila. Če pustimo ob strani Lebnov projekt stranke, o kateri nam je razodel tisto, kar smo že vedeli, zamolčal pa tisto, kar jo bo v praksi definiralo, in Damijanov projekt intelektualne platforme kot predpriprave za stranko, o katerem razen tega, da obstaja, ne vemo nič, ideja nove sredinske stranke večinoma nastopa kot abstraktna zamisel združitve že obstoječih sredinskih strank pod vodstvom nekega, zaenkrat še neznanega močnega voditelja.

Problem te zamisli, ki jo je – in ni edini – v zadnji Mladini prezentiral Grega Repovž, pa ni le v tem, na kar je v repliki na repliko pravilno opozoril prav Jože Damijan, da namreč v okviru našega volilnega sistema celota pač ni, ali vsaj ni nujno večja od vsote delov; prav tako problem ni le v tem, da je močnega voditelja iz prihodnosti treba šele izumiti; osrednji problem je, nasprotno, prav v dejstvu, da se je v to abstraktno enačbo spet in še enkrat in ponovno vrinil točno tisti akter, ki je kljub eksplicitni zavezi, da tega ne bo storil, zakuhal Janševo koalicijo – in ki mu je navsezadnje bil namenjen tudi moralni test, ki smo mu rekli konstruktivna nezaupnica. 

Jasno, tako Repovževa eksplikacija kot njene bolj implicitne različice, ki se razpršeno pojavljajo v javnosti, so se v tem času že uspele odreči Zdravku Počivalšku in Moniki Gregorčič, na papirju pa tudi Igorju Zorčiču – a vendarle se nekako ohranja računica, da se v Stranki modernega centra vendarle skriva določen še vzdržen in še ne docela pokvarjen element korektnosti izvornega Cerarjevega projekta. Stranka SMC se lahko do konca diskvalificira in skrotoviči, lahko je do konca nesposobna in škodljiva, lahko se zapleta v korupcijske škandale, lahko kolaborira s personami in strukturami, ki prezirajo, sovražijo in demolirajo vse možne fizične in psihične prostore svobode, pa vendar nekako uspemo ohranjati vero v bistveno razliko med kolaborantom tipa Počivalšek in kolaborantom kolaboranta tipa Janja Sluga – in sicer tudi po tem, ko je kolaborant kolaboranta zavrnil možnost, da s kolaboracijo kolaboracije prekine in se za silo spokori.

Ta prisilna operacija podvajanja SMC, ki se ga je leva sredina priučila prek idolatrije Milana Brgleza, ta prisilna operacija, prek katere na sebi povprečna figura pridobi vzvišen status preprosto zato, ker je za odtenek boljša od svojih še slabših strankarskih kolegov – ta operacija se bo v svoji direktni aplikaciji bržkone kmalu izpela. Kandidatov za status čistega preostanka SMC je namreč zmanjkalo že zdavnaj: če se tostran meje dobrega in zla pojavijo Kamal Izidor Shaker, Jasna Murgel ali Marko Ferluga, je to kljub vsemu nekaj drugega, kot če iz te operacije z velikim odporom in muko iztisnemo problematizirano trenutno vodjo poslanske skupine. Precej večji problem je, da se vera v kakršen koli potencial te stranke tudi takrat, ko v njej več ne vidimo zares čistih elementov, odvede v subjektivno morda brezinteresno, a objektivno še vedno zainteresirano spremljanje njenega notranjega razvoja, kjer štafeto prevzamejo klasični novinarji. 

Če se s to stranko ukvarjamo na klasičen novinarski način, če denimo premlevamo, ali bo prišlo do zamenjave šefice poslanske skupine in kdo je v tem spopadu zaveznik in kdo ni, očitno pristajamo na predpostavko, da je eden od možnih razpletov njenih notranjih, piarovsko napihnjenih sag vendarle boljši od drugega – kolikor bi stranko vendarle ohranil kot potencialnega zaveznika levice in leve sredine. Če poslušamo poslanca Gregorja Periča, postane kristalno jasno, na kakšen način je ta kot da nadležni fokus medijev na dogajanje v SMC za stranko lahko koristen. 

KLIP Gregor Perič

Skratka, kaj z lansiranjem notranjih razprtij, realnih ali nerealnih, koga briga, dobi SMC? Dobi tisto nujno pozornost, ki si je ne zasluži, dobi oder, na katerem lahko svojo lastno vizijo čiste sredinske stranke ali strankarske koalicije promovira Zdravko Počivalšek. Stranka ali koalicija postmodernega centra, ki se ji morda pridružijo odkrito rasistični župan Ilirske Bistrice Emil Rojc, predsednik Državnega sveta in sodelavec Nacionalne tiskovne agencije Alojz Kovšca, dobro spočita Aleksandra Pivec in večno SMC-jeva Violeta Bulc, bo morda res drugačna in morda je res ne bodo volili isti volivci kot leta 2018 – pa vendar, nekaj takega bo za SMC, za ohranitev njihovih biznisov in poslanskih časti pač edina možnost.

In kaj bi bila alternativa? Na kaj bi se levosredinski komentatorji, wannabe politiki in wannabe nepolitiki morali osredotočiti, če bi levico že želeli uravnotežiti s trezno sredino? Morda bi jim in nam koristilo, če bi svoje sile usmerili na edini teren, kjer je sredina še kolikor toliko živa, pripoznali in podprli konkretne procese, ki se na sredini dogajajo spontano – namreč procese, v katerih se sredina v dani situaciji, pod to oblastjo in v tej krizi, brez razvidne računice in ne da bi jo to kaj motilo, premika proti levici. Da imajo določeni deli te sredine svoje probleme, svoje stare in do določene mere neodpustiljive grehe, bomo več govorili po premoru. A dejstvo ostaja: procese, v katerih določeni poslanci presegajo potencial, ki smo jim ga pripisali na začetku, procese, v katerih se nepopolnost začetka v nasprotju s SMC ne povečuje, temveč se zmanjšuje, procese, v katerih se določene stranke sredine ne obremenjujejo z imperativom, da po sili ostanejo sredinske, je smiselno vzeti kot dober signal.

T. T.

MONOLOG: Boris Vasev

Glasba:  State of Grace – That's When (We'll Be Free) , Mall Grab – Liverpool Street In the Rain