Prišepetovalci. Petintridesetič.

UVODNIK

Na večer, ko so vsi svetovni mediji, pa naj so bili ob tem navdušeni ali prestrašeni, na veliko poročali o zmagi Sirize in se ukvarjali z edinim še odprtim vprašanjem – namreč z vprašanjem tistih par desetink odstotkov, ki so odločale o tem, ali bo ta zmaga resnična ali že vnaprej kompromisna –, se je dnevnik naše nacionalne televizije začel z nevtralno dobrimi novicami: zmago Filipa Flisarja v smučarskem krosu, tretjim mestom Petra Prevca v smučarskih skokih in zmago Slovenije v osmini finala rokometnega prvenstva. A če bi ta predtakt, ob katerem je Manica Janežič sijala od navdušenja, čisto slučajno hoteli razumeti kot trik, skozi katerega je boljševiška televizija kanalizirala evforijo ob zmagi skrajne levice, bi se, jasno, motili.

Tudi na predvečer volitev, ko so se vsi normalni svetovni mediji, vključno s konkurenčnimi 24 urami, ukvarjali s tem, kakšen dogodek bo zmaga Sirize – ali bo dosegla absolutno ali zgolj relativno zmago, ali bo torej šlo za pravi dogodek ali zgolj še eno potrditev, da nevidna roka zgodovine levice ne mara –, je namreč ista TV Slovenija svoj Dnevnik uvedla s prav tako nevtralno dobro novico, ob kateri bi morali odpreti šampanjce: »Za začetek Dnevnika spodbudna novica. Bonitetna hiša Moody je izboljšala oceno Sloveniji za eno stopnjo. Zvišala jo je z Ba1 na Baa3. Slovenija tako po razvrstitvi Moodyja ni več v skupini držav z velikim tveganjem. Kaj pravijo v bonitetni hiši? Politično stanje v državi se je izboljšalo, stabilizacija bančnega sektorja pa zmanjšuje možnost novih pritiskov na javne finance. Skratka, novica je dobra.«

Če odmislimo bizarno in za RTV tipično lektorsko kaprico, nenadno prekrstitev bonitetne hiše Moody's v Moodyja – v čem še je ta nacionalkina gesta sporna in bizarna? O čem govori? Simptom česa je? V čem je v tej gesti spregovorilo slovensko politično nezavedno? V čem je ta gesta več kot zgolj znamenje slovenske samovoljne izključitve ne le iz svetovnega, temveč že evropskega dogajanja? V čem je, skratka, uvod v sobotni tv dnevnik hujši od uvoda v nedeljski tv dnevnik? V čem je veselje ob dvigu bonitetne ocene še hujše od samoumevnega primata slovenskega športa pred novico, ki pač mora primarno zanimati avtorje osrednjih slovenskih poročil, če naj si še rečejo novinarji?

Če nas je Manica Janežič s športnim uvodom zgolj želela razvedriti in nas še enkrat več umestiti v ignorantski božji vrtec, ki naj se ukvarja sam s sabo, medtem ko, citiram, »po Evropi seveda budno spremljajo parlamentarne volitve v Grčiji«, nas je z izpostavljanjem geste finančnega velikega Drugega na predvečer grških volitev v ta svet posredno vendarle tudi vključila. Moody's, ki v svojem poročilu seveda ni pozabil napisati, da nam obljublja še večjo nagrado, če bomo nadaljevali pot privatizacije, je ekipi tv dnevnika služil kot most, s katerim se sploh lahko približamo vprašanju Grčije. Preprosto rečeno, Moody's je pripravil teren, ko je dobri novici takoj lahko sledila nova skrb: kaj se bo, če v Grčiji pride do preobrata, zgodilo z našimi poroštvi?

Ta interpretacijski okvir, po katerem je Grčija tista, ki lahko nas, vse tiste države, ki smo se ravnokar resnično priučile vrline vestnega izpolnjevanja domačih nalog, spet povlekla v težave, ta infantilna zgodbica, po kateri Grčija še najbolj spominja na razrednega pretepača, zaradi katerega bomo vsi skupaj pisali kazenski test ali pa bo zaradi njega odpadel končni izlet v Gardaland, pa ni več le intepretacijski okvir osrednjih urednikov in novinarjev naše nacionalke, temveč povsem odkriti teren najvišje evropske politike.

Ta okvir sicer morda niti ne bo nujno potreben – nevidni možgani obstoječega sistema so za to poskrbeli že v Grčiji, pa ne le s Papandreouovo kvazi-stranko, temveč že v trenutku, ko se je kot politik izumil Stavros Theodorakis, šef stranke Potami, katere sistemska naloga je izmaknitev tistih par odstotkov, ki odločajo o statusu politične spremembe. Stranka, poetično poimenovana kot »Reka«, ki naj bi po Theodorakisovih besedah združila različne kreativne tokove in prinesla zbistritev, je namreč še ena stranka, ki to noče biti, še ena politika, ki to noče biti, še en primer političnega projekta, ki se zoperstavlja uveljavljenim političnim strankam – kamor očitno vpisuje tudi Sirizo. Te vse iste stranke namreč trdovratno vztrajajo na svojih okopih, namesto da bi pozabile na svoje, kot pravi, rdeče, modre ali zelene odtenke in se osredotočile na dialoško iskanje skupnih točk.

Skratka, prav mogoče je, da se dogodek Siriza ne bo zgodil že v samem štartu, da se ne bo zgodil že zato, ker je trdovratni sistem tudi v Grčiji iznašel svojega Cerarja, politika, ki nujnost svojega političnega udejstvovanja izvaja iz napačne diagnoze, iz ignorance že dogodenega nastopa politike, ki ni in ne bo nujno zdrsnila v stare vzorce. Pa vendar, če bosta Evropa in svet na koncu soočena z vsaj pravim začetkom dogodka, s tisto politiko Sirize, ki jo je napovedovala, bo več kot očitno posegla po interpretacijskem okviru, po katerem bodo vsi ostali davkoplačevalci plačali odpis dolgov Grčiji in se vrnili v točko začetka tako imenovane pomoči, ko so bili prepričani, da so oni – ne pa spekulativni kapital – pravi akter pomoči, da so prav oni tisti, ki Grčiji pomagajo iz lastnega žepa.

In tu se odpirata dve poti. Prva, bolj splošno pričakovana, je pot, katere cilj je Tsiprasova deradikalizacija, njegovo odmikanje od obljub, s čimer bi dokazal, da je v obljubah, ki so nemogoče, že od začetka blefiral. Govoril je nekaj, a bodimo realni – to se ne bo zgodilo. A ne smemo podcenjevati možnosti druge poti. Nisem namreč čisto prepričan, da evropske in svetovne elite niso zmožne zaigrati igre, po kateri Tsiprasu popustijo, mu ustrežejo, mu odpišejo dolgove, a vse skupaj le zato, da pri državljanih drugih držav ponovno prebudijo že malo upadli resentiment do pobalina, ki nas spravlja v težave. Poglejte, bodo mogoče rekli, pri Grku smo res šli predaleč; problematičen je, a taka je pač njegova narava, in ker smo kulturni, mu bomo pogledali skozi prste. Pa vendar – to še ne pomeni, da se morate tudi vi ponavljati za njim. Formalno ga sprejmite medse in pokažite, da ste pametnejši in bolj kulturni. Sprejemajte reforme, privatizirajte in varčujte: le tako ga boste lahko pri sebi utemeljeno sovražili in mu zamerili.

Ob vsem skupaj postane očitno: edini način, kako minirati sam interpretativni okvir, je ta, da tudi mi ostali postanemo politični pobalini. Vsaka država si lahko izmisli svojo lastno Sirizo, kar danes ne pomeni le to, da si lahko izmisli novo levico, temveč da samo sebe prepriča, da takšna stranka državo lahko povsem legitimno vodi. Le ko bo pobalinov preveč, da bi jih učiteljice in z njimi nalinkani piflarji lahko vzeli kot izolirane primere, se bodo lahko spremenili kriteriji tega, kaj pobalinstvo sploh je.

T. T.

MONOLOG: Neža Kogovšek Šalamon

Glasba: Francoise Hardy - Comment Te Dire Adieu, Francois De Roubaix - Dernier domicile connu.