Prišepetovalci. Triinsedemdesetič.

Nekoč, ko so se osrednji nacionalni mediji, tako javni kot privatni, še trudili vzdrževati vtis, da smo delujoča država, smo v Sloveniji poleg volitev poznali tudi vzporedne volitve. V trenutku, ko so se volitve končale, smo tako že imeli rezultate: ti včasih niso bili do odstotka natančni, a v principu smo že takoj vedeli, kaj se je zgodilo. Edini suspenz, ki je še ostal, je bil dolžni suspenz možnosti statističnega odstopanja, ki se je počasi začel topiti po nekaj deset odstotkih dejansko preštetih glasovnic. Ker nismo popolni idioti, smo se v tem prostoru nepopolne gotovosti lahko brez težav znašli – in s pomočjo formule »če rezultati vzporednih volitev držijo« so novinarji in komentatorji, pa tudi sami kandidati že v prvem trenutku pred seboj imeli snov, o kateri se je bilo mogoče smiselno pogovarjati.

A po flopu iz prvega kroga predsedniških volitev leta 2017, ko je TV Slovenija začela škrtariti in kot vzporedne volitve prodala zgrešeno in de facto predvolilnonapoved Episcentra, so mediji očitno sklenili, da bodo bolj ali manj naključno zakrivljeno šlamparijo pretvorili v povod za oblikovanje obče morale: volatilnost slovenskega volilnega telesa je, kot vse kaže, tako absolutna, da jo nujno zgrešijo ne le predvolilne ankete, temveč tudi še tako profesionalno izvedene vzporedne volitve – zato bomo ob volilnih nedeljah pač počakali na objavo pravih rezultatov.

In če so v normalnih državah, recimo v Nemčiji, Avstriji, na Hrvaškem in v Romuniji, v nedeljo že malo po sedmi vedeli, pri čem so, smo se v Sloveniji odločili, da bomo čakali, pa čeprav je bilo tokrat treba čakati do 11h. A seveda, ker smo čakali le vsebinsko, forma pa je ostala enaka, ker se je tudi tokrat TV Dnevnik začel pet minut prej, da slučajno ne bi kdo preklopil na POP TV, realnost ni bila le nenavadna, temveč direktno bizarna. Novinarji so se po vrsti oglašali iz volilnih štabov in iskali, kot so temu rekli, prve odzive – ki pa, jasno, niso mogli biti drugega kot povolilne predvolilne fraze, le da so bile zaradi objektivnih okoliščin videti še malo bolj ležerne in indiferentne. In ker je, kot rečeno, forma ostala enaka, smo ob 9h zvečer dočakali tudi veliko povolilno oddajo – v kateri so prisotni sicer lahko komentirali rezultate v drugih državah, debata o slovenskih volitvah pa se je usmerila tja, kamor se je edino lahko, v edini prisotni dinamični moment, namreč v vprašanje volilne udeležbe.

KLIP Kako smo volili

Da je pogovor o volilni udeležbi, sploh ko še ni bil jasen njen končni podatek, komentatorjem ponudil povolilno nadaljevanje prazne predvolilne abstrakcije o pomembnosti evropskih volitev, nas pač ni moglo presenetiti – kot tudi ne dejstvo, da nobenemu od novinarjev ni padlo na pamet, da bi kontaktiral Državno volilno komisijo in jih vprašal, kdaj zaboga mislijo roditi končne obrise vsaj tega polsmiselnega podatka. A ker je bilo časa veliko, ker se je bilo iz štabov treba oglasiti večkrat, ker tudi novinarji nacionalke ne zmorejo v neskončnost ponavljati istih vprašanj, ker jim je novo pot z namigom odprl Milan Zver in ker so, po svoji človeški naravi, vsaj malo radovedni, so počasi začutili, da vendarle obstaja nekdo, ki je izvajal neke vrste vzporednih volitev.

KLIP Fajon

Iskanje namigov pri strankah se je, jasno, nadaljevalo tudi pri nekaterih naslednjih vklopih – in ko je nekaj kasneje Tanja Gobec na Ireno Jovevo – namesto na svoje nadrejene – naslovila apel, naj »iskreno« napove, koliko mandatov bodo dobili v stranki LMŠ, je postalo kristalno jasno, da odsotnosti vzporednih volitev ni mogoče zvesti kot nevtralno dejstv: ko so enkrat mogoče, je njihova odsotnost že gesta, je že signal razvrednotenja volilnega dogodka, pa naj si o njem načeloma mislimo, kar hočemo – kar velja še toliko bolj, ko se ovemo, da je bila odpoved vzporednim volitvam le konsekventno nadaljevanje minimiziranja resničnostnega potenciala javnomnenjskih meritev v času volilne kampanje. Kar je imelo svoje posledice celo v kvazi-intelektualnih oddajah tipa Studio City: tudi v pogovoru z dvema šefoma javnomnenjskih agencij je bilo mogoče slišati vehementne populističnofobne shematizme, ki z realnostjo slovenskih volitev niso imeli nikakršne zveze.

KLIP Studio City

Da so se tri liberalne stranke – torej SAB, SMC in Desus – znašle pod pragom, se je sicer dejansko zgodilo in se verjetno ne bi, če bi se med seboj povezale. A da je bila v isto zgodbo šteta LMŠ, katere osrednja poteza je tako ali tako le stežka liberalnost tega tipa, ki je kot sredina nove vrste vse prej kot mrtva in katere največji podvig je bil prav vnovičen eksperiment, tokrat eksperiment govoreče antikandidatke – to je lahko le posledica splošne relativizacije vsakršne prognostične zmožnosti anketiranja, ki jo nadomesti prazna podivjana spekulacija. Volitve so nič več in nič manj kot operacija štetja – in namesto da jih skušamo obrniti v nekaj, kar nikoli ne morejo biti, namesto da jih pretvarjamo v simbolne spopade dobrega proti zlu, ne da bi obenem jasno povedali, kdo natanko v razmerah brez predvolilnih koalicij sploh je nesporni predstavnik dobrega, namesto, skratka, da jih dvigujemo v dimenzijo, v kateri ne obstajajo, bi bilo mnogo bolje, če bi resno sprejeli dejstvo, da gre za tekmo odstotkov brez dodane metafizike. Kar tudi pomeni: če gre za tekmo odstotkov, lahko volivce v splošnem smislu animiramo le s čim bolj točnimi sprotnimi podatki o prednostih in zaostankih.

KLIP Štuhec

Vmesni časi so tudi pri volitvah bistveni, kažejo sprotno stanje realnosti, a obenem dvigajo angažma za nadaljevanje, ki kljub zanosu ostaja realistično. Ker so odzivi v ljudstvu včasih lahko nelinearni, ker si ljudstvo lahko premisli in se kolektivno angažira hitreje, kot zveni logično, biti realističen nikakor ne pomeni, da so trije ali štirje odstotki, ki tej ali oni stranki manjkajo do volilnega praga, nenadomestljivi. Prav v primerih, ko gre za delne politične outsiderje, ki se šele morajo vzpostaviti in ki ne morejo računati na pomoč predpostavljenega verovanja drugih volivcev, so sprotne ankete toliko bolj ključne. Le na ta način je mogoče izslediti trend pritajene rasti, na katerega se lahko opre motivacija – in ki lahko na koncu proizvede preskok v podpori, ki je latentno dejansko že prisotna. In prav v tem je, patetično rečeno, odgovornost medijev, ki se želijo videti kot nacionalni. Namesto prisilnega izumljanja inovativnih prijemov, kot so projekti Grem volit, ki volitve pretvarja v vrtec že polnoletnih otrok, ter Detektor in Dejstva na 24ur, ki sta prakso factcheckinga pripeljala do svojega absurdnega pojma, namesto vsega tega bi si mediji lahko prihranili energijo in raje naročili kakšno anketo več.

V nasprotnem primeru dobimo situacijo, ko ocene stanja na eni strani nadomestijo shematične predpostavke možnega, ki betonirajo obstoječe stanje, na drugi strani pa »občutki«, naklonjeni, a vprašljivi strokovni komentatorji in/ali facebook bubble. In v tej situaciji se prav lahko zgodi, da se tudi kandidati iz politične Ilke Štuhec spremenijo v politično Marušo Ferk. Tudi ti se, ko pridejo v cilj, vedno znova sprašujejo, kako je mogoče, da rezultat ne odraža njihovih iluzij. Po svoji uri, so prepričani, bi pač morali zmagati. 

...

Prvi del smo končali s figuro politične Maruše Ferk, figuro, ki se po volitvah nejeverno sprašuje, kaj se ji je zgodilo. Vse je naredila prav, je prepričana. Trdo je trenirala, trenirala je tudi s tujimi tekmovalci, pripravila je najdaljši in najboljši program in vanj vključila tudi nove politične prijeme, ki bi ji skoraj morali prinesti dodatne točke, oblikovala je ekipo svežih obrazov, del katere je bil tudi priljubljeni zvezdnik, navidez nerazumno je celo znižala preoptimistične cilje – a ji je kljub temu spodletelo. Kaj se je torej zgodilo? Kaj se je zgodilo, ja, Levici?

Če verjamemo precej opaženi in široko priljubljeni tovariški facebook analizi Franca Jurija, je situacija sledeča: 

»Slovenska Levica je v evropskem primerjalnem kontekstu vendar preživela. Njen neuspeh na evropskih volitvah ne pomeni poraza, saj doma ohranja dostojno podporo in legitimno prisotnost v domačem parlamentu. Ni doživela usodnega udarca, kot npr. SMC... Na poti v Bruselj je vendar Izgubila nekaj glasov (vsaj 2%) . Zakaj? Ker je tokrat kar nekaj včerajšnjih volivcev Levice raje glasovalo za SD, zlasti za Milana Brgleza, saj so ocenili, da je njihov glas tam bolj učinkovit za zajezitev desnice. Poznam kar nekaj ljudi, volivcev Levice, ki so se tokrat odločili tako. Brglezova politična pot in njegova umirjena a hkrati pravilna stališča do ključnih vprašanj Evrope in sveta so jamstvo, da bo v EP, ob Fajonovi, socialno demokracijo zastopal dostojno.« 

Ustavimo se zaenkrat na tej točki. Izpostavitev Milana Brgleza se, lahko sklepamo, poleg empirije Jurijevega zasebnega kroga opira na predpostavko očitno izjemno velikega števila preferenčnih glasov, ki naj bi mu prinesli presenetljivo izvolitev. Res je sicer, Brglez je ob dejstvu, da ga je njegova nova stranka celotno kampanjo skrivala pred javnostjo in v ospredje potiskala Matjaža Nemca, dosegel veliko – a če si ogledamo podatke na strani DVK, je prejel relativno nespektakularnih 7.018 preferenčnih glasov oziroma 7,95% preferenčnih glasov znotraj svoje liste, le 1.500 več od Matjaža Nemca in le slabih 3.000 več od Dominike Švarc Pipan. In četudi bi vse glasove zanj prišteli Levici, ta ne bi dosegla praga – in nekako bi si upal reči, da za Brgleza kljub vsemu najbrž glasujejo tudi nekdanji volivci SMC.

Resnica je v nekem smislu bolj in hkrati manj neprijetna – ne le Brglez, že Tanja Fajon, pa tudi Šoltes in Angelika Mlinar so dejavniki, ki so Levici odvzeli glasove tega tipa, za katere morda meni, da bi morali biti njeni. V situaciji, ko so socialno-liberalne stranke angažirale boljše kandidate, kot so one same, bi Levica, kakršna trenutno je, svoj v principu sicer preskromni cilj lahko z gotovostjo dosegla le pod pogojem, da bi zastavila svojo najmočnejšo karto – a tega si, kot da bi priznala, da ni stranka kolektivnega vodenja, pač ni drznila storiti. Ko ga je Violeta Tomić začela lomiti, so Mesca sicer angažirali – a ga v strahu pred lastnimi volivci in njihovimi preferenčnimi glasovi znova umaknili.

A poslušajmo, kaj Levici v nadaljevanju svetuje Franco Juri:    

»Levica pa naj ne vrže puške v koruzo. Njen prispevek k dobremu oz. boljšemu vladnemu programu ostaja na dlani. Violeta je, zlasti na zadnjem soočanju, jasno in dostojno zastopala leva stališča, vendar na volivce vplivajo različne okoliščine; že navedene in tudi osebnostne, karakterne, komunikacijske. In pri tem se mora Levica še truditi. Morda tudi s pomočjo tistih mislecev, ki jih žal ignorira, misleč, da pripadajo stari liberalni gardi. Mislim zlasti na Alternativno akademijo, ali na kritične intelektualce, kot so Rudi Rizman, Darko Štrajn, Vlado Miheljak in mnogi drugi/druge... tudi Matjaž Hanžek, ki se je žal umaknil. Prisluhniti tem »starejšim« tovarišem bi Levici pomagalo. Ko se utemeljeno nasprotuje priznanju Guaidoja v Venezueli, ni nobene potrebe po patetičnem opevanju neizobraženega in nesposobnega Madura ter njegovih vojaških nadrejenih. Če se razumemo ... Tovariši, razumite ta zapis, kot dobro konstruktivno kritiko vašega volivca. In uspešno naprej! Slovenija vas potrebuje.«

Koliko Levica ignorira Alternativno akademijo ali Vlada Miheljaka, ali bolje, katera Levica točno je tista, ki se sploh še upira strateškim nasvetom stare liberalne garde in njenih nekaj mlajših podaljškov, je svojevrstno vprašanje, o katerem smo s tega mesta že prevečkrat govorili. Stara garda bi vsekakor ravnala bolj koristno, ko bi svoje skromne cilje usmerila v tisti del političnega prostora, ki si ga je nekoč že bila ustvarila – in kdaj pa kdaj tudi direktno priznala, kot je tega zmožen Franco Juri, da jim za dušni mir povsem zadoščata že Brglez in Tanja Fajon.  

Levica ima namreč popolnoma drugačne probleme – ki so prav toliko notranji kot zunanji. Da ne uspe z zeleno agendo, je kriva tako sama, kolikor jo je ravnokar odkrila, kot tudi slovenska družba, ki z enim protestom mladine pač ne more nadoknaditi večletnega zaostanka mišljenja te problematike. Nekaj je pač zgražanje nad ne le operativnim, temveč tudi načelnim zaostankom, nekaj je ponavljati radikalne fraze o nujnosti ekološkega preobrata, nekaj je od danes na jutri spoznavati, da tudi pariški sporazum ni dovolj ambiciozen in od vlade, v kateri napol sodeluješ, zahtevati načrt, ki ga tudi sam še nisi zasnoval – nekaj povsem drugega pa je vse to tudi dejansko dojeti in sprejeti konsekvence premika politične dominante. 

Evropske volitve v tem kontekstu niso bile zgolj priložnost za programske, temveč tudi personalne modifikacije. Dovolj zgovorno je že dejstvo, da je figura, kot je Urša Zgojznik, z vsemi svojimi kvalitetami in limitami, raje kandidirala sama, kot da bi jo prehiteli in jo poskusili inkorporirati v svojo listo. Kaj jih pri tem ovira, bodo vedeli sami – a vsekakor bi bilo zanje, predvsem pa za celotno politično sfero dobro, če bi se počasi odločili: trenutna zelenost Levice je sicer zadostna, da blokira razvoj zelenih strank, a ravno dovolj šibka, da se te morajo poskusiti pojavljati in se metati v smeti.

In če vemo, da se zadosten premik pri reševanju te problematike lahko zgodi le s spremembami, ki prav zaradi premika dominante na prvi pogled ne bodo videti kot ciljni ekološki ukrepi, če vemo, da je za zadostno spremembo nujna radikalna reforma strukture evropskih financ, ki bo koristna še za kaj drugega, če vemo, skratka, da je za boj s podnebno krizo bolj koristno biti opozicija v Bruslju kot del razširjene koalicije v Ljubljani, to navsezadnje pomeni tudi naslednje: odhod v evropski parlament bi za ambicioznega ekosocialista moral pomeniti več od pastirskega skrbstva nad lokalno čredico, ki bi včasih rada bila čista opozicija.

Glavni problem Levice, problem, zaradi katerega se v najboljšem primeru uspešno bori za glasove vedno istih in zafiksiranih oben levičarskih, hinten sredinskih volivcev, v najslabšem primeru pa izpade smešno, niso ne Violeta Tomić, ne Miha Kordiš in ne Luka Mesec. Glavni problem niso pretiran radikalizem ali pretirana zmernost. Problem je pomanjkanje žive politične domišljije, ki bi bila zmožna dejanske menjave perspektive, problem je le njej specifični robotski sociologizem, ki je bil kot dediščina akademske kontinuitete vsajen v njene izvore in ki v njej vztraja kljub vsem personalnim čistkam. Ta mentalna nadstruktura je sicer zmožna skoraj brez izjeme producirati pravilno vsebino – a le za ceno, da jo v celoti prebavi in vgradi v svoj nemrtvi ritem. Če ne veste, o čem govorim, poskušajte zdržati tole.

T. T.

Glasba: Hatari – Spillingardans, Levica – Za Evropo ljudi, ne kapitala